Kar zadeva našo aktualno diktaturo, moram reči, da je šlampasta in pomanjkljiva. V teh časih na primer nekatere Odlazkove radijske postaje vsako jutro za prebujenje predvajajo ono “Druže Tito, mi ti se kunemo…”, kar je spodbudno, da 41 let po smrti tega velikega vodje revolucije in povojnih pobojev ne prepustimo pozabi. Slovensko novinarstvo, za razliko od ostalih bivših republik in pokrajin, tega ne dovoli. Če bi v Srbiji, ali na Hrvaškem na primer predvajali to pesem, bi radijsko postajo požgali do temeljev, ker pač tam nimajo čuta za zgodovino.
Pri nas pa se levičarji in vsi ponosni nasledniki komunizma v skladu z izročilom klanjajo tistim, ki jih domobranci in desničarji nehumano imenujejo morilci in klavci. Kako se mora počutiti Tanja Fajon, ko jo že eno leto napadajo, ker se je šla poklonit spomeniku Borisa Kidriča, ki si je v revoluciji resda s krvjo umazal roke, a on je vendarle simbol vstaje proti fašizmu in nacizmu, še posebej potem, ko je Stalin ukazal, da Hitler nič več ni njihov zaveznik in prijatelj. In je bilo treba čez noč ono objemanje z nacisti prikazati kot laž. In temu primerno je bilo kasneje potrebno preurediti tudi Titovo biografijo, da ne bi slučajno v javnost prišlo, da je pred odhodom iz Moskve NKVD-ju v znamenje zvestobe Stalinu lažno ovadil svojo takratno ženo Nemko Lucijo Bauer in so jo ustrelili.
V teh dneh nas novinarstvo v diktaturi tudi spominja na osvoboditev Ljubljane. Ta osvoboditev je nekaj podobnega kot kosovska bitka s to razliko, da za Ljubljano ni bilo nobenih bitk, ampak so partizanske enote v daljavi čakale, da so se Nemci sami umaknili, da bi potem lahko komunisti mesto osvobodili. Pustili pa so žico okrog okupirane Ljubljane, da bi se lahko osvobodili meščanstva in inteligence, ker to je predstavljalo tako imenovano revolucionarno prvotno akumulacijo vil po Ljubljani in drugega zaplenjenega bogastva. Osvoboditev Ljubljane brez strela je bil komunistični prispevek k humanemu vojskovanju, zato so Prekmurje osvobodili Rusi, druge dele Slovenije pa Američani in Angleži. A se v diktaturi to ne sme omenjati.
Z vseh koncev nas na primer naši mediji v diktaturi opozarjajo, da je včasih bilo bolje. Tito je na primer imel v vsaki republiki svojo rezidenco, kamor so mu na oglede pripeljali bodoče ljubice, o čemer je pričala tudi Manca Košir, ko je povedala, da ji je Tito na Brionih najprej pokazal spalnico. Ni pa povedala, če je uspela videti še kaj drugega. Že med vojno je Tito vzdihoval po svojih šotorih, ki jih je razkazoval zlasti mladoletnicam, ki so jih njegovi polovili po vaseh, nekatere pa potem tudi likvidirali. Tito je užival v blagodatih razvitega kapitalizma, ki so mu rekli ljudski socializem in komunizem, večinoma je bival na Brionih in po tujih eksotičnih deželah, pil je drage uvožene pijače, kadil pregrešno drage havanke, poskrbel pa je tudi za svoj narod – dober za družbeno nadstavbo – v Sloveniji za Edvarda Kardelja, Lidijo Šentjurc, Vido Tomšič in druge tovariše, ki so v boju za komunizem imeli posebne trgovine, kjer se je dobilo tisto, kar narod ni mogel dobiti do leta 1990. So pa tovariši pojasnili, da gre pri tem za družbeni eksperiment, kako bi bilo v komunizmu. Kar je bilo prav, ker je narod pač butast.
Novinarstvo je bilo vzor ustrezne diktature. Naj povem na primeru – kaj bi se zgodilo, če bi takrat nek novinar napisal, da je treba predsednika ubiti, zaklati, obesiti in njegovo družino tudi. Leta 1950 bi ga vojaško sodišče v 48 urah na zaprtem sojenju obsodilo na smrt z ustrelitvijo, kazen pa bi izvršili že dan prej. V šestdesetih letih bi ga pred sodiščem ljudske pravice na smrt obsodil priučeni mesar, odvetnik ne bi imel kaj govoriti, tožilec bi pa sodnika spomnil, kdo je na oblasti. V sedemdesetih letih bi ne bilo nobenega sojenja, ker bi zločinec izginil v megleni noči. V osemdesetih letih bi mu smrtno kazen izrekel Branko Masleša, ki bi bila zamenjana za 30 let zapora v Sremski Mitrovici, kar bi bilo huje kot smrtna kazen.
In naša diktatura? Ko diktator reče, da se je medij prostitutsko zlagal, obsodijo – diktatorja.
Vinko Vasle