Nekega lepega dne je novinar Dela Viktor Blažič izginil iz svoje pisarne. Odpeljala ga je udba, obsodili so ga protidržavne dejavnosti in zaprli. Novinarski kolegi so bili veseli, da so se znebili tega novinarskega terorista in do dan današnji niso pristali na to, da bi se mu post mortem upravičili za krivico. Kajti mi komunisti se nikomur ne opravičujemo, ker imamo prav tudi takrat, ko se motimo. Bravo Delo.
Zato sem kar malo nejevoljen, ko v teh dneh berem tovariše in tovarišice iz medijev, ko protestirajo, ker je iz vlade šla depeša, ki večino medijev označuje kot komunističnih. Kot da je sramotno, če smo komunistični novinarji v komunističnih medijih!
Še kakšnega ostarelega in okorelega udbovca bi med njimi našli, kar je prav, da imamo vse pod nadzorom. Nekaj se jih je vmes tudi upokojilo, kot na primer Kajuh iz javne hiše RTV, a njegova naslednica delo vestno opravlja naprej, ker pri nas se dedujejo tudi novinarka dela.
Partijski opomin zaradi zanikanja ideološke orientacije
Tudi Mitja Meršol, ugleden urednik in novinar je že v penziji in morebiti honorarno še vedno dela za udbo. Zato ne razumem tovarišice Tanje Fajon, ki protestira proti našim komunističnim medijem, kot so nas označili fašisti in domobranci. Treba je bili ponosen na to in na vsa naša zgodovinska izročila. Zato Fajonovi izrekam partijski opomin in tudi vsem tistim komunistom v društvu novinarjev, posebej predsednici Petri Lesjak Tušek, ki ne vem iz kakšnih razlogov zanikajo to pomembno ideološko orientacijo naših medijev.
Slovensko novinarstvo ima namreč svoje temelje v komunističnem revolucionarnem letu 1945 “še premalo smo jih pobili”, zato ni dobro za našo stvar, da se pozitivna dediščina komunizma in udbovstva v naših medijih skuša zamolčati. Medvojnih komunističnih medijev sem še ne štejem, ker so imeli nalogo, da javnost obveščajo o tem, koga so že in koga še bodo likvidirali. Potem je prišla svoboda in osvobodili smo se opozicijskih medijev domobranstva in fašizma, ko so neznano kam izginili znani novinarji in uredniki predvojne Slovenije, nekaterim pa je uspelo pobegniti. To je seveda bila naša temeljna napaka, ker se je ta propaganda širila dalje in je to potem pripeljalo do razbitja Jugoslavije in sramotitve Tita, ki je tako veliko naredil za medijsko svobodo – marsikoga je osvobodil življenja, nekateri pa so svojo medijsko teroristično dejavnost plačali tudi z dolgimi zapornimi kaznimi. Če bi danes bilo tako, ne bi imeli Demokracije in Nove24TV, ki nas obtožujejo lažnivosti, neprofesionalnosti in drugega.
O ideoloških temeljih novinarstva nam govori tudi podatek, da je bil ustanovitelj in šef prve novinarske visoke šole (danes FDV) sam Stane Dolanc in smo takrat o kasneje preimenovani v FSPN govorili kot o rdečem leminatu, kar je tudi bil in je treba biti ponosen, ker je dal izvrstne novinarske kadre. Meršol je na primer v “šnel kurz” sistemu diplomiral pri približno šestdesetih letih starosti v enem letu štiriletnega študija, pa tudi nekateri naši najzvestejši udje so po hitrem postopku prišli do diplom, ko so jim domobranci in fašisti začeli očitati, da so gimnazijski maturanti. Samo našemu Gregi Repovžu tudi to ni pomagalo in je še kar maturant.
RTV komunizem dela dalje
Posebej pomembno je, da tudi naše partijske izpostave LMŠ, SD in drugi ostro protestirajo proti napadom na neodvisnost medijev in novinarstva. Spomnim se, kako svobodomiselno je o opozicijskih medijih govoril Marjan Šarec. Ni zahteval zapornih kazni, ali likvidacij, ampak samo uničenje njihove materialne baze. Spomnim se, kako je Robert Pavšič z gnusom bral gloso iz Demokracije, kar ni bil napad na medijsko svobodo, ampak opozorilo, da tega ne bomo dopustili.
Naša dika in ponos je Blaž Zgaga, ker ima bujno domišljijo in jo izvaža na tuje. Naš ponos je direktorica TVS Natalija Gorščak, 546. podpisnica one naše krasne peticije. Pa Ilinka Todorovski, 569, ki jo najdemo tudi na seznamu virov za Milana Kučana in njegovih predhodnikov.
S komunizmom nazaj! Zato je bil veliki intervju z Janezom Kocijančičem na javni hiši znamenje, da komunizem RTV dela dalje.
Vinko Vasle