Po šestih mesecih sva septembra z ženo spet sedela na Inselairovem letalu za Venezuelo. Ker pol leta ni dolgo časovno obdobje, nisem pričakoval, da bom na tokratnem obisku opazil veliko sprememb. Vendar sem se zmotil.
V denarnici sem imel 1200 venezuelskih bolivarjev (Bs), ki so nama ostali še od zadnjega obiska v letošnjem marcu. Ali je 1200 Bs veliko ali malo, je odvisno predvsem od menjalnega tečaja, po katerem zamenjaš (prodaš) tujo valuto. V Venezueli namreč obstajajo kar štirje menjalni tečaji; trije so uradni, četrti pa je neuradni tečaj na črnem trgu.
Po uradnih tečajih je 1 ameriški dolar (USD) vreden 6,28 Bs, 12 Bs ali 172 Bs. Po prvih dveh tečajih lahko dolarje kupujejo izbrana (državna) podjetja, ki z vladnim blagoslovom uvažajo določene dobrine kot npr. zdravila, nekatera živila, učne pripomočke ali tudi rezervne dele za avtomobile.
Po tretjem tečaju, uvedenem 12. februarja letos, naj bi dolarje ob določenih omejitvah lahko uradno kupovali vsi, ki nimajo vladnega dovoljenja za nakup po prvih dveh tečajih. Ob uvedbi tega tretjega tečaja je bila vrednost dolarja po četrtem, neuradnem tečaju črnega trga okoli 190 Bs. Ker imajo v Venezueli tako kot na splošno v Južni Ameriki še vedno ali pa ponovno raje dolarje kot evre, navajam menjalne tečaje le za dolarje. Ob trenutno močnem dolarju nasproti evru (1 USD je 0,88 EUR) tudi razlike ob menjavi dolarjev ali evrov niso velike.
Uradni podatki o inflaciji v Venezueli govorijo o 60 do 70-odstotni inflaciji na letni ravni. Neuradno pa je inflacija bistveno višja, saj si pred pol leta za 1 dolar, zamenjan na črnem trgu, dobil skoraj 200 Bs, sedaj pa že 700 Bs. Torej je v pol leta bolivar vreden 3,5-krat manj! Kar pomeni, da če ti uspe zamenjati tujo valuto na črnem trgu, in te pri tem ne ogoljufajo ali oropajo, je življenje v Venezueli smešno poceni in res pravi raj za tujce.
Če pa moraš zamenjati tujo valuto po uradnem tečaju, Venezuela postane ena najdražjih držav na svetu. Pri plačevanju z bolivarsko gotovino v vsakdanjem življenju nastopi tudi čisto praktičen problem, saj ima največji bolivarski bankovec nominalno vrednost 100 Bs, pogosto pa na bančnem avtomatu dobiš le bankovce po 50 Bs. Kar pomeni, da za 100 dolarjev, zamenjanih na črnem trgu, dobiš velik kup – 700 bankovcev po 100 Bs! Zaradi pomanjkanja domače gotovine je tudi dnevni dvig na bančnih avtomatih omejen na 3000 Bs. Domačini zato plačujejo z bančnimi karticami povsod, kjer le lahko. Pred bančnimi avtomati in bankami so vedno dolge vrste za dvig gotovine. Dolge vrste so nasploh v zadnjih letih postale značilnost Venezuele.
Zaradi pogostih ugrabitev vozniki vozijo hitro in ne ustavljajo pri rdečih semaforjih
Tudi naju je na letališču v Valenciji pred okenci za vstop v državo pričakala dolga vrsta. Že na letalu sva morala izpolnila tri obrazce: enega za vstop v državo, drugega za carino in tretjega glede zdravstvenega stanja. Ko sva prišla na vrsto, je uradnica najprej skenirala potni list, nato pobrskala po njem in me, kljub temu, da imam v njem že nekaj venezuelskih vstopnih in izstopnih žigov, vprašala, če prvič potujem v Venezuelo …
Nato je na enem listku preverila, če potrebujem vizo. Po še nekaj vprašanjih sva končno lahko vstopila in dvignila kovčke. Ženina prijateljica in njen mož sta naju že čakala in okoli desete ure zvečer smo hitro zapustili letališče. Vožnja po temnih ulicah z letališča proti mestu je spominjala na film. Zaradi pogostih ugrabitev vozniki vozijo hitro in ne ustavljajo pri rdečih semaforjih. Nam se to morda zdi nepotrebno pretiravanje in celo adrenalinsko ter do neke mere zabavno. Ko pa ti začnejo pripovedovati zgodbe o prijateljih in znancih, ki so jih ugrabili ali ustrelili samo zato, da so jim vzeli mobilni telefon, uro, sončna očala ali nekaj gotovine, ki so jo prej dvignili na bančnem avtomatu, pa se zaveš, da je varnost oziroma (ulični) kriminal eden glavnih venezuelskih problemov.
Zato sva, preden sva naslednje jutro peš odšla na zajtrk v bližnjo kavarno in pekarno La Mansion del Pan Norte, preventivno pustila doma mobilna telefona, uri in nakit. V žepih sva imela le nekaj gotovine, da sva lahko plačala medialuni in kavi, kar je stalo okoli 700 Bs.
Po kratkem postanku v Valenciji sva se odpravila na vzhod Venezuele, na Islo de Margarito, kjer sva 27. septembra opazovala popoln lunin mrk in pojav t. i. krvave lune. Zaradi časovne razlike 6,5 ur je mrk nastopil že ob 22. uri. Da bi ga lahko še bolj pristno občudovala, je mrknila tudi elektrika.
Dr. Gal Kušar