Ob boku Kučana, Fajonove in Jankoviča: Levičarski klošarji, ki se hranijo s sovraštvom

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Slovenske novinarje je zelo lahko prebrati. Ko mi na naslov Službe za stike z javnostmi stranke SDS pošljejo kakšno vprašanje, že točno vem, kakšna bo konotacija prispevka.

Tudi v zadnjem primeru poročanja Evgenije Carl, Slovenke ne-vem-točno-katerega leta že, ki je za nacionalno televizijo pripravila prispevek o sobotnih zborovanjih in protestih sredi Ljubljane, se nisem zmotil. Takole mi je pisala:

Evgenija sprašuje, jaz odgovarjam

Spoštovani,

ker so vaši poslanci v soboto sodelovali na protestu proti nastanitvi migrantov v Šenčurju pri Kranju, prav tako pa so tudi vaši strankarski somišljeniki organizirali redne tedenske proteste pred sodiščem v Ljubljani, nas zanima:

kako je vaša politična stranka vpeta v organizacijo shodov in protestov pred sodišči? Ali so shodi organizirani in financirani s strani SDS? 

In podobno, ali vaša politična stranka in člani vaše stranke sodelujejo tudi pri organizaciji lokalnih protestov po Sloveniji proti migrantom?

Ali ljudi nagovarjate za udeležbo na protestih zoper migrante? Ali ljudem pošiljate tudi SMS-sporočila, kje in kdaj naj se udeležijo protestov proti migrantom? In ali financirate prevoze protestnikov ter financirate tudi malico za protestnike na teh shodih in protestih?

Odgovoril sem kratko in jedrnato:

Spoštovana,

naši poslanci so bili na shodu v Šenčurju skupaj z nekaj tisoč državljani, in to je tudi vse. Za vsa ostala vprašanja pa je SDS napačen naslov, ker stranka s tem nima nič.

Levičarski klošarji se hranijo s sovraštvom
Prispevek v sobotnem Dnevniku na nacionalni televiziji je bil ravno tak, kot sem pričakoval: manipulativen, tendenciozen, brez navajanja dejstev, sogovorniki so bili izbrani ravno v tem duhu, da bi potrdili novinarkino tezo, ki jo je začrtala že v samih vprašanjih. Takšnih modelov na levici, kot so stali na shodu na Kotnikovi ob boku Kučanu, Fajonovi in Jankoviću in ki so se pripravljeni zlagati v kamero, je kajpak na stotine in jih ni težko najti. Kljub temu je morala Carlova enega sogovornika potegniti kar iz arhiva in ga ni niti podpisala, samo da je s svojo izjavo sedel v kontekst njene zgodbe. Niti sendviča ali 20 evrov levičarskim klošarjem ni treba dati, saj se hranijo s sovraštvom do samostojne države Slovenije in z nostalgijo po avtoritarnem komunističnem režimu iz časa Jugoslavije.

Okrog Kučana je bila zbrana tudi rdeča ikonografija z vsemi nasilnimi podtoni zakrinkanih posameznikov ter pripravljenost na juriš in odpiranje fojb. In nekaj dni za tem je Kučan razpravljal o porastu in nevarnosti fašizma!? Kakšna ironija, kakšen paradoks! Kljub temu pa ta rdeča ikonografija zamaskiranih skrajnih levičarjev v dominantnih medijih ni vzbujala zgražanja, ogorčenja ali komentarjev, ukvarjali so se s protestniki, ki so mirno nasprotovali migrantom in politiki aktualne vlade, tistim torej, ki so namesto rdečih zastav in zastav z rdečo zvezdo nosili slovenske zastave. Njim so skušali podtakniti, da so za udeležbo na protestih plačani. Ogabno.

Slovenski medijski prostor je zasvinjan!
No, tako kot za Jeleno Aščić, ki je SDS obdolžila, da ustanavlja svojo vojsko, smo tudi za Evgenijo Carl spisali pritožbo na Novinarsko častno razsodišče, seveda ob vnaprejšnjem vedenju, da iz tega ne bo nič, saj medijski imunski sistem pri nas ne deluje. V Sloveniji je dandanes manj težav z onesnaženostjo okolja kot pa z zasvinjanostjo medijskega prostora. Etika javnega prostora je povsem na psu. Lažje je s čistilnimi napravami očistiti Šaleško dolino ali Zasavje ali kako drugo degradirano industrijsko okolje, kot pa ob tej medijski ponudbi očistiti javni prostor in zagotoviti ustrezno družbeno ravnovesje z etiko javne besede v javnem prostoru. V domeno etike pa sega tudi novinarski kodeks, nekakšna “soft-low” pravila, ki bi se jih morali vsi, ki so stopili v to profesijo, tudi držati. Vendar smo daleč, zelo daleč od tega.

Tudi poročanje Carlove o resnih družbenih temah na javni televiziji ni nič manj rumeno kot poročanje rumenih medijev o nenadnem povečanem oprsju kakšne Slovenke leta.

Robate, nič kaj inteligentne manipulacije
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil tudi sam član častnega novinarskega razsodišča, skupaj s pokojno novinarko Slavo Partljič, ki je častnemu razsodišču predsedovala, in v tistem mandatu smo v enem primeru “obsodili” takratnega predsednika novinarskega društva Marjana Sedmaka, zoper katerega je vložil pritožbo Žarko Petan. Ko sem se kasneje o tem pogovarjal s Petanom, mi je omenil, da je bil nad to odločitvijo izjemno presenečen, saj je bil prepričan, da s pritožbo ne bo uspel in da bo razsodišče zaščitilo lik in delo Marjana Sedmaka. Ne smemo biti naivni, pri Aščićevi in Carlovi razsodišče ne bo sledilo praksi izpred dveh desetletij in seveda ni upanja, da bi v kakšni točki prepoznalo kršenja moralnega novinarskega kodeksa.

V slovenskem medijskem prostoru večinoma ne gre za sofisticirane medijske manipulacije, kakršne, denimo, v enem od svojih tekstov dobro analizira tudi Noam Chomsky. Tega jim ni treba, večinoma gre za hitro prepoznavne, prozorne, robate in nič kaj inteligentne medijske manipulacije. Mediji se niti ne trudijo ravno veliko, da bi manipulativno poročanje prekrivali in zavijali v celofan poštenosti, saj večina Slovencev brez razmisleka kupi prav vse. Na tem področju so mediji resnično transparentni. To pa jim uspeva tudi zaradi naše medijske nepismenosti.

Miro Petek