Voditeljem malih držav v EU predlagam, da si natančno ogledajo, kako se Bruselj vede do Švice. Pogajanja o obnovi dvostranskih sporazumov med EU in Švico bi demokratom morala dati misliti. Švica je že zelo dolgo model demokracije; če izvzamemo obdobje Napoleonovega vmešavanja, je model demokracije že več stoletij. Švica si je močno prizadevala za svojo svobodo in se ji ne bo zlahka odrekla. Dejansko je bila na celinskem delu Evrope pogosto otok demokracije – sredi kraljestev, ki niso bila ustavne monarhije oziroma so bila vojaška ali enostrankarska diktatura.
Švica je večkrat odločno zavrnila polno članstvo v Evropski uniji in v združenju Evropski gospodarski prostor. To je v Švici zelo zasidrano, saj nevtralnost vidijo kot temeljni steber svojega obstoja že od leta 1815. Švica ima zato z EU vrsto sporazumov, s katerimi učinkovito ureja svojo trgovino in druge zadeve. Pomik EU v smeri federalne države za velik del teh sporazumov pomeni velik pritisk. Omeniti velja, da se bodo pojavili tudi drugi pritiski, ko bo nevtralnost držav, kot so Avstrija, Irska in Finska, zaradi načrtov o imperiju EU postavljena pod vprašaj. Čeprav je nevtralnost Irske tradicionalna, je nevtralnost Avstrije in Finske po pogodbi povezana z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Rusija bo kot država naslednica teh sovjetskih pogodb nedvomno imela besedo in bo reagirala negativno, če bo to pomenilo vojsko EU, mornarico EU in zračne sile EU, ki bodo praktično pod vodstvom Nemčije(ne glede na to, kaj o tem menijo Francozi), ker je to najbogatejša in najštevilčnejša država. Moskva je očitno opazila šibkost EU glede Ukrajine, prav tako kot je opazila njen šibki odziv v zvezi s Hongkongom.
V času sklepanja dvostranskih sporazumov med EU in Švico, skupno jih je bilo 10, bi te bilo mogoče obravnavati kot poštene, čeprav se Švica mora »priklanjati« Bruslju in je od leta 2008 prispevala 1,3 milijarde CHF za različne projekte. Skušala se je čim bolj usklajevati, saj se zaveda, da ima okoli 25 odstotkov nešvicarskih rezidentov in dodatne 4 odstotke oziroma 300.000 čezmejnih delavcev, in je celo vstopila v schengensko območje, ki ima svoje posebnosti, kot je ta, da se državljan EU lahko zaposli, vendar za to potrebuje delovno dovoljenje.
Toda težava je v tem, da EU v svoji sredi ne mara svobodne demokratične države, zato z vnovičnimi pogajanji o dvostranskih pogodbah pritiska na Švico. Najočitnejši nedavni znak je bila prepoved, da švicarski vrednostni papirji kotirajo na borzah EU, razen če Švicarji ne sprejmejo nadzora EU.
Bruseljsko ustrahovanje male uspešne države ponazarja, kakšna je miselnost v EU – skoraj najslabša oblika neokolonializma in politike moči. Ne prenese uspešnega svojevrstnega modela, s katerim bi se primerjala. In ne glede na to, koliko se bo Švica trudila biti razumna, bo nasprotovala temu odnosu v slogu »Napoleonovega/nemškega rajha«. EU verjetno tudi ne more prenesti dejstva, da sta edini dve celinski univerzi v najvišjih svetovnih rangih švicarski (druge evropske univerze so seveda britanske). Graditelji imperija najbrž tudi težko prenašajo uspešnost švicarskega franka v primerjavi z relativnim neuspehom evra. Prav tako jim v Švici ni všeč režim nizkih davkov, ki je pripomogel k uspehu države. Prijateljski odnosi niso dovolj, kar kaže tudi način, kako Bruselj vodi pogajanja med Združenim kraljestvom in EU. Na žalost je Švici težko vzpostaviti odnose z EU pod pogoji Svetovne trgovinske organizacije, ki jih Združeno kraljestvo smatra za »slab posel«. Navidezna nepopustljivost EU v pogovorih med EU in Združenim kraljestvom o prosti trgovini (FTA) prav tako ponazarja togo miselnost EU »zgradimo-imperij« in zato se končni odhod Združenega kraljestva iz EU brez sporazuma o prosti trgovini zdi verjetnejši, javno mnenje v Združenem kraljestvu pa se tudi močno premika v to smer.
Ni torej presenetljivo, da je v švicarskih javnomnenjskih anketah podpora članstvu v EU padla na samo 13 odstotkov. To bi za male države v EU moralo biti opozorilo, da bodo njihove lokalne skrbi v končni analizi prezrte in da jih bodo podkupili z novimi nepovratnimi sredstvi ali jim odvzeli obstoječe donacije, če ne bodo plesale po taktu Bruslja. Madžarska in Poljska lahko občutita ta pritisk, čeprav so jima všeč subvencije, ki jih dobivata iz Bruslja. Ujeti sta med hudičem in globokim modrim morjem.
Ustrahovali jih bodo, tako kot je EU poskušala z migranti, in lahko pričakujejo, da se bodo davki zvišali, saj proračun EU raste bolj kot nacionalni dohodki. Male države, ki cenijo svoje domoljubje in demokracijo, bi morale pozorno opazovati, kako se razvijajo švicarske razprave. Ne glede na rezultat je to namreč ostro opozorilo novim demokracijam srednje in vzhodne Evrope, da počasi izgubljajo svojo na novo najdeno svobodo.
Keith Miles