[VIDEO] Obsodba komunizma v Sloveniji še vedno predstavlja zmajevo glavo, ki jo je potrebno odsekati

Datum:

Evropski parlament je leta 2009 z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu obsodil še tretjo glavo totalitarne pošasti, ki je najdlje preživela. Nacizem in fašizem sta svoj epilog doživela v sodnih procesih po vojni, evropski komunizem pa se je s krvjo narodov hranil še desetletja, vse do padca železne zavese. Kljub načelni obsodbi, sprejeti v Evropskem parlamentu, v nekaterih evropskih državah do končnega obračuna še ni prišlo in tretja zmajeva glava se tudi v nekaterih državah, ki so danes del demokratične Evrope, še vedno izmika roki pravice. Tako je v Sloveniji, nekaterih državah Višegrajske skupine in večini držav bivše SFR Jugoslavije.

Po skoraj treh desetletjih od padca berlinskega zidu teptanje človeškega dostojanstva v komunističnih režimih vzhodne in srednje Evrope še vedno ni obsojeno. Obeti za epilog evropskih totalitarnih projektov so se pokazali šele z vključitvijo mednarodne skupnosti. V evropskem demokratičnem prostoru se je rodil projekt Justice 2.0, ki je nastal v okviru Platforme evropskega spomina in vesti, ki zahteva pravno obsodbo naročnikov in krvnikov umorjenih civilistov v času komunizma. Vodilo Evropske platforme spomina in vesti je razumevanje človeškega dostojanstva, ki se mu ni mogoče odreči in je vredno brezpogojnega spoštovanja, brez ideološkega etiketiranja žrtev. Zato je kljub časovni oddaljenosti, zavezi molka s strani storilcev in maloštevilnim pričam pregon komunističnih zločincev nujno potreben. Največ pomoči potrebujejo tiste države, kjer domače pravosodje, tožilstvo in sodstvo še vedno niso pripravljeni ali sposobni začeti pregona zločincev zoper človečnost. Slovenski pravnik, sodelavec Evropske platforme spomina in vesti, dr. Jernej Letnar Černič med razloge za etično nevzdržno stanje navaja pomanjkanje dokazov in ostanek starih struktur v sodstvu, ki niso ponotranjile demokratičnih vrednot družbe, v kateri živimo.

Stalin in Hitler – brata v zločinu nepredstavljivih razsežnosti
Ukrajinski zgodovinar Volodimir Vjatrovič pravi, da mora pri vzponu nacistov in fašistov Zahod priznati svoj del krivde. Prepričan je, da svet ni želel videti genocida z lakoto v Ukrajini, zato se je kasneje zgodil še holokavst. Hitler je točno vedel, da si lahko nekaznovano privošči karkoli. Povzpel se je lahko tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina. To potrjuje tudi z ugotovitvami Wolfganga Leonharda o stopnji svobode v SZ, ki je Zahodu morala biti znana: »V letih 1936−1938 je bilo v SZ aretiranih sedem milijonov ljudi – deset tisoč na dan, dve leti vsak dan«. »Prvi genocid je vodil v drugi genocid. O takšnih zločinih je zelo pomembno govoriti, jih obsoditi, saj lahko le tako dosežemo, da se ne bodo več ponovili. Ljudje, ki vedo resnico o strašnih zločinih, morajo narediti vse, da pride resnica na dan. To je edino zagotovilo, da se takšne tragedije nikoli več ne bodo ponovile,« je jasen ukrajinski arhivar in zgodovinar Vjatrovič. Nacistični holokavst nad judi je bil podobno kot pred njim stalinistični »holodomor« (izstradanje naroda) nad Ukrajinci prelomni dogodek v sodobni zgodovini, neizrekljiva groza, kot so rekli nekateri.

Manj znano je, da so demokratični svetovni voditelji po koncu 2. svetovne vojne resno načrtovali napad na stalinistično Sovjetsko zvezo. Do tega ni prišlo, večina narodov vzhodne in srednje Evrope pa je bila izdana in prepuščena poskusom boljševističnega uničevalnega laboratorija.

Vojaška sodišča in sodišče narodne časti – terorizem z zlorabo prava
Ko je Evropa slavila zmago nad nacizmom in fašizmom, se je Slovenija ob Titovem govoru z balkona univerze zavila v globoko žalost in črnino. Zverinsko poklati na tisoče ljudi, ki jih partizani niso zajeli v kakšni tvegani bitki, ampak so jim bili izročeni kot vojni plen, najverjetneje za umik partizanske vojske s Koroške, je zločin brez primere. Ko je Josip Broz 26. 5. 1945 z balkona ljubljanske univerze naznanil slovenski genocid, narod ni imel več moči za upor. Vsi so še predobro vedeli, kaj čaka nasprotnike komunistov. Kdor je prišel v maščevalne roke komunističnih vojaških sodišč in t. i. sodišč narodne časti je bil ob imetje, življenje in dobro ime. Običajno ob vse troje, kajti obtožba je pomenila hkrati že obsodbo. Amnestija, razglašena avgusta 1945, je bila slepilni manever revolucionarjev, ki je zahodni Evropi dajal videz demokratičnosti nove komunistične oblasti. Medtem pa je oblast, pijana od krvi, nemoteno napajala svojo zločinsko naravo vse do osamosvojitve 1991.

Na eni strani zarota molka, ki je sledila krvavi raboti nad zverinsko pobitimi, na drugi strani pa nemoč žrtev, strah in neskončna žalost svojcev, ki v našem narodu še vedno nimajo pravice do spomina. Izvajalci hudega pa želijo, da se ne bi ozirali nazaj, ampak v prihodnost. Toda dokler ne bo priznana resnica, dokler ne bodo izdani mrliški listi, dokler ne bomo pravičnosti izkazali njenega mesta v pravu, nimamo dovoljenja sanjati o srečni prihodnosti slovenskega naroda. Identiteta, s katero smo Slovenci dočakali konec 2. svetovne vojne, je temeljila na narodni zavesti, katolištvu in liberalni usmerjenosti ter upoštevanju prava in civilizacijskih vrednot srednje Evrope. Dediščina verskega, kulturnega in političnega prostora, iz katerega smo izšli, je tista, ki nam je kljub petdesetletni komunistični okupaciji omogočila, da smo duhovno zdesetkani in narodno oslabljeni kljub vsemu uspeli s projektom samostojne države, kajti ta dediščina je v svojem bistvu državotvorna. Laži in potvorbe, s katerimi revolucionarna Slovenija utemeljuje samostojno državo z Dolomitsko izjavo, pa kljub bleščeči retoriki za vedno ostajajo prazen mit, zlagan in razdiralen.

Vaclav Havel: “Groza obide človeka, ko se mu postopoma odkriva, kaj se je zgodilo z družbo.”
Danes se krvniki, njihovi ideološki in finančni nasledniki izgovarjajo, da je šlo za napako, tragedijo in da se ne spodobi preštevati kosti. Pobiti domobranci so bili vojni ujetniki. Pobijati vojne ujetnike in starce, ženske ter celo otroke pa ne more biti tragedija, saj ne gre za kakšen nesrečen slučaj s tragičnim izidom. To je nekaj povsem drugega. To je bil zločin! Zločin, kakršnega svet ni videl. Težko ga je bilo celo misliti, še težje razumeti in v tem smislu je medvojni VOS-ovski terorizem in povojni partizanski genocid nad slovenskim narodom travma, ki je obvisela nad narodovo zgodovino 20. stoletja. V prihajajoči generaciji naših otrok so bodoči demokratični voditelji naroda, ki morajo poznati strašne napake preteklosti

Nacistični, fašistični in komunistični zločini zoper človečnost so najhujši napad na evropsko civilizacijo. Velik duhovni dosežek sodobne združene Evrope je obsodba vseh treh totalitarizmov 20. stoletja. Je odgovor, ki smo ga dolžni resnici, žrtvam in njihovim krvnikom. Da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. Samo tako bo civilizacija ostala notranje trdna in bo vzdržala poskuse zunanje oslabitve, v obliki nezakonitih migracij, ki smo jim priča.

Projekt Justice 2.0 ustvarja pravni okvir, ki totalitarno okuženim državam v skladu s sodno prakso ESČP nalaga pozitivno obveznost, da preiskujejo, raziščejo in začnejo sodni pregon nezastarljivih zločinov zoper človečnost zaradi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede povojnih pobojev pri nas lahko uporabimo 2. člen te konvencije, ki govori o pravici do življenja.

Takšnega opravila ne moremo zaupati komurkoli. Še najmanj ideološkim naslednikom krvnikov in njihovim kolaborantom, ki se z zločinsko dediščino svojih ideoloških predhodnikov niso pripravljeni soočiti, ampak jo le “jemljejo na znanje.” Kljub temu da so se vrinili v akademske in politične kroge ter civilno družbo, bo njihova pijanost z oblastjo prej ko slej izzvenela. Ta čas je blizu, zato mora biti demokratična Slovenija pripravljena na boj z zmajem. Za soočenje z zlom potrebujemo svojega Simona Wiesenthala. Predstavljam si ga kot tribunal, povezan z Evropsko platformo spomina in vesti, s pravnim zaledjem Justice 2.0 ter z jasno ostrino misli Leszka Kolakowskega: “Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.”

Franci Donko

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...