Tokrat bi rad nekaj napisal o herojih naše revolucije, to je o tistih, ki so v resnici v prvih bojnih linijah za našo stvar. Najprej moram seveda omeniti Jožeta P. Damijana, njegovo strokovno ime je “Frankenštajn”. On je gonilna sila koalicije ustavnega loka “KUL”, strokovno ji pravijo “Burek koalicija”. Gre za garača, ki vsak dan, vsako uro in vsako minute posveča iskanju sedmih (7) glasov, kolikor mu jih manjka, da bi postal mandatar. Začel je s tem, da še nima nobenega od manjkajočih glasov. Potem ko so ga bodoči KUL partnerji opozorili, da se je ob samopredlaganju za funkcijo zavezal, da bo glasove tudi dobil, je objavil napoved, da mu samo še malo manjka do uspeha. Bratuškova ni bila zadovoljna, zato je hitro spremenil prognozo in povedal, da bodo za božič že vladali. Njegova zadnja prognoza je, da je koalicija KUL sestavljena že v višini 70 odstokov, zaradi česar vlada v KUL-u zaskrbljenost, da mogoče človek le ni pravi in da so nasedli.
Med heroje – po zadnjem dogajanju v državnem zboru na sejah dveh odborov – štejem celotno opozicijo. To, kar si je privoščil zunanji minister Anže Logar, ki je našim že najmanj v tretje ukradel šov, presega vse meje. Na odbora ga nismo poklicali zato, da bi nas z argumenti žalil, ampak, da bi priznal, da imamo po osamosvojitvi najbolj katastrofalno zunanjo politiko. In ni. Matjaž Nemec je bil blizu infarktu, ker on si ne dovoli, da se njegove trditve napadajo z resnicami.
Tretji heroj – to moram omeniti – je naš bivši predsednik vlade Marjan Šarec. V teh dneh naj bi v državo prišle prve maske, ki jih je februarja letos naročil za letošnji december. Mask še ni, kar je odraz naše nesposobne zunanje politike in diktature.
Zagotovo ne morem mimo tako imenovanega heroja-naturščika, človeka cest in ulic, ki skrbi za to, da permanentna revolucija proti Janezu Janši tudi z začetki nasilja, še kar traja. Veliko vrednost tej revoluciji daje podatek, da ne gre za Slovenca, kar je dobro, ker zdaj ni mogoče reči, da si Slovenci sami spodkopavajo oblast in državo, ker to delajo tujci na začasnem repanju v deželi. Govorim seveda o vse bolj priljubljenem Zlatanu Čordiću, ki pasivno revolucijo Jaše Jenulla spreminja v obete uličnih spopadov, požigov in drugih demokratičnih uzanc za spremembo oblasti v 21. stoletju. A tudi še en pocestni heroj Jenull se je že zavedel, da brez nasilja Janša ne bo šel in je to tudi povedal. Samo, za Jenulla tudi njegova ljudska skupščina pravi, da samo govori, ko se je treba pa upreti in ga prime policija, pa cvili kot ženski spolni organ. A treba je vedeti, da so eni za provokacije, krvaveli bodo pa drugi zanje. Titeka vprašajte.
Zlatan je zadnjič sporočil, da je doživel nasilje države nad sabo. Vzeli so mu status samozaposlenega in verjetno to pomeni, da bo cela familija lačna. Resda je kršil pogodbena določila, ker je prikrival prejemke, a v državi, kjer vlada takšna korupcija, da je vsaka kava korupcija (citat po Robertu Šumiju, predsedniku KPK), on res ne more biti izjema. Njemu je treba dati tri statuse, ker se za nas s pestmi, grožnjami in drugimi kulturnimi dejavnostmi bori za boljše čase. Zdaj bi ga pa ta diktatura hotela spraviti na rob preživetja in, ko zdaj hodi po Ljubljani, je vse bolj podoben klošarju in ne človeku, ki bo mogoče nekoč prepoznan kot general vojne za transakcijski račun.
Pravijo, da je Zlatan na poti kriminalca. Treba je vedeti, da je bil vsak dober komunist najprej kriminalec. Recimo Miha Marinko, ki je v gnili Jugoslaviji po revirjih kradel kure, žandarji pa so ga večkrat pregonili, je to po drugi vojni uporabil kot argument, da je bil žrtev preganjanja in je zato dobil fine bonitete. Zato sta Zlatan in še en junak Anis Ličina na dobri poti. Danes se zato pravi, da komunist, ki ne krade, ni komunist. Zato imajo naši ukradeno vilo.
*Oglasi – Iz zbirke Zanke in uganke, založba Slovenci, december 2020 : “Rad bi bil Ivan Cankar, je pa navaden opankar. Kdo je to?”
Vinko Vasle