[Pisma – od zmage do zmage] Dolgi kurz zgodovine M. K. udbomafije

Vinko Vasle

Iz dneva v dan imam boljši občutek, da bo vsak čas znova izbruhnil partijski kongres. Zadnji je bil v Cankarjevem domu tistega dne, ko so v Romuniji likvidirali zakonca Ceausescu in so naši komunisti po hodnikih hodili zeleni in bledi in se je to še najbolj videlo na obrazu Cirila Ribičiča. Kongres je nekaj dni prej varoval en sam miličnik, tega dne pa se jih je trlo okrog kulturnega hrama partije. Slabo se nam piše, je tistikrat rekel Danilo Slivnik, ki je bil po pomoti član zadnjega cekaja.

Kongres so prekinili in takrat je v zakulisju padla odločitev, da bodo komunisti sestopili z oblasti, kar so res storili, da bi se potem, ko so drugi – bolj desni – zmagali osamosvojitev, vrnili še krepostnejši na oblast. Zdaj so dozorele razmere, da partija iz sence socialdemokratov rejca Dejana Židana stopi v ospredje, na sceno in reče: Na oblasti smo zato, ker drugače bi bil Janez Janša. Zato me je razveselila ena komentatorka priloge Mladine, ki je priloga Komunista, ko je v svojem zadnjem zapisu 26-krat (z besedo: šestindvajsetkrat) v slabšalnem smislu omenila Janšo. Tako je Reporter presegel dosedanjo lovoriko Mladine za petdeset odstotkov, kar je pomemben dosežek invalidskega glasila Martina Odlazka.

Roka v žepu
Partija je pravzaprav že nekaj let dokaj v ospredju. Na vseh državnih proslavah, ob vsakem grabnu, kjer je skrit ležal kakšen partizan in je zdaj tam proslava ZZB NOV, so v prvi vrsti – od Milana Kučana do Josipa Broza. Slednji je seveda z njimi samo v duhu, ker je na srečo domobrancev mrtev. Kučan pa še vedno dokazuje, da je agilen in aktiven član udbomafije, kot temu rečejo domobranci, in je zadnjič, ko je spet proslavljal svojo protestantsko versko usmeritev, s precejšnjim nezadovoljstvom sprejel ponujeno roko predsednika državnega sveta Alojza Kovšce (provokator), drugo pa je iz protesta vtaknil v žep. Naj se ve. Tako komunisti in udbovci dandanašnji dokazujejo svoj odnos do določenih pojavov in oseb. Spomnimo se samo Janeza Kocjančiča, ki je na morišču, kot pravičnemu masakru pravijo desničarji in domobranci, med slovesno mašo držal obe roki v žepu, tako se mu je gnusilo. Je pa tam bil za vsak primer, ker je kazalo, da so desni zmagali in bodo še nekaj časa. Pa niso.

Alojz Kovšca in Milan Kučan (Foto: Milan Skledar/Državni svet)

Zato komunisti in njihovi mediji tudi simbolično, na primer ob Vseh Svetih (gnil izraz desničarjev za dan mrtvih), uprizorijo pravi pregon proti prižiganju sveč, ker da je to neekološko. V resnici gre za obujanje zgodovinskih trenutkov, ko je partija z vojsko in policijo preprečevala prižiganje sveč na anonimnih lokacijah iz narave odstranjenih sovražnikov ljudstva. In zdaj ni nič drugače – sovražniki so še vedno sovražniki, četudi so že 74 let mrtvi in beli. Vse se namreč začenja s simboli: najprej ena sveča, potem sto sveč, pa tisoč sveč, pa desettisoč sveč, ki postanejo požar.

Zaslužena butl pravna država in butl ekosocializem
Da je partija na oblasti, govori tudi primer Zorana Jankovića, za katerega se marsikdo, posebej fašisti, čudijo, zakaj je še vedno na svobodi. To je seveda nevzdržno, nedemokratično stališče. V pravni državi niso dovoljeni ovinki sojenj po kratkem postopku. Razen, ko gre za Franca Kanglerja, ki je storil vrsto nedokazanih zločinov – od ptičje hišice do petdeset let starega zetorja, katerega poreklo še dandanes niso odkrili. Pri Jankoviću pa gredo milijoni in po Kučanu po pravni poti. Najprej govorice, potem sum, potem ovadba, potem preiskava, potem sedem let sodno-tožilskega premisleka, da se človeku ja ne bi zgodila kakšna krivica. Nato se angažira tožilka z obtožnico, ki jo sicer vloži prepozno, ampak tudi ona je po ustavi samo človek z vsakdanjimi problem: kaj bo popoldan skuhala, kaj dela možek, ali se goni, ko je ona angažirana, ali mularija kadi travo, če ni že na čem tršem, itn. Potem nova ovadba, nova preiskava, nova obtožnica in stara tožilka z vsakdanjimi problemi. In tako sta ona in Janković živela vse do konca svojih dni. Oba na svobodi.

Tako smo zasluženo dobili butl pravno državo in butl ekosocializem, ko je poleg Mencingerja Serpentinšek najboljši ekonomist, ki trdi, da morajo biti krediti socialno pravični, ko se čaka, kdaj bo Jerca Korče šla v ustavo, ko kradejo, varajo, lažejo, zatirajo in zapirajo. Pravzaprav, partijski kongres sploh ni potreben. Ga imajo vsak dan.

Vinko Vasle