Se spomnite filma Pobegla porota (Runaway Jury)? Gene Hackman igra Rankina Fitcha, vrhunskega manipulatorja in specialista za izbiro porote na način, da je sodba ne glede na dokaze vedno v korist ekonomske in politične elite, ki jo lahko prepoznamo kot globoko državo. Njegovo načelo je: “Sojenje je preveč pomembno, da bi ga prepustili poroti.” V začetku tedna nismo v živo spremljali pobegle porote, ampak pobeglega sodnika. Izkazalo se je, da je slovenska globoka država – s koreninami globoko v nekdanjem totalitarnem sistemu – veliko bolj pokvarjena in nevarna od filmskih lumpov, saj gre njeno vodilo takole: “Sojenje je preveč pomembno, da bi ga prepustili sodniku.”
Tako neposrednega dokaza trditvi, kot ga je s svojo izjavo v izreku sodbe v zadevi Milko Novič dal sodnik Zvezdan Radonjić, da namreč o razsodbah na sodiščih ne odloča sodnik, ampak nekdo drug, ni nihče pričakoval. “Ne samo, da ni dokazov, da je kriv, ampak je popolnoma dokazano, da ni storilec,” je dejal v izreku sodbe Radonjić in navedel, kakšnih pritiskov je bil deležen: “To, da je imel Novič pošteno sojenje, je pogojeno z odločitvijo, da si uničim kariero.”
Že takoj po prvih narokih ponovljenega sojenja Milku Noviču, ki ga je tožilstvo bremenilo umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, so se začeli nanj “prijateljski” pritiski, naj si ne drzne Noviča ne obsoditi. Tudi do predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika naj bi prihajala opozorila, naj Radonjića disciplinira, da bo začel soditi, kot “je treba”, zadeva naj bi segala v same vrhove pravosodja. Med drugim je discipliniranje predlagal vodja Specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan, dobromisleči kolegi so mu namigovali, da je edini, ki je sposoben v zadevi pošteno razsoditi, kar je komentiral, da ne zato, ker bi bil tako pameten, ampak zato, ker je tako poseben in ga posledice ne zanimajo.
Radonjić je tako postal “pobegli sodnik”. Pobegel je pred ukazi globoke države in to javno povedal. Postal je tisti, ki je pokazal, da zna misliti s svojo glavo in ne samo tako, kot mu je zapovedano. Postal je tisti, o katerih je nedavno govoril vrhovni sodnik Jan Zobec: sodnik, ki si upa javno spregovoriti; sodnik, ki ne glede na posledice, ni tiho; sodnik, ki ne daje potuhe kolegom, saj je to lažna solidarnost. In postal je tisti, ki zaradi poštene razsodbe ne bo nikoli napredoval; napredujejo namreč tisti, ki poslušajo sle globoke države in razsodijo tako (ne glede na posledice), kot jim je naročeno. Saj se spomnite sodnice Barbare Klanjšek in njene sramotne obsodbe obtoženih v zadevi Patria. Kljub fiasku na ustavnem sodišču je napredovala. In takih sodnikov, katerih duhovno stanje je porazno in katerim je razumevanje prava nekaj tujega, je kar nekaj. So pač nasledniki miselnosti revolucionarnega sodstva, nedelovanje pravne države je pogoj za njihovo preživetje. Tako se je delalo v nekdanjem komunističnem sistemu, ko je Udba ali partijski funkcionar poklical sodnika in mu naročil, kako mora razsoditi, tako se očitno dela danes. In nastop Radonjića je do obisti razgalil stanje v slovenskem sodstvu, ki je očitno veliko slabše, kot si je kdorkoli v najhujših nočnih morah mogel zamisliti.
Do zdaj je veljalo, da globoka država uporablja pravosodje vendarle zgolj za obračun s političnimi nasprotniki (primera Janeza Janše in Franca Kanglerja), Radonjić pa je razkril, da je v ozadju sprega med pravosodjem (skupaj s politiko) in klasičnim kriminalom, kamor sodijo umori in droge. Primer Novič se bere kot napet triler, saj naj bi bila umor (Janko Jamnik in Milko Novič) in poskus umora (Janez Plavec in Michel Stephan) povezana z nelegalnimi posli z nedovoljenimi drogami na Kemijskem inštitutu, ki naj bi se pečal z “mešanjem betona”, se pravi mešanjem substanc (s katerimi razpolaga inštitut) in čistim kokainom. S tem se je ukvarjala že Udba, ki je zato nadzirala podobne inštitute po vsej nekdanji državi, kar je v 90. letih razkrivala Slivnikova četica in kar danes razkriva Rado Pezdir z Igorjem Omerzo. Udba ni bila samo politična policija, ampak tudi kriminalna združba, ki je za svoje početje potrebovala pokritje v pravosodju; da se je bodisi znebila nezaželenih ljudi (prek plačanih morilcev) bodisi na sodišču dosegla ugodno razsodbo, če se je kdo slučajno ujel in se ni mogel rešiti drugače kot na sodišču. In očitno je, da se to početje nadaljuje tudi v mladi državi, ki je vsaj na deklarativni ravni pravna in demokratična država. “Ne bom špekuliral, kdo stoji za tem, da moram Noviča obsoditi, da se ne bi raziskovalo dogajanja na Kemijskem inštitutu,” je dejal sodnik Zvezdan Radonjić.
Tudi ko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovi kršitev človekovih pravic, slovenski sodni vrh, kar Florjančičevo vrhovno sodišče je, sporoči, da sodbe ne bo spoštoval (zadeva Pro Plus proti Sloveniji). Tako ravnanje, ki ruši splošni pravni red ter je v nasprotju z ustavnim redom in evropskimi standardi, ni imelo nikakršnih posledic. Ali Branko Masleša, ki je pred pol desetletja, ko je bil še šef vrhovnega sodišča, na Dnevih slovenskega sodstva napadel Janeza Janšo, da se postavlja nad zakon, ter dejal, da si očitno želi podrediti sodstvo. Po priznanju Radonjića je danes jasno, da je Masleša iskal zunanje krivce, da bi preusmeril pozornost in zaščitil botre globoke države. Besede človeka, ki je ob osamosvojitvi Slovenije govoril o “tepihovanju”, dobijo po nastopu pobeglega sodnika svoj smisel. Očitno ničesar, ampak prav ničesar globoka država v pravosodju ni prepustila naključju. Ali tožilec Jože Kozina, ki je v parlamentu odkrito simpatiziral v Levico, ki Slovenijo želi vrniti v socializem, tisti sistem, kjer sta pravosodje obvladovala partija in Udba. Zato imajo tudi njegove besede, ki jih je pred leti izrekel, češ da se “v tej državi briše meja med organiziranim kriminalom in tistim, kar je dovoljeno”, danes drug pomen. Ali Andrej Ferlinc, ki se je “izkazal” v zadevi Patria in je odgovoren za protiustavni pregon obdolženih v zadevi Patria. Zanj je nekdanja tožilka Vera Mejak (nekoč je bil pri njej pripravnik) dejala, da se je izkazal kot nesposoben pravnik in tožilec. Očitno je dovolj dober za vladajočo kasto, saj ravno take potrebuje. Ali Marjana Pogačnika, ki je v prvem odzivu dejal, “da ni vsako ravnanje stranke v postopku že nedovoljen pritisk” in da je sodbo v zadevi Novič sprejel petčlanski senat. Kakšen vpliv pa ima senat (porota) na sodbo, smo se lahko prepričali v zadevi dveh novinark TV Slovenija proti Janezu Janši, ko sta porotnika v odzivu na sodbo jasno zapisala, da ju predsednica senata Barbara Žumer Kunc sploh ni vprašala, ali se strinjata s sodbo. O tožilki Blanki Žgajnar je pa je tako ali tako odveč kakršnakoli beseda.
In še in še bi lahko naštevali, a bi zmanjkalo in papirja in črnila. Rajši vas vprašam: Ste presenečeni? Ste vendarle upali, da je drugače? Ste menili, da je Slovenija kljub vsem kiksom pravosodja pravna država? Osebno nisem presenečen, vendarle pa sem upal, da pri najpomembnejših akterjih prava ni tako hudo narobe, kot je zadeve orisal Radonjić. Globoka država v pravosodju, ki vpliva na odločitve sodnikov, ni več neka fiktivna teorija zarote. Od začetka tedna naprej ni več fantomska zarotniška združba, ki svoje odločitve o življenju in smrti sprejema v temačnih, s težkimi zavesami zastrtih dvoranah. To niso več neznanci ali obešenjaki v skritih kotičkih. To je razkrita zarota pravosodne oligarhije, prišla je pri belem dnevu, deluje vsem na očeh, očitno v spregi z mainstream mediji, ki so razkritje Radonjića le bežno omenili, problematizirali pa v stilu efekta rdečega sléda. In samo medklic za nepoznavalce. Sléd v Sloveniji bolj prepoznamo kot slanik, ribo iz severnih morij, posušeno in v soli konzervirano. Pri pripravi postane rdeča in ima izrazit, močan vonj. Nekoč so ga vlekli po gozdu in travnikih, da bi pse naučili razlikovati lažno sled (rdeči sléd) od prave (lisica). Izraz naj bi v prenesenem pomenu prvi uporabil William Cobbett, ki je kot novinar delal za tednik Political Register, z njim je opisal zavajajoča poročila o Napoleonu. Take vesti so sicer danes bolj znane kot lažne novice (Fake News), a rdeči sléd je vendarle pomenil nekaj drugega: diverzantsko taktiko za preusmerjanje pozornosti z glavnega vprašanja na obroben, tisti hip ne tako pomemben problem.
Kakorkoli, zaradi izjav Radonjića bi se moral zgoditi pretres, kakršnega še ni bilo, glave v vrhovih bi morale padati kot za stavo. Tako je za zdaj vse ostalo le kot neka groteska v slovenskem pravosodnem močvirju, iz katerega se je dvignil Radonjić, ki je bil očitno tako pritisnjen ob zid, da je pohitel s ponovljenim sojenjem in razsodbo Noviču ter se javno izpostavil. V nasprotnem primeru ne bi bil samo suspendiran, kot je namignil, ampak bi morebiti celo končal pod kakšnim avtomobilom ali bi se po “nesreči” spotaknil po stopnicah.
Res je, niso vsi sodniki in sodnice del globoke države, del sodne oligarhije, a izpoved Radonjića pojasni, zakaj se nekateri razvpiti sodni premeri končajo tako, kot se, ali pa se sploh ne končajo: od Zorana Jankovića, Janeza Škrabca in Stojana Petriča do Balkanskega bojevnika, bančnikov in nadzornikov. Toda ker so sodniki tiho, s tem pa podpirajo zarotniški način delovanja, ne more biti drugače, kot da madež, ki ga več let ne bo mogoče sprati, pade na vse. In tudi odgovornost za tiste, ki hudo kršijo človekove pravice (primeri Novič, Patria, Kangler), obvladujejo pravosodje in niso povezani samo s politiko, ampak (kot kaže) tudi z organiziranim kriminalom. Upamo lahko le, da bo Radonjić zgled poštenim sodnikom, da se bodo oglasili in javno spregovorili. Če tega ne bodo storili in bodo skušali ohraniti nek status quo, potem nikoli ne bomo dočakali meritokracije v sodstvu, ampak se bo nadaljeval sodni nepotizem v spregi s politiko in organiziranim klasičnim kriminalom. Priložnost, da bi pošteni sodniki oblikovali sloj, ki sodi pravično in dela prav na podlagi lastnega truda in pameti, bo izgubljena. In za zdaj se ni zgodilo prav nič. Če odštejemo nekaj javnega zgražanja. Zato nas je lahko resnično na smrt strah, da bomo, če se po naključju ali ne znajdemo v sodnem procesu, obsojeni tako, kot je to odločil nekdo iz ozadja. Udbomafijsko pravosodje namreč največje krivice povzroči malim ljudem: tistim, ki za večino sploh ne obstajajo, ki jih ni pod žarometi in pred kamerami in ki nimajo moči, da bi se po krivični sodbi borili naprej. Zdaj je priložnost, da gremo do konca, da se končno tudi osvobodimo in končamo tranzicijo, čeprav bodo očitno potrebni nekoliko trši prijemi, saj se je gradualistični pristop izpridil tudi v pravosodju in je postal gojišče nečednih poslov.
Jože Biščak