Volitve v evropski parlament volivci po vsej EU pojmujejo kot manj pomembne. Temu primerna je nizka volilna udeležba. Na zadnjih volitvah leta 2014 je bila v Sloveniji na primer samo 24,4-odstotna. A evropske volitve maja 2019 bodo drugačne, odločale bodo o preživetju EU. Odločale bodo o tem, v kakšni Sloveniji in kakšni Evropi bomo živeli. Bomo dopustili nadaljevanje politike bruseljskega kartela, nenačelne koalicije ljudske stranke EPP, socialistov PS in psevdoliberalcev ALDE, ki bi EU popeljala po poti vzpostavitve Združenih držav Evrope, dejansko kombinacije EUrabije in EUSSR? No, prepričan sem, da bi pred vzpostavitvijo ZDE EU razpadla. Z velikim pokom.
Tega mojega mrakobnega videnja prihodnosti EU zagovorniki novega svetovnega reda ne delijo. Globalisti skušajo ne glede na rastoče nezadovoljstvo Evropejcev vzpostaviti multikulti ZDE. Njihov up je francoski predsednik Emmanuel Macron. Njegova ideologija, poimenujmo jo macronizem, ne predstavlja nič novega, vsebina iz standardnega repertoarja kulturnega marksizma, tj. multikulti z agendo LGBT. Ta predvideva pospešeno izginotje nacionalnih držav in identitet. V tem krasnem novem svetu bi bili vsi samo še posamezniki, potrošniki, oropani spolne, nacionalne in rasne identitete. To Macronovo globalistično kumbaja videnje o multikulti sobivanju stotih cvetov, ki naj bi paradoksalno bili oropani individualnih identitet, se je lahko porodilo samo v bolnih glavah kodrolasih mislecev Frankfurtske šole.
Namesto biotske raznovrstnosti, ki jo zagovarja multikulturalizem, smo, če nadaljujem z biološkimi metaforami, priča učbeniškemu izumiranju kavkazijske vrste. Odsotnost civilizacijskega samozavedanja, etnomazohizem in patološki altruizem Evropejcev vodi v 1. izgubo habitata, 2. invazijo druge vrste, 3. plenjenje in 4. hibridizacijo oziroma métissage. Vodi v tisto, na kar je v svoji preroški knjigi Zaton zahoda pred natančno sto leti opozarjal nemški polihistor Oswald Spengler. Novi svetovni red ob uresničevanju agende multikulti ne bi bil takšen, kot si ga zamišljajo Macron & Co, ampak je končni rezultat lahko samo podreditev, podreditev civilizacijsko manjvredni, a vitalni islamski kulturi. Evropska prihodnost, kot jo je za Francijo predvidel Michel Houellebecq v romanu Soumission.
Evropejci ne bomo dopustili kulturnega samomora
Vedno več nas je, ki mislimo, da prihodnost mora biti lepša. Brez podreditve islamu. Brez macronov, junckerjev in merklovih. Kljub ostrini njegovega uvida se ne predajamo spenglerjanskemu fatalizmu. Evropska civilizacija je vredna obrambe, čakanje in bratenje s kavafisovimi barbari pa vodi v civilizacijski samomor. Spengler se je motil toliko, ker je civilizacijam odrekal možnost prenove ali celo vnovičnega rojstva. Ni uvidel, da je zahodna oziroma faustovska civilizacija, kot jo imenuje, psevdomorfoza grško-rimske. Nemara gre zasluge za njeno veličastnost v večji meri pripisati grško-rimskim kot krščanskim koreninam. Evropejci se prebujamo in ne bomo dopustili, da bi nas Macron kot novodobni podganjelovec iz Hamelina zapeljal v kulturni samomor.
Tisti, ki je v zadnjih letih najbolj opozarjal na pogubnost Macronovega sviromanstva, je madžarski predsednik vlade Viktor Orbán. Ponudil je alternativo dominantnemu bruseljskemu multikulti zgledu. Ideologijo orbanizma bi sam na kratko označil kot poziv za vrnitev v normalnost. Evropo vidi kot skupnost domovin, zvezo suverenih držav in ne kot multikulti federacijo. Izhaja iz uvida, da je Evropa to, kar je, zaradi Evropejcev, ne zaradi Afričanov ali Semitov. Multikulturalizem ne deluje in kot AIDS uničuje Evropo. Zadostuje sprehod po ulicah velikih mest Zahodne Evrope, ki vse bolj dobivajo tretjesvetni pridih. Če ne upoštevam kulturnih marksistov, si ne predstavljam Evropejca, ki bi se želel zbuditi v “usrani luknji”™ EUrabije.
Potrebujemo več Evrope in drugačno EU
Nova oziroma alt-right desnica, katere simbol je Viktor Orbán, ni monolitna. Angleški UKIP in nemška AfD so klasične meščanske konservativno-liberalne stranke, madžarski Fidesz, italijanska Liga ali francoska Nacionalna fronta so populistične levo-desne stranke. Francozi imajo zanje posrečen izraz gauche du travail, droite des valeurs. Njihovi ekonomski programi segajo od hayekianskega liberalizma do rekonstruiranega keynesianizma. A glede na to, da konflikt prihodnosti ne bo med delom in kapitalom, ampak med civilizacijami, je to manj pomembno. Novo desnico združujejo populizem, nativizem, domoljubje in zavračanje priseljevanja iz evropski civilizaciji nezdružljivih okolij.
O Viktorju Orbánu imamo lahko pomisleke, a njegova vizija EU je vredna podpore. Potrebujemo več Evrope, a manj in predvsem drugačno EU.
Bernard Brščič