Pred dnevi sem se vrnila z letne skupščine Platforme evropskega spomina in vesti, ki je letos potekala v albanski prestolnici Tirani. Kot se verjetno mnogi od vas spominjate, smo lansko letno skupščino sodelavci Studijskega centra za narodno spravo gostili v slovenskem Državnem svetu. Ob pozdravnih nagovorih in navzočnosti najvišjih slovenskih predstavnikov (predsednika RS Boruta Pahorja, predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce, predsednika SDS in bivšega predsednika vlade Janeza Janše ter drugih uglednih gostov) je bil dogodek v Ljubljani oplemeniten z mednarodno konferenco Temna stran meseca Il: razmisleki in refleksije. Na ta način smo počastili desetletnico delovanja Studijskega centra za narodno spravo, pa tudi dvajseto obletnico razstave Temna stran meseca in istoimenske publikacije, ki je slovenski javnosti odstirala mnoga do tedaj skrita zločinska početja komunističnih oblasti po drugi svetovni vojni, pa tudi med njo.
Kolegi iz Platforme evropskega spomina in vesti, ki vključuje 62 institucij iz 20 držav, so se pred enim letom “in situ seznanili s slovensko situacijo pri soočanju s totalitarno preteklostjo. Poglobljene primerjave z mnogimi državami za nekdanjo železno zaveso pokažejo, da smo Slovenci naredili nekaj korakov v pravo smer, pa tudi, da je naša kondicija na sistemski ravni v zadnjih letih precej opešala. Težko se je seveda meriti s Poljsko, Nemčijo, pa tudi nekaterimi manjšimi državami, kjer so podobne institucije kot je slovenski Študijski center za narodno spravo, podprte ne le finančno, pač pa tudi strokovno in politično. V Nemčiji in na Poljskem se nihče – vsaj javno – ne sprašuje, če je delovanje poljskega Instituta za nacionalni spomin ali nemškega Zveznega arhiva, ki hrani gradivo tajne politične policije Stasi, potrebno. Za razliko od Slovenije so resolucije in druge odločitve nacionalnih ter evropskih oblasti sprejete in upoštevane z dolžnim spoštovanjem do zgodovinskega spomina in vseh stotin milijonov žrtev, ki so trpele v krempljih totalitarizmov našega časa.
Letošnje srečanje v Albaniji je postreglo s spoznanjem zanimive dvojnosti v odnosu do albanske polpretekle zgodovine: po eni strani je država ustanovila kar nekaj institucij, ki se ukvarjajo s posledicami kršenja človekovih pravic v komunizmu, po drugi strani pa ni sprejela nobene zakonodaje, ki bi žrtvam zagotavljala vrnitev nacionaliziranega premoženja in odškodnine za prestano trpljenje. Ljudje se bojijo govoriti, še vedno vlada mnogo strahu. Morda še slabša situacija, kot je v Sloveniji, porečeš. Potem pa se spomniš na sedaj že klasična nedostojna potiskanja levega dela slovenske politike “glave v pesek” ob sprejemanju resolucij evropskega parlamenta iz leta 2009 in leta 2019. Kljub podpori večine evropskih političnih strank, tudi socialistov, je pri nas zadrega tolikšna, kot bi se časovni stroj zavrtel nazaj v svinčena povojna leta.
Ob tem spoznanju je nujno spomniti na vprašanje nadaljnjega delovanja in obstoja institucije, ki jo vodim od leta 2008. Njen prvi direktor, uveljavljeni raziskovalec dr. Milko Mikola, je Studijski center ob odhodu v pokoj predal v nadaljnje delovanje v dobri kondiciji. V enajstih letih delovanja smo obilno nadgradili dosežke Sektorja za popravo krivic in narodno spravo, ki je od leta 2005 deloval na Ministrstvu za pravosodje v času ministra dr. Lovra Šturma. Številne prelomne publikacije, temeljne raziskave, okrogle mize in mednarodni dogodki, odlična vključenost v mednarodne mreže, delo z mladimi, medijska prisotnost idr. pričajo o izpolnjevanju temeljnega poslanstva Studijskega centra za narodno spravo: ukvarjati se s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih zagrešili totalitarizmi na Slovenskem ter tako prispevati k skladnejšemu civilizacijskemu razvoju slovenskega naroda. Le kdo bi lahko nasprotoval temu? Predsednik države Borut Pahor je v svojem lanskem nagovoru na mednarodni konferenci Temna stran meseca Il pohvalil prizadevanja Studijskega centra za narodno spravo in mu zaželel uspešno delo še naprej. Kljub laskavim besedam z najvišjih vrhov pa smo v zadnjem času priče novim in novim pritiskom na delovanje Studijskega centra za narodno spravo in njegovo vodstvo. Če si prikličemo v spomin zlovešče napovedi o “direktorici in instituciji, ki so ji šteti dnevi”, objavljene v začetku letošnjega leta v enem od glasil slovenske sprevržene tranzicijske levice, lahko lažje razumemo zadnja turbulentna dogajanja, povezana z njenim imenovanjem. Precej nenavadno je dejstvo, da resorna ministrica dvakrat predlaga imenovanje direktorice Študijskega centra, vlada pa na vse to ne reagira po službeni dolžnosti.
dr. Andreja Valič Zver