Prejšnji petek je bil v slovenskih osnovnih šolah in vrtcih tako imenovani slovenski zajtrk – slovenski med, slovensko maslo, slovensko mleko. Vse to so pripravljale slovenske kuharice, delile pa slovenske učiteljice in slovenske otroške negovalke v vrtcih. Dobro, možno je, da je bila kakšna kuharica Bosanka ali Hrvatica ali črnka, učiteljica in negovalka pa na primer iz Alžirije, da bo globalistično korektno.
A zamislite si, kako je bilo to šele hudo v luči spoznanja nekaterih ideologov kretenizma, da je tudi v tem primeru šlo za prisilno, celo nasilno identifikacijo z državo oziroma narodom in kako je to vplivalo na geografsko politično in ideološko širino teh neslovenskih kuharic in učiteljic. Nisem čisto prepričan, da kakšnega Ahmeda, Mustafo ali kakšno Mirsado niso tudi nasilno pitali s slovenskim medom, slovenskim maslom in slovenskim mlekom. Vse je mogoče. Zaskrbljujoče je tudi, da prav zaradi možnosti nasilnega pitanja tujerodnih nacionalnosti v osnovnih šolah in vrtcih niso bile organizirane levičarske straže in opazovalci, in tako zdaj natančno ne vemo, kaj se je v resnici dogajalo. Grozljivo.
V resnici slovenski zajtrk zato predstavlja ideološko politični hegemonizem, nadvlado ene nacije nad drugo. Uboge otročke tako Slovenke in Slovenci silijo, da se preko tega slovenskega zajtrka identificirajo z nečim, kar mogoče niso. Recimo, Amir použije slovenski zajtrk v osnovni šoli in ga tako prisilijo, da izda lastne nacionalne korenine. Tudi v primeru, če za lastno nacionalno identifikacijo doma nimajo niti za halal kruh. Ali pa, poglobite se v identifikacijsko travmo Fatime, ki po použitvi slovenskega zajtrka doma sprašuje: Mami, ali sem zdaj Slovenka? Ker ata iz Sirije pogovora ni razumel, mu je Fatima to prevedla in jih fasala okrog ušes. Kakšna Slovenka neki. Revica verjetno slovenskega vrtca ne bo več videla. Lahko bi pa ustanovili no-go cono otroških vrtcev. Bi šlo, slovenska Levica, Mirovni inštitut, Tanja Fajon, Židan, Cerar, Barbara Rajgelj in Serpentinšek? Verjetno bi, glede na vsa dogajanja okrog marakeške deklaracije.
V RTV ni nič slovenskega
Nekaj podobnega na več kot simbolni ravni predstavljajo tudi slovenske zastave pred RTV SLO in šolami. Veksikološki psihopati (veksikologija je zgodovinska veda o zastavah) namreč menijo, da izobešanje nacionalnih zastav celo nasploh pomeni v resnici nasilno slovenjenje Neslovencev. Kakšnega velikega strahu pred to obliko nasilne identifikacije na primer novinarjev RTV SLO pa v resnici ni. Se pa strinjam s tem, da slovenska zastava pred norišnico sredi mesta oziroma katedralo levičarskega antifa duha res ne sodi. Ker je to laž. V tej hiši ni nič slovenskega, razen slovenskega jezika, pa še ta je v številnih oddajah in napovedih zelo šlampast. Najbolj zavržni izrazi v tej hiši so: domoljubje, osamosvojitev, slovenska država, domovina, slovenska zemlja, letališče Jožeta Pučnika, resnica, profesionalizem, novinarska etika itn. So nekatere rahle izjeme. V oddaji o morju sem na primer zasledil nacionalistični izraz “slovensko morje”. Grozljiv nacionalistični radijski izpad direktorja Mihe Lamprehta je na primer radijska oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Zemlja je zemlja, ne nas provocirat. Vidim pa, da se v kulturi vobče že izogibajo poniglavih provokativnih izrazov slovenska slikarka, slovenski pesnik itn. Navsezadnje imamo dobrega pesnika, mojega znanca Esada Babačića, ki pa resnici na ljubo ustvarja v tako lepi slovenščini, da bi mu vsak normalen nacionalist rekel, da je slovenski umetnik, če to ne bi bilo tako rekoč že prepovedano. Ob tem se spominjam slovenskega pisatelja in dramatika Petra Božiča, ki je znal slovensko malo bolje kot Svetlana Slapšak. Vse to o tem nacionalističnem desničarskem slovenstvu pove vse.
Na srečo ta tip slovenstva izumira. V Velenju že skoraj tretjina prebivalcev govori samo albansko. Na Jesenicah polovica bosansko, v Ljubljani nekaj procentov že govori arabsko itn. In marakeška deklaracija bo slovenski nacionalizem dokončno pokončala. Dobesedno. S Slovenci vred.
Vinko Vasle