O Francu iz Dobrove in Ahmadu iz Damaska

Datum:

Eden izmed medijsko posvečenih jezdecev regresivno levičarske apokalipse Igor Pribac mi je na tviter na moje vprašanje širni publiki o splošnem interesu Slovenije, da obdržijo Ahmada in druge migrante, odgovoril tako: “1% več migrantov v razvitih družbah daljnoročno = 2% rast BDP na osebo. Trdijo, marksisti? Ne, IMF (str. 17)

Vem, da se gospod spreneveda, pa vendarle bi bilo morda pametno enkrat za vselej intelektualno razčistiti o migracijah. Glede na to, da je splošna tendenca tako skrajne levice, psevdo-desnice, kot nevtralnih veseljakov za šankom, da vsegliharsko mečejo vse vrste migracij v en koš, potem pa – glede na politično agendo – povedo, da so migracije “dobre”/”slabe”.

Morda bo to koga presenetilo, ampak sam sem delno naklonjen multikulturnosti. Mislim, da smo ljudje neverjetno stopnjo civilizacijskega razvoja dosegli tudi zaradi tega, ker je svet zmeraj bolj podoben globalni vasi. Skupaj lahko dosežemo več. Za eksponentno ekonomsko in kulturno rast, ki smo jo dosegli v tržnem kapitalizmu, ima zasluge tudi skupni možganski fond človeštva. Nikoli prej v zgodovini nismo v pičlih 100 letih tako napredovali. Včasih so trajala tisočletja za izum različnih vrst žit in rejo pašnih živali, danes svet vsakih nekaj let tako korenito spremenimo, da bi bil časovnemu potniku povsem neznan že, če bi prišel iz leta 2005. Če ljudem iz tistega leta danes pokažem svoj pametni telefon s 4G širokopasovno povezavo, prek katere lahko gledam posnetke v visoki ločljivosti po vsej Evropski uniji, bi me najbrž skurili na grmadi zaradi čarovništva.

Migranti, ki so spreminjali svet
Današnji svet  bi bil zelo drugačen, če ne bi en Franc Suhadolc iz Dobrove pred več kot stoletjem sredi zlate mrzlice prispel v ZDA. Njegov sin Joe Sutter je leta 1967, kot glavni inženir pri projektu prvega širokotrupnega transpacifiškega letala Boeing 747 (ljubkovalno Jumbo Jeta), za zmeraj spremenil  predstave o tem, kako človeška vrsta potuje po planetu. Kar naenkrat je lahko 400 ljudi v le desetih urah prispelo iz Los Angelesa v Sydney, iz Londona v Bangkok, iz Pariza v Johannesburg. Brez Sutterjeve izjemne intuicije za letalstvo, brez njegovih briljantnih inženirskih prijemov bi svet vsaj še za par desetletij bil manj povezan in bolj izoliran.

Če boste brskali po kadrovskih evidencah razvojnih skupin sodobnih multikorporacij, boste hitro ugotovili, da ni več “nemških”, “ameriških” ali “francoskih” družb. Nič tega ne kaže bolje kot podjetja iz silicijeve doline, kjer je že skoraj pravilo, da so ustanovitelji start-upov, ki v nekaj letih prerastejo v konglomerate, vredne milijarde dolarjev, po navadi migranti indijskega, izraelskega, tajvanskega, korejskega, japonskega, kitajskega ali vietnamskega porekla. Moj pametni telefon, ki bi tako šokiral prebivalce davnega leta 2005, je kombinacija ameriškega smisla za estetiko (operacijski sistem – Apple, Google),  angleške tradicije izdelave RISC-procesorjev (ARM) in tajvansko-korejskega talenta za zmeraj bolj učinkovito serijsko proizvodnjo vedno manjših in bolj učinkovitih mikročipov (TSMC, Samsung, Hynix). Seveda je za takšno sinergijo potrebno ogromno migracij. Američanov na Kitajsko. Korejcev v ZDA. Angležev na Tajvan. Japoncev v Nemčijo. Ja, migracije niso nujno zmeraj slabe.

(Foto: Twitter)

Škoberne in Kordiš nista skrivala izraelskega znanstvenika
A takšne migracije niso niti približno intimna opcija Pribca in naših šampanjskih socialistov iz SMC, SD in Levice. Škoberne in Kordiš ne bi v Državnem zboru skrivala izraelskega znanstvenika, ki ne dobi dovoljenja za prebivanje, ker mu Zavod za zaposlovanje ne želi izdati soglasja za delo v Sloveniji. Židan, Murglova in Brglez ne bi prišli na prijeten razgovor ob kavici in piškotkih, ko bogatega poslovneža iz Koreje – ki v Sloveniji želi ustvariti družbo in v naše gospodarstvo vložiti najmanj 100 tisoč evrov –  slovenski okosteneli birokratski stroj sabotira, ker “ni v interesu Slovenije”, da zraven pripelje še ženo in otroke.

Veste, Jože Suhadolc in drugi sposobni ljudje, o katerih sem govoril, ki so tako korenito tudi z migracijami spreminjali svet, imajo eno skupno stvar. V države, kamor so se napotili, so vstopili legalno. Z osebnimi dokumenti, delovnimi dovoljenji, zdravstvenimi zavarovanji, dovoljenji za prebivanje, sredstvi za preživljanje in sploh vsem, kar so ciljne države od njih zahtevale. Ko so prišli tja, so se asimilirali in postali državljani države, v kateri prebivajo, spoštovali so njeno vladavino prava, čeprav so bili še zmeraj ponosni na svojo etnično pripadnost.

Takšnih pa šampanjska levica ne potrebuje. Že večkrat je dokazala, da jo sla po multikulturnosti kar hitro mine, ko gre za slovenski nacionalni interes. Tujci, da bi kupovali naše družbe?! Takrat se začnejo trkati po prsih in tuliti “Tujega nočemo, svojega ne damo!” v stilu pravih nacionalnih socialistov. Premisa Turnškove antifašistične koalicije je bila, da se je zahod na čelu z Angelo Merkel v na novo rojenem ekonomskem fašizmu zarotil proti Sloveniji, ko jo sili v prodajo nacionalnih družb in večjo naklonjenost tujim investicijam. Sposobnih tujcev in njihovega kapitala si na naših tleh ne želimo. Radi pa bi nekaj drugega …

Ahmad je sociološki eksperiment šampanjske levice
Ahmad ni nek izoliran primer humanitarnosti. Ahmad je sociološki eksperiment šampanjske levice na sistemski ravni, s katerim testirajo načine, kako bi v državi obdržali čim več beguncev in predvsem ekonomskih migrantov, ki se pretvarjajo, da so begunci. Več ljudi sprejmemo brez dokumentov in preverjene zgodovine, bolje za njih. To ni nek pogled skrajnežev iz političnega podstrešja slovenskih bolivarskih revolucionarjev stranke Levica. To je uradno stališče jedra slovenske leve politike. Tanja Fajon, nekoč preverjena režimska novinarka, danes pa evroposlanka, ki jo v SD urijo za naslednico operativno nesposobnega političnega demagoga Židana, je v sklopu svoje poslanske skupine evropskih socialistov sredi najhujše begunske krize jeseni leta 2015 večkrat poudarila, da se mora Evropa v znak humanitarnosti zavzemati za manj strog varnostni režim na mejah in manj vračanja azilantov v države izvora, zadnje čase pa se zavzema  za  povečanje obveznih kvot, ki jih morajo sprejeti države članice. Vsa ta prizadevanja je podkrepila s tviti, na moč podobnimi tistim, ki jih te dni trosi Pribac, češ migracije so bile zmeraj dobre za človeštvo, družbe, ki so migrante sprejele, pa so od njih veliko pridobile.

Foto: STA

Takšno enačenje legalnih ekonomskih migracij z begunskim valom, ki se je zgodil po arabski pomladi, je taktika, ki ji ne smemo nasesti, če hočemo tako varnost kot napredek. Dejstvo je, da je od leta 2015 v Evropo prišlo 1,6 milijona migrantov. Nekateri so bežali pred vojno. Ogromno je bilo ekonomskih migrantov, ki so bežali pred revščino. Večinoma brez dokumentov. Ne vemo, ali so v izvorni državi bili premožni frizerji, posiljevalci, serijski morilci ali člani Asadovih morilskih vodov (kar nekaj takšnih te dni dela selfije po Evropski uniji). Večina je neizobraženih in neizurjenih ali pa so končali kakšno islamsko madraso, kjer so jih učili, da sonce potuje okrog zemlje. Prav tako večina ne prihaja iz držav, kjer divja vojna. Za kaj takšnega se kvalificirajo le Sirci, Afganistanci, Iračani in pogojno Pakistanci iz predelov, ki jih obvladujejo talibanske gverile. A k nam so poleg teh drle še množice iz Severne in Subsaharske Afrike. Teh pa v Afriškem in Bližnjevzhodnem kotlu čaka še vsaj pol milijarde. Toliko kot nas je vseh Evropejcev. Ni naključje, da se Ahmadova zgodba o slovenskih angelih pojavlja v Alžiriji in Tuniziji. Tako kot  napovedi Angele Merkel, da Nemčija nujno potrebuje milijon delavcev in njeni intervjuju na Al Jazeeri o krščanski solidarnosti in nudenju varnega zatočišča za begunce. Njej je takšna politika eksplodirala v obraz. Tako kot nam lahko Ahmad. Pa ne zaradi sebe. Zaradi drugih avanturistov, ki jih bo njegova zgodba privabila.

Zdaj boste rekli, da tudi migracije v kolonije nekdanjega britanskega imperija – predvsem ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, niso bile zmeraj legalne. In da – imate prav. Niso bile. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so se staroselskim evropskim ustanoviteljem ZDA (Angležem, Ircem, Škotom in Nemcem) pridružili še migranti iz vzhodne in južne Evrope. Od leta 1900 do 1920 so velike potniške ladje vsak teden po newyorških pristaniščih odlagale evropske migrante. Nekateri so bili brez papirjev. Veliko je bilo bolnih od dolge poti čez Atlantik. Tudi moji sorodniki so bili med njimi. Leta 1920 so prispeli na Coney Island, se v nekaj letih ustalili v Minnesoti in začeli živeti ameriške sanje. Zadnje pismo od njih smo prejeli leta 1951, ko so v opustošeno s strani komunistov uničeno socialistično Slovenijo poslali še zadnji paket hrane in oblek, katerih je takrat v FLRJ akutno primanjkovalo. Nato sta gospodar in gospodarica najbrž umrla, otroci pa niso znali slovensko. Otroci so danes najbrž povsem asimilirani Američani.

Pribac in ostali bi na tej točki zavriskali od veselja in rekli: »Aha!? Tudi brez papirjev in formalne izbrazbe se da.« Se. Priznam. A če želite, da vam razložim, zakaj se da ameriško zgodbo o uspehu spisati z evropskimi migranti, ne pa s tistimi iz Bližnjega vzhoda in Subsaharske Afrike, si boste morali odstraniti regresivno levičarska očala in zapluti v nevarno politično nekorektno mlakužo, v kateri vas bodo anarholevičarji kot obsedeni zombiji ad hominem zmerjali z rasisti, ksenofobi, zahodnimi šovinisti in fašisti, ko bodo potvarjali osnovne predispozicije vaših argumentov. Torej le pogumno z mano.

Pojdimo po vrsti:
  • Evropski migranti, ki so preplavili angleške kolonije, so bili sicer revni in nekoliko manj marljivi od svojih severno-evropskih sosedov, ki so tam prvi ustvarili vzdržne državne tvorbe. A v osnovi so izhajali iz istega krščansko-protestantskega kulturnega zeitgeista kot prvi kolonialisti. Italijani, Francozi, evropski Židi, različni slovanski narodi …, vsi so se lepo ujeli v tržno meritokracijo, ki je vladala v kolonijah. V okviru krščanske tradicije je bila meja med državo in cerkvijo že dolgo zacementirana, hkrati pa je bila na široko odprta pot do racionalne misli in napredka skozi znanost. Krščanstvo se je skozi renesanso in razsvetljenstvo spopadlo s svojimi bronastodobnimi demoni in jih premagalo. Civilizacija je šla naprej in leta 1900 ni bilo več skoraj nobenega Evropejca, Američana ali Avstralca, ki bi hotel v skladu s tretjo Mojzesovo knjigo obredno usmrtiti moškega, ki “leže” z drugim moškim, kot bi z žensko. Biblija je doživela svojo metamorfozo v to, kar bi zmeraj morala biti – v knjigo metaforičnih lekcij o krepostnem življenju, ne pa dobesedno, nesprejemljivo voljo zamerljivega, antropomorfnega boga. Podobno kot budizem. Islam tega preskoka še ni doživel, vprašanje pa je, če ga kadarkoli bo. Islam je zamrznjen v času. Za učence islamskih doktrin je še zmeraj leto 520. Kar še posebej velja za vahabitski islam, ki v tem trenutku kot virus ebole razsaja po Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Islamske migrante bo njihova sveta knjiga učila življenjskega sloga, ki je diametralno nasprotje zahodnim tendencam po osebni svobodi, spolni enakopravnosti in življenju, ki temelji na racionalnosti ter napredku. Arabska kultura in kulture, ki so bile z njo prek vere povezane, so bile izredno napredne vse do začetka 12. stoletja. Še danes uporabljamo arabske številke, ozvezdja, katera so prvi odkrili in imenovali Arabci (altair, aldebran …), zvezde, ki so jih prvi popisali (betelgeza, markab …). Beseda algebra izhaja iz knjige perzijskega matematika al-Hvarizmija. Nato so se pojavili prvi ortodoksni islamski interpreti na čelu z al-Gazalijem, ki so v času, krajšem kot stoletje, povsem uničili racionalno bit celotne arabske civilizacije, kot tudi islamskega sveta okoli njih, katerega so Arabci kolonizirali. Ti so zavračali aristotelsko gibanje racionalizma in iskanje vzročnih povezav za naravne pojave. Vzročna povezava za vse, kar se zgodi, je od tistega časa bil le še bog, iskanje naravnih vzrokov za sosledje dogodkov pa je bilo demonizirano. Tako je bila demonizirana tudi znanost. Sledilo je tisočletje mračnjaštva in vrnitve v bronasto dobo človeštva, kjer islam vztraja še danes.
  • Pomanjkljiva izobrazba. Kot rečeno, na Bližnjem vzhodu je še zmeraj leto 520, znanost pa hudičevo orodje, ki nas želi odvrniti od boga. Po podatkih World Bank so šole na Bližnjem vzhodu, muslimanskem delu južne Azije (Afganistan, Pakistan) in Severni Afriki na izredno nizki kakovostni ravni, kar se kaže v podpovprečnih standardiziranih rezultatih na globalni ravni. V Jemnu, Iraku, Egiptu, Sudanu, Južnem Sudanu, Maroku, Alžiriji in Mavretaniji je skoraj tretjina prebivalstva nepismenega. V Pakistanu je nepismenih 60 %, v Afganistanu skoraj 80 % žensk. Tisti, ki obiskujejo šole, se tam učijo po islamu prilagojenem programu, ki je pogosto skregan s sodobno znanostjo in svetom kot ga razumemo. Univerzitetni študenti fizike v Pakistanu verjamejo, da so potresi  božja kazen za ljudi, ki so krenili s poti pravega islama. Ugledni iranski klerik Hojatoleslam Kazim Sadeghi je v nagovoru vernikom razložil, da so potresi posledica tega, da se ženske oblačijo provokativno in s tem moške silijo v promiskuiteto. V državno sponzoriranih madrasah v vahabitskem Katarju in šiitskem Iranu na naravoslovnih šolah učijo, da Sonce kroži okrog Zemlje.
  • Pomanjkanje izobrazbe vodi do naslednje logične posledice. Ujetost v večni cikel teokratskih in kvaziteokratskih diktatur. Od vseh muslimanskih dežel, ki skupaj predstavljajo petino človeštva, so le Indonezija, Malezija, Kosovo, Bosna in Hercegovina, Pakistan in Afganistan demokracije, z veliko zvezdico pri zadnjih dveh. Američani so na Afganistan želeli naivno preslikati evro-atlantski model demokracije. Tedaj se še niso zavedali, da je vsiljevanje demokracije v deželi izoliranih, teokracije vajenih plemenskih skupnosti, Sizifovo delo. Afganistan in Pakistan sta imitaciji demokracije, z ogromno senco cele vrste militantnih verskih milic na čelu s talibani, Alkaido in Islamsko državo, ki se borijo za prevlado. Preostale islamske dežele so čiste teokracije, nekaj tistih, ki jih je vzela arabska pomlad, pa kvazi-teokracije, kjer je voditelj predstavljal substitut boga (Ben Ali v Tuniziji, Mubarak v Egiptu, Gadafi v Libiji, Asad v Siriji). Vsak poskus liberalizacije družbe, vključno z arabsko pomladjo, slej kot prej prevzamejo verski despoti s tisočletji izkušenj pranja možganov preprostim nepismenim revežem.
  • Izjemna težava muslimanskih držav so poroke znotraj družine. O tem se le malokdo na zahodu pogovarja, ker se pač regresivno levičarsko obrnemo stran in rečemo: »To je pač njihova kultura.« Na Arabskem polotoku, Iraku, Siriji, Egiptu in Iranu velja tradicija, da ima moški pravico do poroke s hčerjo brata svojega očeta – se pravi s svojo pravo sestrično. Ženska ga ne more zavrniti. Oziroma ga lahko, če si želi zagotoviti ekspresno vozovnico v raj. Rezultati so groteskni. Več kot polovica svetovnih muslimanov sta spočela bratranec in sestrična. Tradicija sega tisočletja v preteklost, torej je velika verjetnost, da so tudi starši sami produkt znotraj-družinskega razploda. Študije so pokazale, da je inteligenčni kvocient otrok, katerih starši so bližnji sorodniki, za 20 točk nižji kot pri otrocih, ki so imeli sorodstveno oddaljene starše. Dvakrat večja je verjetnost smrti pri porodu. Skoraj za desetkrat se poveča možnost genetskih napak kot sta Downov sindrom in avtizem. Pojavnost klinične depresije in shizofrenije se veča s krvno bližino staršev otrok. Plitvost genetskega bazena ima usode posledice na genetski, intelektualni in kulturni potencial etničnih skupin. 33 % Egipčanov, 34 % Alžircev, 43 % Sircev, 48 % Libijcev, 51 % Afganistancev, 54 % Katarcev, 67 % Savdijcev, 63 % Sudancev in 70 % Pakistancev je produkt ljubezni med dvema bližnjima sorodnikoma (ki sta bila najbrž tudi sama spočeta na enak način). Iz katerih držav so že ekonomski migranti?

Razlike med migracijami – rezultati Ahmadovanja so tukaj
Zdaj, ko smo si sneli regresivno levičarska očala, si lahko nalijemo čistega vina. Jasno je, da muslimanskih ekonomskih migrantov, ki v rednih intervalih kapljajo na našo celino, na noben način ne moremo enačiti z evropskimi migranti iz začetka prejšnjega stoletja. Prepad, ki zija med njimi in nami, je nepremostljiv. Stoleten. Da pripadajo kulturnemu kontinuumu, ki je v zadnjem tisočletju in pol koloniziral, klal in pustošil po vsem Bližnjem vzhodu, Južni Aziji in severni Afriki ter skoraj petino sveta na silo konvertiral v njim lastno abrahamsko ideologijo, nam tudi ne gre na roko. Niti dejstvo, da se tudi v sodobnem času niso pripravljeni prilagoditi našemu načinu življenja, ampak bi raje od nas dobili le tiste dobre stvari (socialno pomoč, subvencije pri zaposlitvi, brezplačno šolanje otrok, brezplačno zdravstvo), medtem ko si mi ne smemo niti drzniti omeniti, da morda pa vendarle ni človeško pretepati žensk, v demokratični vladavini prava hrepeneti po šeriatskem pravu in da je nehumano narediti otroka svoji sestrični, ne glede na to, kaj je rekel vaški mula v Kabulu.

Rezultati Ahmadovanja na vseevropski ravni so že tukaj, še posebej v Nemčiji, ki je še posebej naivno hrepenela po muslimanski delovni sili, ki se je spremenila v socialno bombo. Po podatkih nemškega zavoda za zaposlovanje je vsak drugi brezposelni človek v Nemčiji migrant. Število migrantov, ki so leta 2016 zaprosili za podporo, je naraslo za 169 %, kar je bilo že četrto zaporedno letno povečanje. Leta 2014 je podporo prejemalo okoli 300 tisoč, lani že skoraj milijon migrantov, projekcije za konec leta 2018 kažejo skoraj 2 milijona, kar je zares presunljiva številka – za eno Republiko Slovenijo migrantov na socialni podpori. Počasni postopki vračanja zavrnjenih azilantov so jih ugriznili v rit lani za božič, ko je migrant, ki bi že zdavnaj moral biti vrnjen v Tunizijo, prišel voščit Vesel božič s 30-tonskim tovornjakom sredi tržnice. Eksplozija spolnega nasilja nad ženskami ne pojenja. Leta 2013 je policija zabeležila, da sta bili od migrantov v povprečju napadeni dve ženski dnevno. Leta 2016 pa že deset na dan. To so uradne številke. Nemška policija je bila že večkrat ujeta, ko je poskušala zakriti informacijo, da je povzročitelj migrant, tako da so resnične številke najbrž še veliko višje. Katero pogumno dekle bi si danes še upalo ponoči samo sprehoditi po še le nekaj let nazaj mirnem in varnem kolnskem Rheinparku? Bližnjevzhodne spolne prakse se selijo v eno najbolj razvitih demokracij na svetu.

Foto: YouTube. Dobrodošli, migranti, sporočajo nemške srednješolke.

Pomoč da, a ne na način, kot to želijo levičarji
Ne sovražim muslimanov, niti pretežno muslimanskih migrantov, ki si v Evropo hodijo iskat boljše življenje. Oboji so žrtve zgodovinskih naključij in verskih despotov. Sočustvujem. Kot soljudje si zaslužijo našo pomoč. A ne na takšen način kot to želijo naši levičarji, ki so v lovu za poceni volilnimi glasovi pripravljeni ogroziti varnost in ekonomsko vzdržnost lastnega naroda. Da se jim pomagati tudi na drugačen način – s sponzoriranjem  v Grčiji, Turčiji in Jordaniji. S trudom, da tudi njim približamo naš način življenja, za katerega smo neskromno prepričani, da JE boljši od njihovega (ne glede na to, kaj na to poreče regresivna levica). Mi, ki bi jim pomagali v njihovih lastnih državah, smo v resnici njihovi prijatelji, ki bi jih radi rešili iz večnega cikla primitivnega življenja. Tanja Fajon, Igor Pribac, Jan Škoberne in Miha Kordiš so njihovi največji sovražniki, kajti bistvo njihove borbe za begunce je regresivno leva težnja po tem, da ostanejo točno takšni, kot so danes. Nazadnjaški, revni, divji, mizantropni, izkoriščevalski, z globokim občutkom, da so žrtve zahodne zarote. Kajti le takšni bodo nekoč, če bodo dobili državljanstvo, volili socialiste. Razsvetljeni bodo spregledali, začeli živeti svoje življenje in sprejemati odgovornosti za svoja početja. Takšni pa so socialistom nekoristni. Zato se socialistični smisel za multikulturnost konča tam, ko se konča uvoz revnih in neprilagojenih. Oni si želijo Ahmade tega sveta in bi nas radi prepričali, da so Ahmadi povsem enaki migranti, kot so bili naši predniki po koncu prve in druge svetovne vojne. Pa niso.

Franc ni bil Ahmad
Franc Suhadolc iz Dobrove pač ni bil Ahmad Shamieh iz Damaska, ne glede na to, kako bi vam Igor Pribac rad ta miselni preskok vgraviral v tkanino vaše resničnosti. Franc je bil sam svoj mož, ki se je v daljni svet odpravil kot samec, v želji po uspehu onstran luže. Trdo je delal in si ustvaril družino. Z Američani si je delil vero, kulturo, delavnost, smisel za podjetništvo, konec koncev tudi smisel za družino, ki si jo je ustvaril komaj, ko se je v Ameriki ustalil. Ahmad Shamieh je kot ogromno število svojih sotrpinov v Slovenijo prišel v  kot človek iztegnjene dlani, češ: »Daj mi, zlobni zahodni imperialist, ti si kriv, da se je to zgodilo, zdaj pa je tvoja naloga, da skrbiš zame.«  Takšno držo pa hitro spozna anarholevičarska mladina, ki povsem podobno taktiko uporablja aktivistično v Rogu in sistemsko v Levici. Spoznajo jo tudi konvencionalni šampanjski socialisti tipa SD, ki so v lovu za novimi reveži v skladu s slavnim Pijadejevim govorom, da so socialistom zadovoljni ljudje odveč, zato morajo delati reveže, ki bodo ponotranjili komunizem.

Bodimo za migracije. Ker bogatijo našo ekonomijo in kulturo. A takšne migracije, ki bodo dejansko pripomogle k napredku slovenstva. Sprejmimo strokovnjake, ki si bodo pot do Slovenije izborili po legalni poti na podlagi kompetenc, želje po delu in simpatij do naše države. Take, ki se bodo asimilirali, spoštovali pravno ureditev, družbene norme in postali del ustroja slovenske družbe, kljub ponosu na svojo izvirno etično pripadnost. Pustimo, da si tu ustvarijo družine. Njihovi otroci bodo pomagali tkati našo skupno prihodnost. A pobegli očetje iz Sirije, ki se nelegalno zatekajo v anarholevičarske kibuce in se tam učijo osnov izsiljevanja sociale države gostiteljice, niso eni izmed teh. Nobena lažna leva humanitarnost ne bo spremenila tega dejstva. Zato stremimo po Francih Suhadolcih tega sveta. Ahmadov imamo dovolj že v lastnih vrstah.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...