Prav imajo tisti, ki pravijo, da pri nas vlada diktatura opozicije. Se spomnim lepih časov, ko je ni bilo in smo vsi enako in enotno mislili, kot so se to zmenili na CK ZKS. Novinarji kot družbenopolitični delavci nismo imeli problemov, ker so za nas mislili uredniki, ki so tedensko k Francetu Popitu, kasneje pa k Milanu Kučanu hodili po svoje mnenje. Najbolj znana sta bila Boris Jež in Vlado Šlamberger. Ata od poslanca komunistov Marka Koprivca je pa vse te dejavnosti usmerjal in koordiniral kot šef agitpropa CK ZKS, kot šef društva novinarjev in kot šef Dela. Tudi muha mimo njega in njegovih ni ušla na strani Dela. In je danes hvala bogu zelo podobno.
Na to sem se spomnil, ko zdaj vsi kritizirajo šefico generalštaba Alenko Ermenc, ki je čisto po partijsko organizirala svojo prvo tiskovno konferenco. Obvestilo je objavila na spletni strani vojske, potem so pa od tam o tem obveščali družbenopolitično primerne novinarje, da ne bi tja zašel kdo, ki ni ustrezen. Ustrezni pa niso tisti, ki še vedno dvomijo v zdravje Ermenčeve, in tisti, ki trdijo, da je ženska lahko zdrava, samo njena vojska je pa bolna. Od tod tudi domobranska nesramnost, da če Ermenčeva kihne, zboli vsa vojska.
Ko smo se ravnokar poslovili od Ivana Omana, lahko povem, da zaradi anarhije v tistih časih komunisti in Kučan niso več popolnoma obvladovali medijev kot danes, ampak je marsikaj ušlo mimo njih. In sva s Slavo Partlič za Teleks in Kmečki glas naredila intervju z Omanom, v katerem je rekel nekaj protidržavnih o nujnosti slovenske vojske in potrebi po slovenski državi. Seveda so bile zaradi tega nočne seje CK ZKS, a se ni dalo več pomagati, ker je bil udbovec, ki je v tiskarni skrbel za red, na bolniški. Zato je CK ZKS v akcijo poslal neko Marijo Frančeškin, ki je na cekaju skrbela za boljševiško kmetijstvo, in je poslala ogorčeno pismo na Teleks in Kmečki glas, v katerem je trdila, da je intervju ponarejen, “ker noben slovenski kmet ni tako pameten, da bi take govoril, kar jaz vem, ker sem s kmetov”. S kolegico sva jo povabila, naj si pride poslušat magnetofonski zapis pogovora, pa ni prišla, jaz sem pa v odgovoru na njeno pisanje zapisal, da verjamem, da se na CK ZKS najde kak kmet, ki je butast. Ali celo več njih.
O najlepšem in najboljšem slovenskem novinarju …
Ker se bliža novo šolsko leto, že po tradiciji novinarji pišejo o našem brezplačnem šolstvu, starši pa naštevajo, koliko jih bo spet stalo brezplačno šolstvo – od knjig, zvezkov, torb do delovnih zvezkov, ki so neobvezni, so pa nujni, ker privilegirane založbe od tega živijo. Ko sem jaz šel v prvi razred, sem šel samo s copati, kosom kruha in jabolkom. V šoli sta nas čakali majhna črna tablica in kreda in šele v drugem razredu smo dobili zvezke in črnilo v črnilnikih. Nočem reči, da se mora to brezplačno šolstvo v takšni obliki vrniti, ampak, zakaj jamrati, saj sem tudi jaz zrasel in poglejte, kaj je nastalo iz mene. Ne bom spet zapisal, da najlepši in najboljši slovenski novinar, ker ko sem to zapisal pred davnimi leti v bivšem režimu, se je društvo novinarjev skorajda razpustilo, Vesna R. Marinčič pa je bila prisiljena napisati komentar, v katerem je kolege novinarje spomnila, da so zamudili priložnost, da bi rekli, da jaz nisem ne najlepši in ne najboljši slovenski novinar. In dodala: hvaležna sem kolegom in kolegicam, da so tako samokritični. In se je društvo novinarjev še v drugo hotelo razpustiti. Danes so tam isti.
Serpentinšek si je med dopusti kupil štiri oklepnike in obiskal JE Krško. S tem rezultatom je obeležil prvo obletnico svoje vladavine. Domobranci so ob tem dodali, da se vse bolj govori, da se bo v kratkem rodil antikrist, da pa je za nas čisto dovolj, ker se je nekoč nekje rodil klovn.
Smrt fašizmu.
Vinko Vasle