fbpx

Od halje do burke

Zlata Krašovec (Foto: Demokracija)

“Če bo volja, bo predsednik DZ izvoljen na prvi seji, sicer pa ne,” je prejšnji teden Marjan Šarec v Cimerotićevem slogu malce narodno napovedal morebitni izkupiček prve seje novoizvoljenega državnega zbora. Svečenica Pitija bi to gotovo napovedala mnogo manj lesarsko. Recimo: “Zbral premalo glasov ne bo izvoljen.”

Kje v prerokbi mora stati vejica, je zdaj že jasno. A v dolgo vroče poletje, če seveda ne bo – prosto po genialnem napovedovalcu prihodnjih dogodkov Marjanu Šarcu – deževno in nestanovitno, bo očitno popestreno s sestavljanjem koalicije, ki poteka po principu igrice tri v vrsto, le da bo tokrat treba v vrsto zložiti vsaj štiri, če ne pet ali celo šest koalicijskih partnerjev.

Brez strahu. Niti poizkušala ne bom odgovoriti na vprašanje, kako naj bi bila po moje sestavljena koalicija, ki nas bo doletela sredi poletja ali vsaj jeseni, če po naključju ne bomo pred tem še enkrat odšli na volišča. Tolaži me, da še ene prognoze verjetno sploh ne pogrešate, saj so vam politični analitiki in novinarski eksperti, kolegi v službi in branjevke na trgu pa frizerke, fizioterapevti, poštarji, znanci v bifeju in celo naključni mimoidoči doslej že nič kolikokrat razložili svoj načrt rešitve omenjenega vprašanja. Zna biti, da ste že do vrh glave siti tovrstnih ugibanj. V tem primeru vam priporočam, da se zatečete v čakalnico urgentne zobozdravstvene ambulante. Zob, ki boli, je le zob, ki boli, zato so čakajoči malo manj zavzeti za koalicijsko kombinatoriko.

Pranje možganov v mlajših letih
Preskočimo torej fazo ugibanja in si zamislimo trenutek, ko bo taka ali drugačna koalicija potrjena. Če jo bo sestavil zmagovalec volitev Janez Janša, kot to narekuje tisto malo zdrave pameti, ki je še premoremo, mu tega ne gre zavidati. Z zategnjeno zavoro bo težko voziti navkreber, med koalicijskimi partnerji pa bo kar nekaj vrhunskih mojstrov za zaviranje. A Janša je na srečo vsega vajen, zato vsaj vzvratno ne bomo zdrveli. Kljub temu pa bo marsikaj od programa Zate (in zame) ostalo neuresničeno. Če pa bomo po želji skupine levih intelektualcev in njihovih somišljenikov dobili koalicijo, sestavljeno iz samih levih strank, ki svoje sodelovanje na videz utemeljujejo zgolj in samo na trdnem sklepu “preprečiti, da bi vladal Janša”, bomo hitro spoznali, da imajo še drugo, tiho poslanstvo – to je vrnitev Slovenije v zlate čase socializma, ko je bilo menda vse boljše, kot je zdaj. Ko je bil cenjen človek, ne pa kapital. Slednjega si je neuvrščena SFRJ tako ali tako do nelikvidnosti sposojala od vzhodnega, še raje pa od zahodnega bloka. Ko smo bili vsi svobodni. Še posebej tisti, ki so bili že mrtvi in niso več gledali naših divnih planin. Za druge je bilo vseeno priporočljivo držati jezik za zobmi. Ko smo bili vsi enaki. Še posebej pri delitvi dobrin, ki se jih v trgovinah ni dobilo niti na karte. In ne nazadnje, ko smo bili vsi tovariši (in kajpak tudi tovarišice), čeprav so bili nekateri poleg tega tudi avantgarda in so zato že takrat imeli dostop do magazinov, kjer so se prej omenjene dobrine vendarle dobile. Za navadne tovariše naj bi bili magazini dostopni šele v komunizmu. Ki pa ga, Bogu bodi hvala, nismo dočakali.

Starejši, ki imajo lastno izkušnjo teh “čudovitih” časov, se pri zdravi pameti ne morejo veseliti njihove vrnitve. Tisti, ki si je vendarle želijo, so si sami krivi. Mlajši, se pravi tisti, ki jim je v času osamosvojitve do polnoletnosti manjkalo nekaj let ali pa so se rodili kasneje, so v šolah in medijih pa tudi doma pogosto deležni pranja možganov, zaradi katerega morda res verjamejo, kako dobro, lepo, predvsem pa svobodno je bilo življenje takrat. Z njimi želim deliti lastno izkušnjo enakosti in svobode:

Se bodo črne halje vrnile kot burke?
V gimnazijskih letih je dekletom enakost zagotavljal predpis o obveznem nošenju šolskih halj. Ne, to niso bile kakšne “fensi uniforme”, s kakršnimi so se že od nekdaj postavljali dijaki elitnih šol v razvitem svetu. Bile so slabo krojene, iz črnega klota sešite halje, katerih edini namen – če ne štejemo našega nesrečnega počutja – je bil prikriti oblačila, ki smo jih nosile pod njimi in so se vendarle malce razlikovala po prikupnosti in kvaliteti. Ob koncu tedna je bilo treba te črne cote oprati, zato smo jih odnašale domov. In ob ponedeljkih nas ni bilo malo, ki smo izražale državljansko nepokorščino z izgovorom, da se še niso posušile. Ne spomnim se, da bi kaj podobnega morali nositi sošolci, čeprav je bil socializem menda zgled enakopravnosti spolov. So pa fante trenirali v duhu pokorščine s strogo prepovedjo, da bi imeli malo daljše lase. Če je bil kdo videti kot član skupine The Beatles, je to zadoščalo za izrek ukora pred izključitvijo. Fino, a ne?

Foto: iStock

Pravijo, da morajo tisti, ki se iz nje nič ne naučijo, zgodovino ponavljati kot farso. In zna se zgoditi, da se bodo črne halje vrnile krojene kot burke. A to ne bo farsa, temveč katastrofa.

Zlata Krašovec