Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na holokavst, se tudi pri nas vrstijo takšne in drugačne spominske slovesnosti. Zaznamujemo ga v spomin na 27. januar 1945, ko je Rdeča armada osvobodila največje nacistično uničevalno taborišče Auschwitz. Razstave, proslave, predavanja in posveti, povezani s preganjanjem Judov med drugo svetovno vojno, v zadnjih letih najdejo odmev tudi v Sloveniji. Velikokrat, žal, z vsebinami, ki s trpljenjem Judov, ki jim je omenjeni spominski datum prvenstveno posvečen, nimajo prav veliko skupnega. Priložnostni nagovori nemalokrat služijo za politična obračunavanja v duhu kulturnega boja.
Nespodobno je, da jih pri nas (brez sramu) pogosto prirejajo prav politični in civilnodružbeni nasledniki tistih, ki so še po propadu nacifašizma preganjali maloštevilne preživele Jude, ki so dočakali konec vojne. In se za to početje svojih ideoloških vzornikov niso nikoli opravičili.
Judovsko premoženje je bilo med drugo svetovno vojno predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, manj znano pa je ravnanje povojnih revolucionarnih oblasti, ki so se ga prav tako polaščale. Slednje je namreč delilo usodo zaplemb, sekvestrov in nacionalizacij, ki so jih doživljali tudi drugi premožnejši državljani. Pri tem odvzemu je prevladovala razredna pripadnost in želja po kolektivnem obračunu z Nemci, ki so jih prevečkrat preprosto enačili z nacisti. Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda na Slovenskem razglasili kar za osebo nemške narodnosti ali celo kulturbundovca in agenta gestapa(!) ter ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Paradoksno je le, da so Judom med drugo svetovno vojno premoženje zaplenile nacistične, po koncu vojne pa še komunistične oblasti.
Na seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je leta 1945 zaplenila Mestna zaplembna komisija in jih dala v uporabo komunističnim veljakom, najdemo tudi tri z nekdanjimi judovskimi lastniki. V vilo družine Ebenspanger v Knafljevi ulici se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, del vile družine Pollak v Rožni dolini je rezerviral minister Edvard Kocbek, v vili Adolfa Mergenthalerja na Zaloški cesti pa je sedež dobila Ozna za Ljubljano.
V zvezi s tem, kako pri zaplembah nemškega imetja ravnati z raznimi podskupinami oseb nemške narodnosti, med njimi tudi Judi, je na posebni problemski konferenci 4. oktobra 1945 razpravljajo vodstvo Komisije za upravo narodne imovine s predstavniki slovenske vlade, notranjega ministrstva, sodstva, javnega tožilstva in Ozne. Glavno vprašanje je bilo: “Ali naj se nemški Židje obravnavajo kot Nemci in se zapleni vse imetje, čeprav so bili po Nemcih preganjani, zapirani v taborišča in oplenjeni?” Sklenili so, “da je treba pri njih ugotoviti njihovo zadržanje in obnašanje v predaprilski Jugoslaviji. Ako so se tedaj izdajali za Nemce in nemštvo podpirali, se jim zapleni vse premoženje”. To pomeni, da so bili načeloma izvzeti iz zaplemb, vendar so morali dokazati svoje protinemško prepričanje. Zato so se mnogi lastniki podjetij, ki so bili judovskega rodu, prav z izgovarjanjem na svoj izvor poskušali izogniti zaplembi ali odvzemu premoženja, večinoma brez uspeha.
Že takoj po prevzemu oblasti leta 1945 se je komunistična oblast na razne načine skušala polastiti premoženja raznih podjetnikov, pri čemer tisti judovskega rodu niso bili nobena izjema. Pri tem so tedanje oblasti pogosto izkoriščale dejstvo, da so imeli tudi Judje na Slovenskem pogosto nemško zveneče priimke (Ebenspanger, Falter, Mautner, Rosner, Schwarz, Singer) in so jih zato lahko razlastili kar na osnovi prej omenjenih avnojskih odlokov.
Proces proti Rosnerju
Nazoren in nikakor osamljen primer sprevržene logike tedanjih revolucionarnih oblasti predstavlja proces proti mariborskemu industrialcu Marku Rosnerju (1888–1969), lastniku in solastniku mariborskih tovarn Jugotekstil, Jugosvila in Roteks, ki je bil sicer judovskega rodu. Veljal je za poštenega in pri delavcih priljubljenega delodajalca. Omenjeni se je sicer že nekaj dni pred nemško okupacijo izselil iz Maribora, nacisti pa so mu takoj ob prihodu zaplenili lastniške deleže, stanovanje in vrednostne papirje.
Zgodba se je ponovila po koncu vojne. Proces proti Rosnerju je vodilo Vojaško sodišče Mariborskega vojnega območja v Mariboru. Zelo zanimive so izjave prič pred tem sodiščem, gre za nekdanje delavce v Rosnerjevi tovarni, ki so danes dostopne v mariborskem pokrajinskem arhivu. Glavni cilj zaslišanj, ki so se odvijala avgusta 1945, je bilo dokazati, da je bil Rosner kljub svojemu judovskemu izvoru naklonjen Nemcem in nacizmu, pri čemer je prišlo ponekod tudi do očitnih verbalnih izbruhov antisemitizma. Tako je ena od prič izjavila dobesedno naslednje: “Rosner Marko je umazan žid, asocijalen in nemške narodnosti. Protežiral je v tovarni inozemske in tuzemske Nemce, dasi je vedel, da so zagrizeni kulturbundovci in hitlerjanci /…/ Ugotovil sem, da so vse tri tovarne med okupacijo delale za nemško vojsko. Formalno so sicer dobile nalog od nemške oblasti, vendar po mojem so se sami lastniki tovarne odnosno voditelji potegovali pri nemški oblasti za to, da so dobili tak nalog.”
Podobne stereotipe o Judih so razširjali že nacisti!
Tudi sama obtožnica z dne 16. avgusta 1945, ki je v obrazložitvi vsebovala kar nekaj elementov antisemitizma, je Marka Rosnerja skupaj z več soobtoženimi bremenila, da “je v svojih tovarnah v letih 1934 do 1941 namenoma dopustil, da se je širila nacistična propaganda, s tem pripomogel k izvrševanju načrta NSDAP, ki je meril na to, da se v Mariboru ustvari peta kolona in Spodnja Štajerska priključi k Veliki Nemčiji”. Po mnenju tožilca je bila Rosnerjeva krivda pri tem še toliko večja, ker kljub opozorilom na nacistično dejavnost v podjetjih ni hotel ukrepati. Prav tako naj bi v navedenih tovarnah proti obstoječim zakonom prodajali blago s 150 % do 200 % dobičkom in s tem izkoriščali stisko potrošnikov. Nadalje so mu očitali, da so podjetja, v katerih je bil večinski lastnik, ne da bi bila prisiljena, na “njegovo iniciativo” izdelovala izdelke za nemško vojsko. Obtožili so ga tudi, da je pred koncem vojne ukazal precejšen del izdelkov prepeljati na območje nemškega Rajha. Mestni odbor OF je avgusta 1945 izdal potrdilo, da je Marko Rosner državljan Rajha!
V obrazložitvi obtožnice pa že takoj na začetku piše, da je “obtoženi Rosner Marko tipičen asocijalen Žid, ki je povsod zasledoval samo svoje osebne koristi”. Podobne stereotipe o Judih so razširjali že nacisti!
V sodbi, ki je bila izdana 23. avgusta 1945, je prej omenjeno vojaško sodišče Marka Rosnerja obsodilo na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 15 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja. Ker pa je bil obtoženi tedaj v tujini, sodbe niso mogli v celoti izvršiti, ampak so mu lahko zgolj zaplenili premoženje. V zvezi s tem je Mestna zaplembna komisija v Mariboru izdala 25. oktobra 1945 tudi odločbo “o razlastitvi tekstilne tvornice z obrtnimi lokali z vso opremo, orodjem, zalogami ter vse premičnine in pravice, predvsem deleža na tovarni Jugosvila in Roteks”.
Marko Rosner, takrat že državljan Izraela, se je leta 1954 na sodbo jugoslovanskega vojaškega sodišča pritožil in argumentirano zavrnil vse navedbe sodišča ter izjave zaslišanih prič. Poleg tega je predlagal zaslišanje drugih prič, ki bi lahko potrdile njegove navedbe.
V pismu vojaškemu tožilcu je poudaril, da so obtožbe proti njemu “nelogične”. Potrdil je, da je bil državljan Avstro-Ogrske z nemškim pogovornim jezikom. Slovensko je sicer znal, vendar pa ne dovolj, da bi ta jezik mogel uporabljati pri poslovanju. Ob tem je še opozoril, da si je pridobil jugoslovansko državljanstvo in da je tik pred napadom na Jugoslavijo aprila 1941 zapustil Maribor, kamor se potem ni več vrnil. Najprej je odšel v Beograd, nato na Madžarsko, potem pa v Izrael. Trditev, da je kot Jud pred vojno podpiral nacistično propagando, je označil za “absurdno”. Kot nepravilen je zavrnil izračun dobička, ki naj bi ga po navedbah prič dosegel v predvojnem poslovanju, saj ta na podlagi obstoječe finančne dokumentacije tudi pri luksuznih izdelkih ni presegel stopnje 20 odstotkov. Po njegovem so bile izjave prič neverodostojne, saj so govorile o zadevah, ki jih niso poznale niti svojih obtožb niso utemeljile z dokumenti. Seveda so bila njegova prizadevanja neuspešna.
Povojna revolucionarna oblast je tudi judovskim podjetnikom, sicer predvojnim jugoslovanskim državljanom, očitno naprtila tako hude obtožbe, kot da bi šlo za najbolj zagrizene naciste. Pa naj razume, kdor more, to sprevrženo logiko.