Smrt ne izbira bolj ali manj primernega časa. Pride, ko pride. Včasih nepričakovano, včasih po daljšem pričakovanju umirajočega, da mu zmanjša muke in bolečine. Vedno pa je dokončna. Umrli ostane v spominu ljudi, ki so ga imeli radi. Ti ga pogrešajo vsak dan. Čas, ki naj bi celil rane, kot da se je zanje ustavil. Umrli ostane tudi v spominu ljudi, ki ga niso marali, vendar pri njih spomin precej hitro zbledi, saj je ljubezen močnejše čustvo kot sovraštvo in prezir, posebno če zadnjega ne gojiš in redno ne dolivaš olja na ogenj. Precej neiskreno zveni tisto, “saj ga nisem maral, samo smrti mu pa nisem privoščil”, saj že besedna zveza, da mu nekdo smrti ni privoščil, kaže, da je o tem razmišljal. Mene pretrese vsaka smrt, smrt bližnjih in prijateljev, zaradi pokojnika samega, zaradi misli, da je smrt prekinila njegove načrte, upe, sanje … Smrt neznanca, neke medijske osebnosti pa, iskreno povedano, le zaradi zavedanja o lastni minljivosti, zavedanja, da gre za nekaj, čemur se še pri tako veliki sreči ne moreš izogniti.
Res je, da praznični čas, veseli december, ni najprimernejši za razmišljanje o smrti. Vendar je smrt tista, ki se ne ozira na to, da se ljudje veselimo vrnitve luči, sonca v naš vsakdan, da se veselimo, da se nam bliža čas, ko nas bo prebudilo ptičje petje in oglašanje škržatov.
Da je umrl igralec Jernej Šugman, je pretreslo večino ljudi. Ne, ker bi ga večina občudovala kot velikega igralca, prepričana sem, da ga je večina videla le v abotni nadaljevanki Naša mala klinika, temveč zato, ker je umrl človek, ki je bil po današnjem razumevanju starosti še mlad. Umrl je torej nekdo, ki je bodisi mlajši od nas ali približno enako star, ki bi lahko bil še od nekoga otrok. Nekdo, ki je imel nedvomno še veliko načrtov, neizsanjanih sanj, upanja … In takšna smrt pretrese vsakega, razen tistih “nesmrtnih” najstnikov, ki so prepričani v lastno neumrljivost. Igralca Jerneja Šugmana ne bom ocenjevala, ne po njegovem delu, ker ga ne poznam, ne kot človeka, ker ga prav tako nisem poznala. Pretresla me je starost, pri kateri danes človek po splošnem prepričanju ne bi smel umreti. Vsaj zaradi bolezni ne. Ne glede na to, kdo je.
Pogreb z vojaškimi častmi ni za vsakogar
Nihče od vas seveda ne ve, da je pred kratkim umrla hči mojih prijateljev. Le nekaj mesecev po porodu. Da je umrla za rakom in je njena hčerkica ne bo nikoli poznala. Državljani komaj odrasle žene, ki sem jo poznala od njenega rojstva dalje in je umrla v svojih tridesetih letih, ne objokujejo po družbenih omrežjih, nikogar ne skrbi, kdo bo poskrbel za dva otroka, ne, niti pogreba z vojaškimi častmi, čeprav je rodila dva državljana, ni bila deležna. Se mi zdi to krivično? Da, zelo! Imela je doktorat znanosti, rodila je dva otroka, res pa je, da ni nastopala v Naši mali kliniki. Ne zaradi Jerneja Šugmana, zaradi vseh drugih me je zmotilo, da so mu organizirali pogreb z vojaškimi častmi. Celo krivično se mi zdi, da so mu to naredili, saj je to izzvalo nemalo ogorčenja med ljudmi, in to povsem po nepotrebnem. Svojcem ne bo nič lažje, umrlemu nič bolje, nekdo si je le nabiral politične točke na račun prezgodnje smrti. Svojcem in prijateljem izrekam sožalje, iskreno, kajti njim Jerneja nihče ne bo mogel vrniti, nadomestiti ali zamenjati.
Ko sodniki kljub demokraciji, še vedno delajo po navodilih partije
Leta 1958 aretiran zaradi člankov, objavljenih v Reviji 57, in obsojen na devet let strogega zapora. Poudarjam, zaradi člankov je bil mlad asistent obsojen na devet let strogega zapora, po petih letih je bil pogojno izpuščen, vendar mu njegova svobodna misel ni dala miru, v reviji Perspektive je ponovno objavil članek in bil obsojen še na dve leti zapora. Potem je zapustil Jugoslavijo, Slovenijo, ki je bila vedno bolj komunistična od najbolj zadrtih komunističnih držav. Odšel je v Nemčijo, kjer je delal kot fizični delavec, saj mu ljubljanska fakulteta ni hotela posredovati dokazil, da je diplomiral. Ponovno se je vpisal na univerzo, diplomiral, doktoriral in postal profesor. Ko je zaslutil pomlad v Sloveniji, se je vrnil. S svojimi prispevki v zdaj že legendarni Novi reviji je v veliki meri prispeval k osamosvojitvi Slovenije. Vodil je Demos, bil je poslanec Državnega zbora RS in predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev.
Njegova velika napaka, ki jo vidimo danes, je bila, da ni prevzel vodenja vlade in je to prepustil Lojzetu Peterletu. Poštenost ga je stala tudi izvolitve za predsednika, saj je na vprašanja novinarjev odgovarjal iskreno in se ni bahal “z božično potičko” kot njegov protikandidat. Spoznala sem ga osebno, ko sem ga polna obupa zaradi vodenja nekega kazenskega postopka poiskala v državnem zboru. Seveda mi ni mogel pomagati, opozoril me je le na to, naj ne bom naivna in naj se zavedam, da kljub “demokraciji” sodniki še vedno delajo po navodilih partije.
In ko je umrl, se je vnela ostra razprava, ali si dr. Pučnik “zasluži” žalno sejo v Državnem zboru RS ali ne. Takratni predsednik državnega zbora, katerega poslanec je bil pred tem dr. Jože Pučnik, je bil Borut Pahor. Najprej je zahtevo po žalni seji zavrnil, nato je za mnenje prosil državni protokol, od katerega je dobil priporočilo, naj se žalna seja izvede. Soglasje za odločitev za takšno izjemo pa je Pahor želel tudi od parlamentarnih strank. Po zapletih in v izogib še večji sramoti je žalna seja v parlamentu vendarle bila.
Tako je takratni predsednik državnega zbora Borut Pahor kljub oklevanju ustvaril nekakšno prakso obeleževanja smrti pomembnih Slovencev, pomembnih za samostojno Slovenijo. Žalna seja je seveda brez vseh težav, ki so se pojavljale ob smrti dr. Jožeta Pučnika, potekala ob smrti dr. Franceta Bučarja.
Težave so tudi ob podeljevanju odlikovanj
Da imamo v naši državi težave, je znano, da jih imamo tudi ob podeljevanju raznih odlikovanj, je že tradicionalno, da jih imamo tudi ob smrti in pogrebih, pa je morbidno. Kaj se ne da poleg tisočev predpisov, ki jih imamo, izdelati tudi povsem preprostega predpisa, kdaj na pogrebu sodeluje častna četa, kdaj je žalna slovesnost in kdaj se pogreb izvrši tako, da obvelja, da smo po smrti vsi enaki?
Še vedno se sprašujem, ali je bila častna četa navzoča ob pogrebu Ivana Dolničarja, človeka, ki je ubil svojega brata in je bil pozneje tudi predsednik ZZB. Tega podatka nikjer ne najdem, me pa ne bi čudilo. Bratomorna vojna, ki jo člani ZZB tako radi podtikajo drugim, se je v svoji najčistejši obliki zgodila ravno pri Ivanu Dolničarju, njihovem predsedniku. Lastnoročno je ubil brata, drugi brat, kateremu je naročil, naj ubije Ambrožičevo družino (starše Alojzija Ambrožiča, ki ga je papež Pavel II. 1998 imenoval za kardinala), pa je raje pobegnil. Verjetno so bile to zasluge, za katere mu je predsednik Kučan podelil zlati častni znak Republike Slovenije. Človek bi cinično pomislil, da je na pogrebu sodeloval kar ves bataljon, tako pravoveren je bil pokojnik, in brez njegovih umorov bi mi danes govorili nemško namesto “jugoslovansko”!!!
Komunisti so do bogastva prišli s pomori ljudi – vendar njih to ne moti
Pa vendar, na koncu, ko koračnice ali zborovsko petje utihnejo, ostanejo svojci sami s svojo žalostjo. Utehe jim ne nudijo častne čete, žalne slovesnosti, večja ali manjša zapuščina. Uteho jim nudi lahko le zavest, da je bila oseba, ki so jo ljubili in izgubili, dobra, poštena in bo v spominu ljudi ostala kot takšna. Ne kot politično primerna ali zabavljaška, ne kot privilegirana ali neprivilegirana, temveč kot človek, ki je bil vreden tega, da je živel. In težko verjamem, da bo kdorkoli žaloval, na primer, za osebo, ki se je namesto sočutja z grozljivo pomorjenimi v Hudi jami na vabilo predsednika republike Boruta Pahorja na simbolen pogreb žrtev Hude jame v spominskem parku Teharje odzvala izrazito nedostojno in sramotno do nedolžnih žrtev. Raje se bo šel poklonit partizanom, ki so sodelovali pri genocidu nad Slovenci in so zaslužni za 55 let trpljenja pod totalitarizmom. Res je, brez komunistov njegova družina verjetno ne bi prišla do državnih poslov in lahko se jim klanja, pa četudi se klanja ravno tistim, ki so sodelovali pri pomoru nedavno odkritih žrtev, predvsem mladoletnih otrok in žensk, v t. i. Krimski jami. To pač naslednikov komunistov ne moti. Le na takšen način so prišli do bogastva, ki ga danes le še plemenitijo. Pokloni klavcem in pogrebi klavcev so del ikonografije, s katero vzdržujejo stanje nacionalizacije in pravične delitve bogastva. Je pa seveda ta osebek po ”defoltu” čuteč z nekim brivcem. Ne bi me čudilo, če takšno usmiljenje z brivcem sodi v kvoto zapovedanih ravnanj, da bo koš dedka Mraza še obilneje naložen.
Daleč od veselega decembra me je zaneslo. Nehote.
Želim vam vesele božične praznike, saj jih bomo v nasprotju z večjimi evropskimi državami tokrat še preživeli mirno. V prihodnjem letu pa veliko zdravja in sreče na volitvah, ki nas čakajo. Od rezultata bo odvisno, ali bomo umirali mladi ali bomo imeli otroke in mirno, človeka vredno starost.
Lucija Šikovec Ušaj