Orožja (še) nimamo, le skrivamo se lahko

Foto: epa

Težko je hladnokrvno analizirati dogodke preteklih tednov, saj se vsi, ki premoremo običajno mero empatije, še vedno čustveno odzivamo na dogodke preteklih treh mesecev. Videli smo posnetke ljudi, ki so umirali na kitajskih cestah, ter z nejevero opazovali, kako so Kitajci varili vhode stolpnic in vanje zapirali žive ljudi. Nato smo videli vojaške konvoje s krstami iz Bergama in italijanskega župana, ki je svojim ljudem vpil: “Česa ne razumete? V krstah nihče ne bo videl vaših frizur!?”

Bolezen je prišla tudi k nam. Vsako jutro pogledamo, koliko sodržavljanov je včeraj umoril hudičev virus. Česa takega še nismo doživeli in v zadnjih tednih se je naš svet spremenil.

Do danes se je s Covid 19 uradno okužilo 1,853,610 ljudi, od tega jih je 114,270 umrlo. Okužbo po doslej znanih podatkih v lažji obliki preboli okoli 80 odstotkov ljudi, 20 odstotkov ljudi zboli huje. Podatki o smrtnosti se razlikujejo po državah, glede na starostno strukturo in predhodno obolelost (v “starih” evropskih družbah je odstotek umrlih večji).

Formul je več
Formul, s katerimi izračunavamo smrtnost, je več, uporabimo pa jih v odvisnosti od tega, kaj želimo analizirati. Po formuli: Stopnja smrtnosti = število vseh umrlih zaradi Covid-19 x 100 / število vseh okuženih s Covid-19 je izračunano, da ima moški spol na današnji dan 2,8-odstotna verjetnost, da zaradi okužbe umre, ženski spol pa 1,7 odstotka verjetnosti, pri čemer so v izračun vključene vse starostne skupine, primeri z vsega sveta in tudi vsi bolniki s Covid-19, ki še niso ozdraveli in ne vemo, kako se bo bolezen pri njih končala. Zato je ta izračun treba jemati z veliko rezervo. Gre pravzaprav za neko abstraktno številko, primerno za dolgoročne ocene nevarnosti virusa. O dejanski ogroženosti v konkretnem okolju nam mnogo več povedo številke po posameznih državah. Te se med državami močno razlikujejo. Podatke redno objavlja statistična spletna stran Worldmeters.info.

Krste za umrlimi v Španiji zaradi virusa covid-19. (Foto: Epa)

Naslednja formula, ki se uporablja za drugačen izračun stopnje smrtnosti, je: Stopnja smrtnosti = število doslej umrlih zaradi Covid-19 x 100 / število vseh doslej zaključenih primerov bolezni zaradi Covid-19. Pove, koliko doslej zaključenih primerov bolezni se je končalo s smrtjo in koliko ljudi je bolezen preživelo. Za Italijo tako izvemo, da se je bolezen pri vseh zaključenih primerih v 40 odstotkih končala s smrtjo, 60 odstotkov ljudi pa je preživelo. V Franciji je med vsemi zaključenimi primeri umrlo 33,8 odstotka bolnikov, v Španiji 23,55 odstotka (pri vseh gre za prenizko poročanje zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema!), v Sloveniji pa 33 odstotkov bolnikov (naš zdravstveni sistem zaenkrat do te mere ni preobremenjen). Na Švedskem se bolezen končala s smrtjo v 77,02 odstotka zaključenih primerov, v ZDA 97 odstotkov, v Veliki Britaniji pa kar v 99 odstotkih vseh zaključenih primerov!

Tudi te podatke je treba jemati z rezervo (a vendar so povedni!). Niso namreč bili vsi bolniki zajeti v uradne statistike, blagi primeri so šli mimo, prav tako ni bilo na voljo povsod zadosti testov niti za zelo bolne ljudi. In kot rečeno – niti smrti niso ustrezno zabeležene! Komaj verjetno za Evropo 21. stoletja!

Po ocenah civilne zaščite Bergama je bil testiran in v uradne statistike zajet le vsak deseti dejansko okužen. Celotna umrljivost prebivalstva za leto 2020 znaša 454 odstotkov v primerjavi z umrljivostjo v enakem obdobju lani, pri čemer je le 40 odstotni umrljivosti uradno pripisane okužbi Covid-19, 60 odstotkov pa ostaja “nerazložene”.

In zdaj k bistvu! Od česa je torej odstotek umrlih najbolj odvisen?
Od pristopa, ki ga je ubrala posamezna država in od tega, v kolikšni meri so ljudje dana priporočila in prepovedi upoštevali. Švedska, Velika Britanija in ZDA so na začetku stavile na t. i. kolektivno imunost (tudi: čredno). To pomeni, da so pustili bolezni prosto pot širjenja z namenom, da se ljudje “prekužijo po naravni poti”. To je izgledalo tako, da so se ljudje družili na športnih prireditvah, konjskih dirkah, koncertih, rojstnodnevnih zabavah, v parkih, po gostilnah … medtem ko jih je morilski virus tiho napadal. Ko so to počeli nekaj tednov, je udarilo z vso močjo. Začelo se je množično umiranje, več sto smrti na dan.

Usodna tekma med Atalanto in Valencio v Bergamu.

Zdravstveni sistemi in vlade teh držav so bile povsem nepripravljene, brez testov, brez zaščitne opreme, brez zadostnega števila postelj in opreme v bolnišnicah, ljudje nepripravljeni in osupli, kaj se jim pravzaprav dogaja.

Žrtve teh brezbrižnih in zgrešenih politik so začele dobivati obraze. Tudi najbolj brezbrižne vlade so morale priznati, da so se povsem uštele in da tako naprej več ne gre niti en dan. Vsa gospodarstva so se čez noč začela ohlajati, storitveni sektor je zamrl, na ulice so prej brezbrižni politiki poslali vojsko, sledenju z elektronskimi napravami se le malokdo še upira (mi smo izjema) in uvedena so izredna stanja.

Tudi to je komaj verjetno za Evropo 21. stoletja!
A vse je res, vse to se nam res dogaja! Smo v vojni in napada nas virus SARS CoV-2! Včeraj sem poslušala pogovor in pobrala oceno psihiatra dr. Iana McGilchrtista, ki pravi; “We live in denial. / Živimo v zanikanju.” (3) Strinjam se. Do danes imamo v Sloveniji okoli 1100 potrjeno okuženih, virus ta trenutek preži še na okoli 1,5 milijona državljanov, ki jih lahko na mah okuži (epidemija naj bi se tam okoli tri četrtine prekuženega prebivalstva začela sama omejevati). Nekateri se še vedno vedejo, kot da so na dopustu. No, nismo na dopustu!

Vsak mesec, ko gospodarstvo stoji, Slovenija po besedah Mateja Lahovnika, izgubi 2 milijardi evrov. Številna delovna mesta bodo propadla, storitvene dejavnosti bodo še stale. Gospodarska recesija sledi, kakšne natančno bodo posledice za splošno blaginjo, še ne vemo. Počasi se bomo morali vrniti na delo.

Ob tem pa nimamo, niti svet nima zadostne količine zaščitne opreme, niti dovolj testov, nimamo specifičnih zdravil, nimamo še cepiva. Pozornost bo popustila, virus pa ne bo čisto nič manj nevaren. Je izredno nalezljiv, saj se z njim še nismo srečali, razen teh nekaj ljudi, ki so virus preboleli. Ne vemo niti tega, kako dolgo bodo oni zaščiteni po preboleli bolezni. Po dosedanjih izkušnjah s korona virusi morda eno leto, morda pa celo manj. Vedno več je ocen, da bo virus še dolgo krožil med ljudmi.

Na srečo nas znanost pomirja, da lahko v naslednjih mesecih, letu, morda letu in pol pričakujemo cepivo. Potem si bomo lahko precej oddahnili. 

Tega sestavka ne bom končala z obtožbami – niti kdo kaj je, niti kdo česa ni. Ga bom pa končala z apelom. Zavedajmo se, da vojna še traja, zavedajmo se, da je virus za mnoge med nami smrtno nevaren in da preži izza vsakega vogala na vsakogar izmed nas. Ob sproščanju ukrepov pazimo nase in na soljudi! Sami lahko in moramo narediti vse, kar lahko, od nas je vse odvisno! Dosledno upoštevajmo navodila in ne obregajmo se po nepotrebnem ob ukrepe, ki jih z velikimi napori zagotavljajo ljudje, ki sedaj skrbijo za nas – v zdravstvu, trgovinah, v domovih starejših občanov, na poštah, bankah, upravnih enotah, v civilni zaščiti, policiji, vojski … in seveda tudi na vladi, ki je krmilo prevzela v res težkih razmerah!

Stvari, ki so bile do včeraj samoumevne, danes niso več. A jutri bodo spet, vendar le za tiste, ki bodo (bomo?) to vojno preživeli!

Bojanka Štern, Arevija