fbpx

[Pisma – od zmage do zmage] Svoboda je svoboda tistega, ki misli po naše!

Vinko Vasle

Iz stranke Levica je RTV zadnjič prejela nedvoumno sporočilo: Branko Grims nima kaj početi na zaslonih javne TV, še posebej, ker so ga kot podnebnega skeptika povabili v oddajo Odkrito. Drugi udeleženci Levice niso motili, recimo znana podnebna strokovnjakinja na ravni one Grete – Jerca Korče. Z zanimanjem sem prisluhnil tudi Aljažu Kovačiču, prav tako iz Serpentinškove stranke, ki je ob razpravah o zasebnem šolstvu s poslansko avtoriteto demokrata dejal, da bi on zasebne šole prepovedal.

Dobili smo tudi neko jadransko novinarsko preiskovalno navezo Oštro, ki jo pri nas vodi znamenita preiskovalka Anuška Delić, zraven pa je tudi še znamenitejša Nataša Pirc Musar. Ukvarjajo se s fejki v medijih in so v zadnjem času razkrinkali, da je toča prekrila le predmestje nekega mehiškega mesta in ne vse Mehike, da Marija Terezija vojaških sporov ni reševala s tanki, da ni mogoče trditi, da s kavo hujšamo le do 15. ure itn. To, da imamo uradnega cenzorja vsebin na družbenih omrežij na FDV, je pa itak znano.

Vse to in še kaj so predpriprave na uvedbo zaostrene medijske zakonodaje, ki jo bom podprl, kar argumentiram z naslednjo resničnostjo. Ko je v državnem zboru pred leti potekala javna predstavitev mnenj o novem zakonu o RTV in medijskem zakonu, me je pred veliko dvorano ustavil Miran Potrč in me vprašal, ali bom razpravljal in zakona rušil. Rekel sem, da ja, in je odkimaval z glavo ter dejal: premisli, kaj boš storil. Ni pomagalo, takratno ministrico Majdo Širca sem sesul v prah in pepel, zakon o RTV je padel na referendumu, medijski zakon pa je morala umakniti. Mene pa so na RTV opozarjali, da imam pogoje za upokojitev. Kmalu zatem pa je izbruhnila “afera pedofilija”, v kateri je življenjsko nastradal takratni član stranke SD Andrej Magajna, ki je zakonu lastne koalicije javno nasprotoval. Da je bilo to udbovsko inštalirano, je seveda jasno.

Tako od daleč in približno se mi sicer zdi, da spremembe zakona o medijih niso demokratične in da so v žargonu naših rečeno malo fašistične, a z njimi ne mislim negativno polemizirati, ker ima zdaj Sova na primer možnost, da vstopi v naša stanovanja, ko nas ni doma. Na računalnik mi sicer lahko pedofilijo ali še kaj bolj sprijenega inštalirajo od daleč, malo kokaina – kake pol kile – pa mi lahko dostavijo kar v hišo. Pri naši pravni državi bi do smrti sedel na Dobu.

Za ta medijski zakon se res ne splača tvegati kaj tako zelo resnega, še posebej, ker so spremembe delali zelo ugledni strokovnjaki. Recimo neka Saša Gnezda. Zagotovo je tožilka Katarina Bergant dodala kakšno pomembno o kazenskopravnih vidikih opozicijskega, desnega novinarstva. Odličen medijski strokovnjak je tudi predavatelj s pravne fakultete Klemen Podobnik, ki na PF predava transportno in mednarodno gospodarsko pravo. Kdo je Vuk Ćosić, ne vem, se pa na novinarstvo ne spozna, a je to pomembno, da je lahko nevtralen. Andraž Tori je v tej skupini tvegal svojo verodostojnost. Edini, ki se na globoko teoretični ravni spozna na medije, je Marko Milosavljević, odličen strokovnjak pa je tudi zdaj novi ustavni sodnik Rok Čeferin, ki je že v nekaj javnih razpravah povedal, da je pravzaprav vse, kar ni na oblastni liniji, sovražni govor. To je tipična bavconovščina.

Zakon je namenjen prav preprečevanju sovražnega govora vobče, verjetno tudi v gostilniških debatah, kar je prav. Minister za kulturo Zoran Poznič namreč zelo dobro ve, kaj se govori za šanki, ker je polovico delovne dobe uradoval prav tam. A to vemo že iz Dobrega vojaka Švejka. Odločitev, da bo o sovražnem govoru odločal inšpektor ter izrekal denarne kazni in prepovedi, je odlična. Govori namreč o tem, da se lahko v preteklost vrneš skozi nove zakone, skozi prepovedi in kaznovanja. Inšpektor bo arbitrarno odločal o tem, kaj je sovražno in kaj ne, če bo pa v dilemi, bo pa vprašal one, ki jim nekateri zlobno pravijo falanga 571, v resnici pa so del centralnega komiteja partije, torej tudi kvalificirani.

In kot je rekel državni sekretar za šolstvo Jernej Štromajer, ki so ga v Ameriki razglasili za fašista: hočemo vzdržen medijski prostor. Pri zakonu me moti samo to, da bo Udba reagirala šele po objavi. Ne vem, zakaj udbovci oz. inšpektorji ne bi bili že v tiskarnah kot nekoč. Ne biti polovičarski.

Smrt fašizmu – svoboda medijem.

Vinko Vasle