Partijci po desetletjih zatišja znova sanjajo o socialistični republiki Sloveniji

Mitja Iršič

Dušan Šinigoj, zadnji slovenski predsednik v okviru komunističnega totalitarizma, je zadnjič za Dnevnikov Objektiv povedal nekaj pomenljivih stavkov.  Takole je rekel: “Šel sem glasovat in glasoval sem za samostojno Slovenijo. Natančno sem vedel, za kaj glasujem, drugi Slovenci pa morda niso vedeli. Demos je takrat že jasno povedal, da gremo v spremembo družbenega sistema. Niso pa povedali, kako nameravajo spremeniti sistem. Niso povedali, za kakšno vrsto privatizacije gre, za denacionalizacijo, da bomo imeli zaprta podjetja. Tega niso povedali. Na referendumu za Nato pa sem glasoval proti. Z ženo se udeleživa vseh volitev, glasujeva pa za Levico.”

Dal bom dva postulata, za katera verjamem, da sta resnična:

  • Dušan Šinigoj ne bi upal istega povedati 8. maja 1989, ko se je na Kongresnem trgu brala majniška deklaracija
  • Dušan Šinigoj ne bi upal istega povedati 26. decembra 1990, ko so se na istem mestu brali rezultati plebiscita o samostojnosti Slovenije

Zakaj ne? Ker smo bili Slovenci med letom 1989 do 1991 veliko manj tolerantni do “socializma s človeškim obrazom”, kot so nam ga prodajali takratni oblastniki. Kako ne bi bili, saj smo se ga v dobrih štirih desetletjih prav pošteno najedli. Romunska lekcija je bila tako živa, da je še vse smrdelo po smodniku tistih pušk, ki so v sebi nosile nakopičen bes izgubljenih, osiromašenih generacij. Tri desetletja kasneje je vse drugače. Danes Slovenija gospa srednjih let ne pomni več, da so jo v mladosti na poti domov iz kina posilili ruski vojaki. Zato zopet sama zahaja v temačne predele mest misleč, da se ji nič ne more zgoditi.

Slovenci so z izhodom iz Jugoslavije zavrnili tudi Šinigojev svetovni nazor
Takratni politkomisar Dušan je najbrž dobro vedel, da ni dobro provocirati prostega trga lačnega ljudstva. Partijske predstave o “odprtih” ljudskih podjetjih so takrat intimno razumeli, saj so jih vsak dan čutili v denarnici. Verjamem, da Dušan res intimno verjame v socialistično idejo – zakaj bi drugače danes volil za eno od dveh strank, ki promovirata propadli socializem 20. stoletja z ekološkimi inovacijami. Verjamem pa tudi, da je leta 1990 vedel, da z izhodom iz Jugoslavije Slovenci ne zavračajo le pansrbske komunistične diktature, ampak tudi Šinigojev svetovni nazor, v katerega je tako zelo verjel, da je postal sestavni del mašinerije, ki ga je institucionalno implementirala. Seveda to ne velja le zanj – enako bi si upal trditi o vseh reformiranih komunistih, ki so si takrat nadeli simpatično ironični naziv – Stranka demokratične prenove. Gibanje SDP je bilo zelo pretkano gibanje. Če bi bilo pogumno, kot njihovi v Moskvi izurjeni predniki, bi prišli na Kongresni trg in povedali: “Slovenci! Smo za samostojnost naše dežele. A nismo za to, da se odrečemo pridobitvam revolucije. Nismo za to, da bi se odpovedali socializmu. Denacionalizacija odpade. Tovarne ostanejo delavcem!” Pa tega niso rekli. Ne socialistični Dušan, ne letalski navdušenec Janez, ne pragmatični Milan

Kučan na Trgu republike ni upal izreči, da uvajajo novo socialistično republiko
Ta tistega usodnega junijskega dne leta 1991 ni prišel na današnji trg republike, takratni trg revolucije, in slovesno razglasil: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri se začne nova socialistična republika.” Nikakor. Govoril je o vpetosti slovenskega naroda v sodobno svobodnjaško Evropo. Kakšna Evropa pa je že to bila? Kaj je bilo leta 1991 “sodobno”? Nacionaliziranje in državno obvladovanje gospodarstva? Petletni ekonomski plani? Kolhozi? Delavske kooperative? Ne. Nasprotno. Železna zavesa se je rušila, najprej v Berlinu, nato povsod drugod. Narodi, ki so štiri desetletja stagnirali pod trdim škornjem sovjetskega diktatorskega socializma, so se prebujali v nov jutri, za katerega so si bili vsi edini, da bo kapitalističen. Poljska, Češka, Slovaška, Vzhodna Nemčija, Madžarska, Romunija …

Milan Kučan

Foto: YouTube

Ne, nismo govorili o novi pomladi narodov, narodi so bili že dobro definirani in vsaj na videz neodvisni od matere Rusije. Prebujati se je začel kapitalizem. Blagovna menjava, prosti trg, konkurenca, zasebno podjetništvo, uvoz tujih blagovnih znamk, investicije tujih korporacij, preoblikovanje in denacionalizacija starih okorelih komunističnih industrijskih pogorelcev. Evropa se tedaj, ko je Milan Kučan govoril o sodobnosti, ni spreminjala v socialistično tvorbo, ampak ravno obratno – začeli so se prvi koraki v enotni kapitalistični trg svobodnih ljudi. Tudi on je takrat to vedel in zato v govorih ni uporabljal nobenih ekscesov iz svojih temnih dni, ko je bil še šef CK ZK in ko je še “preverjal” ali bi se lahko komunistična Jugoslavija ohranila vsaj kot konfederacija, če že ne federacija.

Ves Centralni komite Zveze komunistov je bil tiho
Milan Kučan ima namreč dar, ki si ga deli z dobrimi komiki – zna prebrati občinstvo. In vedel je, da so tam pred njim s slovenskimi zastavami mahali ljudje, lačni ne le osebne, ampak tudi ekonomske, od države neodvisne, svobode. Zato je bil tiho – čeprav kapitalizem, podobno kot samostojnost, ni bil njegova intimna opcija. Kot so bili tiho razni magnifični jugofilni umetniki, ki so s figo v žepu čakali, da zanos slovenstva, zanos kapitalizma, zanos svobode izzvenijo. Tudi Dušan takrat ni rekel nič. Tudi Stane Dolanc ne – še ta je vedel, kot je rekel enkrat v sedemdesetih, da v tej deželi vladajo komunisti, in če ne bi oni, bi nekdo drug. Vedel je, da je zdaj končno čas za tisto nekaj drugega. Ves centralni komite zveze komunistov je bil prav tako aktiven in živ kot v najhujših časih totalitarne represije. A je bil tiho.

Bil je tiho in počakal, da se njihovi poberejo in rdeči imperij potuhnjeno ustvarijo znova, s čisto majhnimi koraki, ki jih prvih 10 let ni skoraj nihče opazil. Z rdečimi direktorji. S trajno blokado denacionalizacije hrbtenice slovenskega gospodarstva. S PID-ovskim ropom, kjer so roparjem izdatno pomagali levi ideologi, ki so ljudem razlagali, da so certifikati ničvreden kos papirja. Prevara je bila dolgoročen projekt – v angleščini temu pravijo “the long con”. Žrtvi ne ukradeš avta, ampak se z njo poročiš in ji ukradeš pol premoženja.

Rdeča palača se je znova sestavila
Kar 23 let so morali čakati na svojo stranko v parlamentu. Prišla je Levica, kmalu za tem se je povsem radikalizirala še SD. Nato so se popartizanili in nacionalno interesno demagogizirali tisti, ki so se nekoč skrivali pod dežnikom Drnovškovega kvaziliberalizma. Vmes so prišli tajkunski mediji. Pa povsem levo politično nastavljen programski svet nacionalne televizije. Nova komercialna televizija v lasti državnega podjetja. Od reklam državnih firm odvisna največja komercialna televizija. Zato danes lahko gromovniško rohnijo, ker vedo, da jih bodo mediji pokrili, hkrati pa so spoznali, da so Slovenci s prehodom generacije končno pozabili, kako bedno smo živeli v socializmu. Zato si danes Dušan upa povedati to, kar je leta 1991 držal globoko v sebi. Zato si danes stari partijci ob Ruski kapelici upajo biti tako ostudno rusofilni kot jugoslovanski komunisti pred zaigranim sporom Stalin-Tito. Zato si danes evroposlanci in sodniki upajo nositi majico latinskoameriškega serijskega morilca Che Guevare. Zato si vrhovni državni tožilec upa demonizirati kapitaliste in se politično radikalno-levo opredeliti. Zato si poslanec upa na socialnih omrežjih pisati o teranju kapitalistov v morje z bajoneti.

Foto: STA

A ta element slovenske družbe je bil zmeraj latentno prisoten. Mediji, ideologi, odcveteli partijci, prodani ekonomisti, pokvarjeni politiki, anarhosocialistični filozofi, politični falirani študenti z dunning-krugerjevim sindromom in oportunistično parazitski našistični gospodarstveniki so ga le ponovno aktivirali. Prisoten je bil vse od tistih usodnih anti-imperialističnih dni, ko so se balkanski komunisti začeli boriti proti Veliki Britaniji, ZDA in Franciji – boj, ki ga bijejo še danes, navadni smrtniki pa z njimi. Le 20 let sodobne zgodovine od osvoboditve naprej je ta boj potekal po tiho. Danes pa – ko poslušamo, kaj si CK ZK-jevci zopet upajo povedati v javnosti – pa zopet na glas. Hudičevo naglas. Strašljivo na glas. Socialisti globalno kot med leti 1939 in 1941 zopet sanjajo o nacionalno-internacionalnem tisočletnem socialističnem rajhu. Lokalno pa o socialistični republiki Sloveniji. Sanje o distopični solidarnosti v revščini in vladavini najbolj enakih med enakimi. Veliko srečo imamo, da je Rusija geografsko tako daleč in EU tako blizu in da nas je sila inercije potisnila v zahodne mednarodne povezave. Le to nas bo rešilo pred tem, da vedno bolj pogumni revolucionarji zopet ne začnejo razmišljati, ali je morda 33. člen ustave do delovnega ljudstva nepravičen. Od tam naprej pa je le še neprijetno kratek korak do trenutka, ko bi najbolj strastni, najbolj blazni in najbolj pogumni med njimi v navalu razrednobojnega zanosa znova začeli odpirati tiste rudniške jaške …

Mitja Iršič

  • Hubert Pomladni

    Fenomenalna analiza ponovnega vzpona komunizma na slovenskih tleh. Zadeto v piko!

    Vso to zlo izhaja iz tega, ker se jih ni leta 1990 skrajsalo za glavo ali pa preluknjalo, tako kot so to uredili Romuni. Ti si res zasluzijo, da zivijo v svobodi, mi si ocitno ne.

    • Ivan Ivanovič

      V Romuniji ni bilo kaj prida drugače kot pri nas. Ceaucescuja in njegove najbolj zveste privržence je odstranila sama Securitate, njihova tajna policija, ker se je tiran zameril tudi svojemu establišmentu. Položaj pri nas je bil nekako tak, kot če bi Ceaucescu bil na čelu demokratične preobrazbe in jo vodil po svoji presoji in seveda sebi v prid.

  • Hubert Pomladni

    Zdi se mi, da se je v devetdesetih letih verjelo, da se kaj tako zlocinskega, kot je komunizem, ne more nikoli ponoviti, pa ceprav nic za to ne naredimo.
    Ne bi se mogli bolj zmotiti. Pritlehni zlocinci so se samo potuhnili in ze lezejo iz vseh lukenj, kjer so tiho vedrili.
    Trepljajo se po ramah in drug drugemu dokazujejo, kaj vse si lahko privoscijo na nas racun. Vihrajo s krvavimi zastavami, pojejo internacionalo, v hramu demokracije se kazejo v majicah top desetih zlocincev na svetu, onemogocajo opozicijo. Slavijo zlocince, ki imajo na vesti stotisoce ljudi, ki so jih ubijali na izvirne nacine, stotine so jih zive zakopali v rove, tistim, ki so imeli malo vec srece pa so s krampom razbili lobanje. Napaka je, da smo imeli komuniste za ljudi, so pa morilske totalitarne posasti.

    Tole se ne bo dobro koncalo za Slovenijo.

  • Ivan Ivanovič

    Partijci so nam ob domnevnem sestopu z oblasti podarili “demokracijo”, ki to ni bila. Kdor je pričakoval, da bodo včerajšnji militantni revolucionarni dogmatiki in demagogi čez noč postali demokrati, je seveda upal zaman. Oblast je preveč sladka, da bi jo tisti, ki jo ima, kar izpustil iz rok. Prinaša namreč otipljive materialne koristi – brez mukotrpnega dela in v boju s konkurenco na trgu kot to velja za “kapitaliste” (podjetnike). Pri tem ne gre le za oblast v smislu formalnih političnih funkcij, temveč gre za oblast celotnega družbenega establišmenta, to je javne uprave, sodstva, organov pregona, javnih podjetij, medijev, državnih bank, šolstva … Ta establišment se v Sloveniji nikoli ni spremenil. Partijska nomenklatura je tudi po t.i. sestopu z oblasti ohranila svoje oblastne družbene pozicije v javni upravi, sodstvu, šolstvu … Povsod. Navidezna sprememba se je zgodila samo v formalni politiki. Namesto ene stranke, smo dobili množico strank. Ampak te stranke so imele nekaj skupnega: sestavljali in vodili so jih v glavnem bivši partijci. Slučajno? ne bi rekel. Očitno je šlo za načrtno ustanavljanje strank pod vodstvom bivših partijcev, ki bodo koordinirani iz enega centra. Partijska nomenklatura se je razdelila na dva pola, levega in desnega, in zganjala demokracijo po svoji meri in svojih interesih. To se je lepo videlo ob samoukinitvi Demosa, ki so ga razpustili partijci v njem, katerih intimna opcija nikoli ni bila resnična demokracija, temveč kontinuiteta nekdanjega partijskega režima v mehki varianti. nekateri demosovci so se odkrito in brez kančka sramu vrnili v Kučanovo naročje, na primer: Rupel, Bavčar, zakonca Hribar, Bučar … Je kaj čudnega, če po tridesetih letih novopartijske kvazi demokracije novokomunisti razmišljajo o tem, da bi se ponovno ustoličili v trdi varianti?

    • RATATA

      T.i. opozocija v parlamentu povzroča pri ljudeh le privid demokracije!

  • Amerikanc

    50 let gor, 50 let dol, mi je nekoč dejal pameten in razgledan oče. Svinjarija mora očitno pocrkati; žalostno a resnično, ker trpi država in hitro nazaduje.

  • Ryuk

    Socialisti so mojstri projiciranja svojega sranja na nasprotnike. Tranzicije sploh še nismo dali čez – še vedno imamo pretežno socialistično ureditev družbe (z nekaterimi izjemami), pa govorijo, da je za stanje, ki ga imamo, kriv kapitalizem.

  • SIMON ROZIC

    Dobro jutro, žalost!
    Odlično povedana tragikomična resnica, ki je Slovenski frustrati niso dojeli in
    še danes ne dojemajo; ob osamosvojitvi so rdeči “veleumi” poniknili in umolknili in
    zavedli neumen narod, ki je verjel, da bo šlo brez lustracije. Iz gnojne bivše Juge je
    brez zadržkov ponovno pognala rdeča svojat, ki se veriži med seboj s močno
    sklenjenimi krvavimi parklji, grabežljivimi in brezkompromisnimi . Vzporedno vzgajajo
    in nagrajujejo svoje izrodke alla Mesec , Kordiš, Vatovec….ki v življenju državi
    ni poklonil ene delovne ure! Z njimi je pogreb države evidenten !
    Hinavske komunistične face se nam z ekranov in medijev ves čas rogajo v obraz in mirno
    preštevajo svoje milijončke, razpršene od Cipra do Švice in Mehike.

  • RATATA

    Osamosvojiti le socialistično Republiko Slovenijo in takoj na kape policistom (MNZ) namestiti značke kuraste kokoške, ki ponazarja točne meje upravne enote SRS, ki je le izvajala zvezna pooblastila sfrj je dalo vedeti, da tedaj niso mislili resno!
    Saj si je že ZSMS, kot uradna organizatorka protesta v podboro J(e)B(o)T(e)Zavrl s tem pridobila priviligirano pozicijo za naprej, kot eLDeeS, obenem je pa ZeKaeS vrhunsko naplahtala folk z izrazom, da se je demokratično prenovila v stranko (eSDePe).
    Naplahtanec težko prizna, da je bil naplahtan, še posebej, če ima kaj od tega, npr. kašen privilegij…

  • Lustrator

    Natančno tako. Žal je večina slovencljev po osamosvojitvi postala tako globoko uspavana in ujeta v neke svoje intimne mikro-svetove, da tega niti ne vidi. Šele tisti redki, ki že dolga leta kritično spremljamo tako družbeno, kakor gospodarsko dogajanje, vidimo kako daleč nazaj v totalitarizem smo zdrseli predvsem v minulih 10 letih – je pa seveda jasno, da tu ne gre za naključja, saj so teren prej dodobra pripravili novoudbovci iz LDS-a, ki so narod uspavali z ustvarjanjem videza resne, LIBERALNE(!) DEMOKRACIJE(!), temlječi na osnovnih človekovih pravicah in kapitalistični ureditvi, ki pa jih večina ni poznala in so jo samo po sebi vzeli za tako, čeprav gre pri nas za čisto nasprotje vseh omenjenih pojmov.

  • xtc

    Iršič ima popolnoma prav a žal si večina želi državnih bolnic,elektrogospodarstev,firm in državno varnih služb,kjer se pač 8 spi,denar pa država najde prekkreditov-da to vzdržuje.
    Seveda so Kučan & Co z Šinigojem vred na vseh štirih,kako bi uvedli socializem in prilezli v SFRJ,ampak realnost to počasi in zanesljivo považa zato so toliko bolj agresivvni,ne samo,da jim padajo rdeče trnjave Gorenjea,Kolektorji,LP itd počasi njihova ekonomska politika pokopava Telekom,CC,Elektrogospodfarstva in državne firne ter bolnice,počasi bo vse to moralo pod ekonomsko prisilo biti sprivatizirano,to pa je tudi konec socializma popolnoma,ne glede kako bo tudi NLB bo v celoti morala na prodaj,ne glede kdo bo lastnik bo moral se vesti tržno sicer bo njegova banka šla v stečaj,počaci in zanesljivo izgubljajo finančno moč,ker preveč kradejo podjetja pa počasi prehajajo v tuje roke,s tem pa izgubljajo moč,čeprav so politično in ideološko zelo močni,pa jim gospodarstvo vse bolj prehaja v tuje roke in zato taka jeza nad EU in rinjenjev Moskvo in Beograd-kar pa ni več mogoče,ekonomuija jih vse bolj pospešeno razgrajuje zato so vse bolj ideološko radikalni in agresivni,ker jim finančna moč peša ker se država seseda zato vse bolj strmijo,k nacionalizaciji in represiji ,a več je firm v tuji lasti bolj moč peša,z sesedanjem države bodo prisiljeni prodati tudi podjetja katerih se najbolj oklepajo,da si bodo skušali podaljšati agonijo ampak zadeve gredo vse hitreje,pešajo tudi njihovi ljubljenčki kot je Petrič,skratka Cengiz je nov fenomen in udarec SLO levakom,ki jih je stisnil v kot,seveda je bilo možno še nadaljnje blodenje a,je Cengiz obljubil odhod na EU sodišča,kjer pa bi definitivno zmagal in kasiral za nič dela,seveda se tud najavlja nove vrste igra,kot pri Gorenju ,kjer so se SLO komunisti opekli s Kitajci,kot oni s SLO komunisti.
    Prvi so mislili,da bo šlo Gorenje po socialistično z njihovimi kadri napreje in hranilo Šaleško levo in oblastno mafijo, in da so Kitajci socialisti(ja dokler je to za njih žep koristno-drugače ne),drugi pa so se z SLo komunisti opekli misleč ,da bodo to mafijo z lahkoto obvladali.,ker vse počasi ravno zaradi levih tone in jim gospodarska moč usiha,denarja zmanjkuje povsod,viijo obdržanje v represiji,kar pa ovira EU in ZDA zato hujskajo ljudi proti tujcem in zasebnikom ljudje naivno pač nasedajo,dokler jim levi še dajejo denar iz proračuna,ko bo usahnil bodo vprašanja lojalnosti levim še kako aktualna.
    Seveda pa se levi zavedajo,da če jim sedaj ko še imajo nekaj moči ne uspe ustaviti sesedanja njihove ekonomije in obvladati s silo opozicije grozi romunski scenarij,zato taka agresivnost.Seveda pa je sesedanje že tako hitro,da je izvedba njihovega plana nemogoča zaradi tujine in pešanja gospodarstva,in ne glede kdor bo oblast po zlomu prevzel od desnice,bo moral biti vse preje kot demokrat,da bo agresivno drhal umiril in državo naredil pravno,kajti,ko bodo na tleh se bodo zatekli k banditizmu kot 41.

  • Andrej

    Zakaj pa bi se šli kapitalizem, kjer je treba vedno delat, se izobraževat, borit za službe? V socializmu je bolj preprosto. Če ti uspe prit v državno službo si rešen popolnoma vseh skrbi. Za vse poskrbi CK ZKS. To je današnja realnost. Ampak, taka je bila tudi YU realnost, ki je propadla. Do sedaj so še vse take socialistične realnosti propadle in Slovenija ne bo prav nobena izjema. Precej daleč na poti propada smo že, ker ljudje čedalje raje živijo na socialističen način od sociale in brez dela.

  • Nata

    + + + + + + + SIJAJNO NAPISANO !!
    Tudi za pripeti na druge portale !! Bravo !

    ” “Slovenci! Smo za samostojnost naše dežele. A nismo za to, da se
    odrečemo pridobitvam revolucije. Nismo za to, da bi se odpovedali
    socializmu. Denacionalizacija odpade. Tovarne ostanejo delavcem!” Pa tega niso rekli. Ne socialistični Dušan, ne letalski navdušenec Janez, ne pragmatični Milan …”