fbpx

Pet laži o migracijah

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Migracije so neizbežne, evropska blaginja temelji na migrantih, migracije so ključen dejavnik gospodarske rasti, migracije so človekova pravica, noben človek ni nezakonit – to je samo cvetober maksim prevladujočega multikulturnega diskurza. Skupni imenovalec vseh je, da so migracije in z njim povezana vzpostavitev multikulturnih družb kot posledica globalizacije neizbežne in da alternative ni. Svobodna trgovina s prostim pretokom blaga naj bi bila neločljivo povezana z odprtimi mejami in s prostim pretokom ljudi. Vsakršno nasprotovanje in opozarjanje na negativne posledice migracij je pojmovano kot reakcionarno rdečevratništvo ali celo kot simptom psihopatologije.

Najprej je treba zavrniti enačenje vseh migracij, kot na primer izhaja iz globalnega sporazuma o migracijah, ki čaka na podpis na decembrski konferenci ZN v Marakešu. Bistveno je razlikovati med zakonitimi in nezakonitimi migracijami. Za prve je značilen obojestranski interes, tako imigranta kot države sprejemnice. Nezakonite migracije pa so enostransko dejanje, primerljivo s kaznivim dejanjem vloma, prvi stik migranta z državo vstopa je kršenje njenih zakonov. Odlična popotnica za integracijo. Druga pomembna razlika je kulturno in civilizacijsko okolje, iz katerega migrant izhaja. Verjetno bo integracija ukrajinskega migranta iz Lvova v slovensko družbo lažja kot na primer malijskega iz Bamakuja. Na koncu, a ne najmanj pomemben, je obseg človeškega in socialnega kapitala, utelešen v migrantu. Dimenzija, ki je visoko korelirana s kulturnim in civilizacijskim okoljem izvorne države migranta. Pripoved o milijonih tretjesvetnih potujočih “zdravnikov, programerjev in inženirjev”, obilno založenih s človeškim kapitalom, je pravljičarstvo, ki mu lahko nasedejo samo indoktrinirani z multikulti neomarksizmom Frankfurtske šole. Če si ogledamo mogoče permutacije migracijskih binomov, lahko hitro ugotovimo, da mlad litovski doktorand iz Caltecha, ki ga želijo zakonito zaposliti v podjetju Akrapovič, predstavlja bistveno drugačno pridobitev za Slovenijo kot njegov vrstnik, neizobražen felah iz Alžirije, ki je nezakonito vstopil v državo in živi na račun slovenskih davkoplačevalcev. Multikulti globalisti obeh primerov ne razlikujejo, zanje so vsakršne migracije dobre.

Klasični ekonomski argument v prid neomejenim migracijam je naslednji. Ob predpostavki ceteris paribus bo prost pretok dela in kapitala privedel do težnje po izenačevanju mezdnih in profitnih stopenj. Pritok migrantov v države z visokimi plačami bo znižal nominalno višino plač. A če je število prebivalstva manjše od optimalnega, bo povečanje proizvodnje nadsorazmerno, zato bodo realne plače dejansko narasle. Omejevanje migracij tako kot omejevanje mobilnosti kapitala naj bi v skladu s tem naziranjem vodilo v podoptimalno alokacijo kapitala in s tem zniževalo blaginjo.

Opisani razmislek je seveda čisti učbeniški konstrukt, ki se v soočenju z realnostjo odreže porazno. Migracije v ekonomskem smislu ne samo da niso Pareto izboljšljive, vprašljivo je, ali gre sploh za igro s pozitivno vsoto. Pri migracijah iz tretjega sveta so potencialno najbolj prizadeti delavci z najnižjimi plačami, ki jim zaradi borne izobrazbe konkurirajo. Pot v digitalno družbo znanja verjetno ne more temeljiti na funkcionalno nepismenih nezakonitih migrantih, kot je na primer miljenec naših multikultijev, damaščanski brivec Ahmad Šami. Težava pa ni samo v primanjkljaju človeškega in socialnega kapitala tretjesvetnih migrantov, ampak tudi njihovi nemotiviranosti za delo. Povedni so podatki za Nemčijo, da štiri leta po začetku migrantske krize kar 97 odstotkov migrantov živi od socialne pomoči. Tretjesvetni migranti tako niso rešitelji evropskih držav blaginje, s svojim socialnim turizmom so najboljše zagotovilo za njihov pospešen propad.

Tudi če bi veljalo, da migranti v splošnem pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, bi bilo še vedno opravičljivo nasprotovanje domačega prebivalstva priseljevanju. Legitimno je, da si ljudje želijo sosede iz istega kulturnega, jezikovnega in civilizacijskega okolja, s katerimi delijo navade, običaje in vrednote. To je socialni kapital slovenstva, nemštva ali italijanstva. Slovenska družba je že brez nezakonitih migrantov v stanju anomije oziroma normativne dezintegracije. Za delujočo družbo je namreč nujno, da se ljudje ujamejo glede minimuma o tem, kaj se spodobi in kaj je normalno. Kako bo Slovenec to soglasje dosegel z nezakonitim muslimanskim migrantom iz Afganistana, Pakistana ali Nigerije, pa je jasno samo trčenim mesečnikom.

Bernard Brščič