Zadnjič sem na javnem elektro-priključku gledal neko oddajo z imenom Panoptikum. Omizje, ki je spominjalo na politbiro v najboljših časih, je vodila Špela Kožar, znana aktivistka žurnalizma. Žal so v oddajo zaradi uravnoteženja v past zvabili tudi Bernarda Nežmaha. Omizje je navduševal zgodovinar Tomaž Brejc s takšnimi domislicami, da sem na trenutke pomislil, da tam sedi njegov brat, enolog Dušan, ki je bil pred oddajo na veseli preizkušnji vin. Kožarjeva pa je z odliko opravila centralnopartijsko udbo-zasliševanje Nežmaha, da bi ta priznal, kar bi ji ustrezalo. Pa ni čisto šlo. Tepla ga pa tudi ni.
V oddaji so razpredali misli o tisti dobitnici Prešernove nagrade, ki doji pse. To veliko umetnost je namreč nesramna desnica razglasila za izrojeno umetnost, kar je termin nacistične ideologije, so se zgražali. Poleg tega je sila zaskrbljujoče, ker je termin o degenerirani umetnosti uvedla Nova24TV, je poudarjala Slapšakova, ljubiteljica svobode govora, in si pri tem izmislila še to, da voditelji te televizije govorijo o nekakšni kloaki, v kateri živijo podgane, in da je potrebna deratizacija. Brez tega dramatičnega vložka Slapšakove bi seveda omizje ne bilo zanimivo. Zato je dodala še nekaj o Janezu Janši, ki da je degenerirane umetnike nekam pošiljal, nekam ven, pa da je treba z njimi končati, nekako v stilu nacistične končne rešitve, kar omenjena televizija tudi propagira. Ker je gospa tudi antropologinja, je to pač njena legitimna akademska antropološka laž, ob tem pa rada dodaja, da bi bilo dobro prepovedati to televizijo in tudi Janšo. Demokratka 1945.
Brez Svetlane Slapšak si je danes težko zamisliti dvorni medij, kjer se govori o aktualnostih Slovenije in v katerem Slapšakova, doma iz Srbije, ne bi znala česa povedati čez Slovence. Še posebej čez tisti del, ki ga prepoznava kot desnico. Ta je itak po njenem perverzno fašistoidna, nacistoidna, neonacistična, privržena končni rešitvi kot Hitler, naravnana proti svobodi govora, populistična, polna sovražnega govora. Kar bo, kot pravi naturalizirana Slovenka iz Srbije, treba zakonsko rešiti. Predlagam končno rešitev.
Slapšakova spominja na like iz črno-belih komunističnih filmov
Ker sem imel med študijem antropologijo kar rad, mi seveda ni težko, da bi Slapšakovo videl oblečeno v usnje, z usnjenimi škornji z morilsko peto in z bičem v rokah kot antropologijo ideološke seksualnosti. Tako bi lahko sadistično učinkovito odpravljala skrajno desnico v državi. Ob tem pa dodajam, da je Slovenija res nesrečna dežela. Slapšakova je potovala po celem svetu, gostovala – menda – po vseh uglednih tujih univerzah, potem pa se je preselila k nam. Kot specialistka za antiko ni ostala v njej, ampak zdaj dela škodo po aktualnem slovenskem političnem prostoru in ne razumem, čemu ne po srbskem, kjer bi res imela veliko dela.
Slapšakova s svojo govorico in pojavnostjo še najbolj spominja na like iz komunističnih realističnih črno-belih filmov, ki so po nesreči padli v čas multipleksov, ultra HD in 4D produkcije. Ali antropološko rečeno: gospa je prišla iz džungle ultra levičarstva v 21. stoletje, pri čemer se je malo zataknila v revolucionarnem letu 1945, ko je svoboda veljala samo za avantgardo, drugi pa so morali držati gobec, če ne so čez noč izginili. Kar je spet antropološko podobno prigodi moje prijateljice, ki je pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma v testu dobila naslednji odličen odgovor: “Ko je opica zlezla z drevesa, je nastal komunizem.” Aktualno gledano, se je pri komunizmu nekaj zataknilo, da ni prišlo do polnega učlovečenja. S tem pa se naša antropologinja ne ukvarja, ker je del tega. Zataknila se je. Žal tudi v Sloveniji.
Razgrajevanje laži levice je naporno opravilo, a ni zaman
Ni pa edina. Težave z desnico imajo na primer še nekateri drugi iz akademskih krogov. Na primer Vesna Vuk Godina, Manca Košir, Spomenka Hribar, Barbara Rajgelj, Igor Pribac, Luka Lisjak Gabrijelčič in še nekateri manj pomembni. Vsi ti se na nek način ukvarjajo z antropologijo desnice. Pribac je na primer specialist za spolne prakse migrantov v zavetju teme, Luka Lisjak je antropološki izvedenec za patrijo in za Bavconov kazenski aksiom o krivdi brez dokazov. Vesna Vuk Godina proučuje antropološki vpliv visečih lutk z mariborskega mostu na del kulturne izrazne antropologije. Manca Košir je v resnici antropologinja paleontologije novinarstva, Spomenka Hribar zastopnica uporabne antropologije zaustavljanja desnice in antropologije sprave kot sprave žrtev s krvniki, da bo že enkrat mir. Barbara Rajgelj pa je v svoji militantni antropološki drži v resnici arheologija nestrpnosti in čudaškega feminizma.
Razgrajevanje laži levice je naporno opravilo, a ni zaman. Slapšakova je začetek tega.
Vinko Vasle