Pisma podpore in upora (7) – Čefurji raus in kavs in nova Jugoslavija

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

Dragan Matić, človek ki še vedno živi v bivši SFRJ in včasih v resnici ne ve, kje je, si prizadeva, da bi dobili nekakšen urad za narode in narodnosti bivše Jugoslavije. Potem bi bil doma. To je seveda premalo – nujno je, da vsi ti dobijo vsak svojo manjšinsko pravico in status, kajti nad njimi se dogajajo, kot sledi: diskriminacija, nestrpnost, ksenofobija, šovinizem in nacionalizem. Navedel bom nekaj drastičnih primerov.

Eden zadnjih govori o tem, da je Tanja Ribič izpadla iz finala Eme samo zato, ker je poročena z Bosancem. To je dejstvo in nikoli več ne bo pela, kar je majhen korak zanjo in velik za Slovence. Še bolj razvpit je primer Jakova Faka, ki ni hotel nositi slovenske zastave na olimpijadi, ker so ga ksenofobično, ogabno in nesramno žalili. Resda vseh teh žalitev in ogabnosti nikjer ni bilo najti, ampak – kot bi rekel mariborski vstajniški filozof Boris Vezjak: res ga niso napadali in žalili, lahko pa bi ga!

Slovenski nacionalizem in šovinizem sta se po razbitju SFRJ tako razpasla, da zdaj tako imenovani večinski narod – to so Slovenci – tudi od narodov in narodnosti SFRJ v Sloveniji pričakuje znanje slovenskega jezika, kar se kaže tudi v tem, da številni z njimi zanalašč govorijo slovensko. Potem se pa čudijo, če ni pravega razumevanja. To lahko pripelje tudi do vojne. Velikokrat slišimo kritike na račun neke slovenščine, ki jo govori spoštovana poslanka Jasna Murgel. Mene to ne moti, ker je ne poslušam. Spomnim naj na Sašo Tabakovića, ki je vložil vse svoje intelektualne in govorniške sposobnosti, da je po dolgi bitki s Slovenci sesul slovensko zasebno šolstvo, v čemer je veliko simbolike. Še daleč je do skupnih jeder.

Jasna Murgel (Foto: STA)

Violeta Tomić je odločno za to, da se poskrbi za njo in njene sonarodnjake. Sama je dala veliko grenkega skozi v življenju, še posebej, ko so jo nagnali iz teatra, ker naj bi imela težak značaj, v resnici pa je bila zanič igralka. Če bi Tomićka bila manjšina, pa bi imela manjšinsko pravico biti zanič igralka in bi ji kulturno ministrstvo dalo dotacije.

Če ne bi dobil Prešernove nagrade za Čefurji raus, bi bila ksenofobija še večja
Kulturno umetniško gledano so narodi in narodnosti SFRJ v Sloveniji zelo zapostavljeni, čeprav so izpričani Jugoslovani. Recimo Svetlana Makarović in Lara Janković. Makarovićka je celo morala iz verskih razlogov vrniti priznanje Prešernove nagrade, denar je pa obdržala, da ne bi izpadla neumna. Lara pa lahko nastopa samo na proslavah ZZB NOV, čeprav bi jo na kakšni domobranski zelo radi srečali. Goran Vojnović iz Fužin – kjer so komunisti naredili malo Jugoslavijo in se tam, ko pade mrak, ni dobro zadrževati – je tudi žrtev ksenofobije in zanemarjanja lika in dela. Napisal je Čefurje raus v nekem jeziku in dobil Prešernovo nagrado. Če je ne bi dobil, bi bila ksenofobija še večja. Potem je napisal scenarij za istoimenski film in ga tudi režiral in Slovenci so nacionalistično-šovinistično film spregledali, saj je dobil zaradi gledanosti samo dve zlati roli. Pravijo, da so Fužinarji, pol Jesenic, Trbovlje in Velenje po trikrat šli gledati to znamenito delo. V nacionalni sestavi gledalcev je bilo le pičlo Slovencev, kar je sramotno. Da bi ta vtis napada na fužinskega umetnika malo popravili, so mu dvakrat dali Kresnikovo nagrado, piše kolumne in seveda upravičeno jamra, kako malo da država za umetnike. Še posebej, če niso Slovenci.

Goran Vojnović. (Foto: STA)

V novinarstvu tudi ni vse lepo. Najboljši novinar 571 je Zoran Potić, je specialist za Janšo in osamosvojitelje. On je Delova prva bojna linija na poti do nove Jugoslavije. Tako imenovana psa čuvaja dostojnosti na RTV sta Jelena Aščić in Helena Milinković, na državni tiskovni agenciji je to Bojan Veselinović in še veliko jih je, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija in so med njimi tudi Slovenci. S tega vidika je Milan Kučan v resnici Srb iz Prekmurja.

Zorana Jankovića neupravičeno preganjajo, ker je Srb
Tudi Robert Pešut, imenovan Magnifico, je zelo zapostavljen. K večji prepoznavnosti mu je pomagala le božja pot na magistrat, kjer je podprl svojega sonarodnjaka Zorana Jankovića, ki ga tudi neupravičeno preganjajo, ker je Srb. Povsem po naključju je iz zakotja Jesenic uspelo priti Heleni Blagojević, poslovenjeno Blagne. In če ji pri tem najprej ne bi pomagal pokojni udbo šef NLB Metod Rotar, kasneje pa zidar Ivan Zidar, bi še danes s starim nosom pela v kakšnem zadimljenem lokalu na Jesenicah. Najbolj znani Slovenec v Bosni pa je na primer Branko Djurić, ki snema bosanske štose v slovenščini za slovenski denar.

Za konec: Shaker Kemal naj bo palestinska manjšina v Sloveniji, Djurota pa v ustavo.

Vinko Vasle