Podelitve diplom bi v Sloveniji lahko potekale v mrliških vežicah

Datum:

Še pomnite: “Samo uči se, pa bo vse dobro”? Ali pa: “Če se ne boš učil, boš v življenju garal”? “Tvoje edino delo je učenje.” Šola je od malih nog (in še naslednjih dvajset let) v ospredju našega življenja. Vse se vrti okrog nje. In ko že misliš, da se bo nehalo … diplomiraš.

Današnja slovenska mladina (pa tudi tisti manj mladi) smo bili vzgajani v duhu pomembnosti izobraževanja. Šola je vse. Ko si star 6 ali 7 let, postaneš drugačen – greš v šolo. Velika prelomnica v življenju vsakega nadebudneža, ko dobi svojo prvo pravo torbo, rumeno rutico in potrebščine. Ko se s posebnimi navodili od mame, babice in starejšega brata ali sestre odpravi proti šoli (opomba: včasih smo v šolo hodili peš). Se spomnite svojega prvega šolskega dne? O čem ste razmišljali? Kaj ste pričakovali? Česa ste se bali in česa veselili?

Šola je pomemben faktor pri oblikovanje identitete vsakega posameznika. V šoli zgradimo mnoga prepričanja o sebi – ko se primerjamo s sošolci, ko poslušamo hvale in kritike učiteljev, ko preizkušamo nove stvari in ko se pred starši doma zagovarjamo zaradi ocen. Skozi te odnose ugotavljamo in precej nezavedno gradimo predstavo o sebi – o tem, ali smo sposobni, vredni, pomembni uspešni. Dobimo prvo etiketo. Če bo iz nas sploh kaj “ratalo” v življenju. V glavo nam je vcepljeno, da so ocene odraz naše uspešnosti. Mnogi otroci, tako imenovani odličnjaki, kdaj pa kdaj domov prinesejo kakšno štirico – in vsaj kakšne pol urice porabijo za razlago “Zakaj pa ni petica”, “Ali je sosedov Peter pisal bolje”, “A ni bilo dovolj časa za učenje”, “Od kdaj si že vedel za ta test” in “Koliko v razredu jih je dobilo višjo oceno”. Pa kaj bi vam razlagala, saj poznate te pogovore …

V to, kar verjameš, sčasoma postaneš
Ko se osnovnošolska leta prevesijo proti srednji šoli, nastane prva resna dilema – gimnazija ali poklicna šola? Pri nas, v Sloveniji, velja prepričanje, da kdor želi študirati, mora v gimnazijo. Ta pametni v gimnazijo, ostali pa … Ostali pa pač v poklicne šole. Otroke, najstnike, mladostnike etiketiramo glede na šolo, ki jo obiskujejo. Skozi te etikete jim določimo, koliko so pametni, koliko sposobni, kaj bodo verjetno v življenju dosegli. Na žalost etikete delujejo precej točno – to, kar verjameš, to sčasoma postaneš.

Tako se veliko število mladostnikov – tudi tisti, ki bi morda radi kak drug poklic – preprosto odpravi v najbližjo gimnazijo. Da bo najboljše izhodišče za faks. Seveda, tudi tukaj ni vseeno, o kateri gimnaziji govorimo. V vsakem večjem slovenskem “mestu”, ki premore več kot eno gimnazijo, je ena izmed njih “elitna”. Tja se pa splača iti.

Gimnazijam bi lahko ljubkovalno rekli tudi bojišče. Prvostopenjsko bojišče. Tam, kjer veljajo le petice, tekmovanja, odlikovanja. In seveda matura. Sklop testov, na podlagi katerega ti je dovoljeno študirati, kar bi si želel ali pa ni dovoljeno. Ko se prebiješ skozi štiri leta, si na pragu “življenjske odločitve” – kdo bom v življenju? Pravnik, zdravnik, učitelj, ekonomist, gradbenik, kemik, FDV-jevec? Bi šel študirat nekaj, kar me veseli ali nekaj, kar se kvazi splača? KDO bom postal? Ljudje se strašansko definiramo skozi poklic, ki je velik del naše identitete in zato so pritiski okolice izjemni – moraš se odločiti prav!

Ko bo mama dala mir …
Ko sprejmemo to fatalno odločitev, sledi mukotrpno nabiranje točk in stiskanje pesti, da jih bo dovolj. Nato pa se začne boj na drugostopenjskem bojišču – kupi seminarskih, timsko delo, usklajevanje, skupine, sošolci, skupni e-mail oddelka, vaje kar v predavalnici (ker za pravo prakso ni denarja), borba za ocene … in številne želje ter upi, kako drugačno bo življenje, ko se faks zaključi. Ko diplomiram. Ko bo mama dala mir.

A realnost v Sloveniji je za mladega diplomanta precej kruta. Predvsem tistega, ki je celotno študentsko življenje posvetil učenju, učenju, učenju … in še enkrat učenju. Tisti slovesni trenutek, ko prejme v roko ta velecenjeni papir – diplomo, je v življenju mladega študenta po navadi najbolj srečen dan. Vsi so ‘nališpani’, v novih cunjicah, praznuje se ‘na veliko’. Podelitev poteka v svečani dvorani univerze, kjer dekan z vsem ponosom tišči v roke diplomantov te svete papirje. Študent stoji s papirjem v roki, ponosen, srečen, poln upov, želja, načrtov in ambicij. A pogosto je to tudi najbolj žalosten dan – samo sveži diplomant še tega ne ve.

Ko postaneš diplomirani brezposelnik
Šok čaka tiste mladenke in mladeniče v Sloveniji, ki nimajo vez in poznanstev. Tiste, čigar očetje in mame ne sedijo v upravnih odborih državnih firm. Takšen študent se bo kar hitro po znašel na naši največji firmi – zavodu za zaposlovanje. Tam se bo enkrat tedensko udeleževal delavnic na temo pisanja življenjepisov (in jih 100 na mesec poslal naokrog), poslušal, kako je pri nas preveč družboslovnih diplomantov, in sanjaril, da bi šel delat v tujino. No, morda pa bi “tisti slavnostni dan” lahko potekal tudi v mrliški vežici – ko so umrle sanje mladega diplomanta, samo on je to izvedel malo kasneje.

Anja Dangubič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...