fbpx

Pasivnost evropske desnice pred grožnjo socialistov in njihovih zaveznikov

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Ko govorimo o razmerjih sil na evropskem političnem parketu, še posebej v institucijah Evropske unije, imamo opraviti s paradoksom. V evropskem parlamentu so že več kot dvajset let (od evropskih volitev leta 1999 dalje) najmočnejša politična sila konservativci in krščanski demokrati, združeni v Evropski ljudski stranki. Zadnji trije predsedniki Evropske komisije – José Manuel Barroso, Jean-Claude Juncker in Ursula von der Leyen – prihajajo iz vrst te politične skupine. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je desna sredina dominantna in da vodi politično igro.

Vendar dandanes ni tako. Vsebinsko dinamiko narekuje levica pod vodstvom evropskih socialistov, katerim sekundirajo liberalci (Renew), ki so v zadnjem času postali bolj kot ne njihov privesek. To se izraža tako v odnosu do priseljevanja in položaja priseljencev iz tretjega sveta, kjer vse bolj prevladuje multikulturni relativizem; do rasnih vprašanj, kjer se po ameriškem zgledu začenja vsiljevati koncept “belske krivde”, do odnosov med spoloma in vloge družine, kjer se vsiljujejo pogledi radikalnega feminizma in se udejanja LGBT-agenda. Pri tem se še posebej evropski parlament s svojimi resolucijami aktivno angažira pri uveljavljanju platforme, ki jo zagovarja levičarska kvaziliberalna politika.

Levica ima v primerjavi z desnico nedvomno prednost v tem, da je bistveno bolj povezana in medsebojno solidarna. Po domače povedano, precej bolj “drži skupaj”. Skoraj se ne zgodi, da bi levičarski politiki, pa naj bo to na nacionalni ali evropski ravni, kritizirali kolege iz svojo politične skupine. In to ne velja samo za politike, ampak tudi za medije. Levo usmerjeni mediji le redko negativno poročajo o politikih levičarske provenience, četudi so njihove poteze še tako problematične.

Glavna grožnja EU so socialisti, ki spodkopavajo evropsko civilizacijo
Na desnici pa ni tako. Le-ta je bistveno manj homogena in kohezivna. To se je jasno pokazalo ob sedanjem “izvozu” naših domačih političnih zdrah na evropski parket, ko je del evropske politike in medijev, ki so ga spodbudili slovenski levičarji, zagnal pravo ofenzivo zoper predsednika vlade Janeza Janšo. Le-ta je prejel bore malo podpore svojih kolegov iz vrst Evropske ljudske stranke. Še manj pa jo je prejel od medijev, ki naj bi bili po svojih pogledih bolj desno usmerjeni. Celo več, nekateri med njimi, denimo dunajski dnevnik Die Presse, domnevno konservativen in blizu Avstrijski ljudski stranki, so aktivno sodelovali pri tej gonji.

Slovenska levica v tuj tisk izvaža laži in jih izvaža nazaj v Slovenijo, z namenom rušenja Janševe vlade. (Foto: Die Presse)

Glavni problem je tem, da je del evropske desnice podlegel vplivu idej, ki jih širi progresivistični mainstream prek medijev, akademske sfere, nevladnih organizacij. Spomnimo se, k migrantski krizi leta 2015 so velik delež prispevali vodilni politiki desne sredine na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je nepremišljeno odprla meje svoje države za priseljence iz tretjega sveta, pretežno iz muslimanskih držav. V želji po ugajanju osrednjim medijem in dokazovanju svoje zmernosti in sredinskosti so se nekateri na desnici odločiti zatajiti vrednote domoljubja, družine in krščanskega izročila, ki sodijo v jedro konservativne doktrine. S tem pa so se sami postavili v podrejen položaj nasproti čedalje bolj agresivnim levičarjem, ki jim s svojo pasivnostjo omogočajo uveljavljanje njihovih političnih ciljev.

Desna sredina se mora začeti končno zavedati, da glavni problem evropske sedanjosti in glavna grožnja prihodnosti Evropske unije niso t. i. populisti in nacionalisti, ampak so to socialisti in njihovi zavezniki. Ti s svojimi ideološkimi konstrukti in škodljivimi političnimi rešitvami dejansko spodkopavajo evropsko civilizacijo.

dr. Matevž Tomšič