Pogine naj, stekli pes!

Miro Petek

V kanalizaciji, ki se zliva po družbenih omrežjih, raste število uporabnikov s fake računi in psevdonimi. Na Facebooku je med več kot dvema milijardama uporabnikov več kot 240 milijonov takih, ki svojo identiteto skrivajo. Ni pravih imen in priimkov.

Bančni roparji še vedno v anonimnosti
Vendar, ali se v Sloveniji lahko čudimo tej poplavi anonimnosti, ki laja čez ljudi, ki v javnosti postavimo in zastavimo svoje ime, ko pa se pri nas gradi kult anonimnosti tudi pod pretvezo človekovih pravic. Zapiranje arhivov in anonimizacija arhivskih dokumentov je tak primer, ko oblast določi, kaj ljudje lahko vidijo in slišijo. Ali anonimnost medvojnih in povojnih likvidatorjev. Ali zadnji primer Višjega sodišča v Ljubljani, ki  je odločilo, da parlamentarna preiskovalna komisija, ki se ukvarja z razkrivanjem bančnega kriminala, ne more izvedeti imen in priimkov politikov, tajkunov, lobistov in drugih ljudi z vrha družbene lestvice, ki so v obdobju kopanja bančne luknje obiskovali vodstvo NLB in člane nadzornega sveta ter pomagali pri realizaciji bančnega ropa. Ti ljudje imajo pravico do anonimnosti, do popolne imunitete, in to je seveda sporočilo, da se bančni rop splača in da se ne bo nič zgodilo.

Ropanje je postalo ustavno in zakonito
Višje sodišče sicer ugotavlja, da je pri osebah, za katere je dr. Anže Logar v imenu parlamentarne preiskovalne komisije zahteval zaseg dokumentacije,  »moč utemeljeno sklepati, da so udeležene v poslih osumljenca«, torej NLB in takratnih  vodilni struktur v tej državni banki, hkrati pa nadaljuje, da bi razkritje imen pomenilo poseg v njihovo pravico do zasebnosti in da takšen poseg »ni ne ustaven ne zakonit.« Ustavno in zakonito je torej ropanje. Takšna odločitev treh višjih sodnic na višjem sodišču je škandalozna in škodljiva, ni pa nekaj, nad čemer bi morali biti presenečeni. Kajti slovensko sodstvo tako funkcionira. Ščiti kriminal, kriminalce in ščiti samo sebe. Iz tega bi lahko izpeljali sklep, da je del slovenskega sodstva in sodnikov konstitutivni del slovenskega podzemlja, ki ga nadzoruje politično-gospodarska mafija v sodelovanju s kriminalnim podzemljem.

Korespondenca Betettove in Paškulinove
Vendar pisarne sodnikov niso neprodušno zaprte in te dni sem dobil na mizo zajetno pošto z zanimivo korespondenco dveh sodnic z vrha slovenske sodne hierarhije, ki sta v elektronski komunikaciji prostodušno komunicirali o službenih in osebnih zadevah. Podpredsednica Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Nina Betetto je svoji kolegici Marjutki Paškulin dajala nasvete, kako naj njeno sorodstvo ureja zelo vroče osebne zadeve. V komunikaciji se pojavljajo tudi podrobnosti kazenskih zadev. Paškulinova je bila v svojih pismih Betettovi tudi zelo nesramno sočna, ko je komentirala Aleša Zalarja, nekdanjega ministra za pravosodje. To sočnost ji je Betettova lahko nemara tudi zamerila.  Najdemo tudi komentarje o SDS.  Predvidevam, da je ta vroča korespondenca dveh sodnic romala tudi na druge naslove medijev, in le vprašanje časa je, kdaj se bo znašla v javnosti. In to bo seveda velik škandal, neprijeten tudi za celotno slovensko sodstvo, saj bodo lahko ljudje spoznali raven komunikacije ter moralni in osebnostni profil ljudi, ki na vrhu slovenskega sodstva odločajo o usodi ljudi.

Marjutka Paškulin in tovariš Mitja Ribičič
O Betettovi ve slovenska javnost zelo veliko, zaradi vpliva političnega omrežja in osebnih povezav se že vrsto let drži in obdrži na vrhu slovenske sodne hierarhije. Tudi Marjutka Paškulin, višja sodnica in vodja preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni neznana. Med drugimi se je spomnimo po razvpitih primerih, tudi v primeru korupcije državnega sekretarja Borisa Šuštarja, ko se je odločila, da pri Šuštarju ni razlogov za pripor ali celo nadaljevanje preiskave, čeprav se je pozneje znašel celo v zaporu. Leta 2005 se je borcem in komunistom prikupila, ko je ustavila predkazenski postopek zoper Mitjo Ribičiča, tajkunom pa se je zapisala v spomin, ko je sprostila nekaj milijonov vredno premoženje nekdanjega direktorja slovenske podružnice Hypo banke Božidarja Špana.

Stekli psi bodo še grizli
Stekle pse desnice je treba zaustaviti, piše sicer zelo marginalni in slabo brani tiskani bilten, vendar je bilo to sporočilo poslano v javnost z določenim namenom. Stekle pse lahko zaustaviš le tako, da jih pobiješ. Fojbe so še prazne, v zadnjih desetletjih smo v Sloveniji zaprli veliko rudnikov in jaške je še mogoče napolniti in zazidati.

Vendar vseh ni mogoče pobiti, ti stekli psi bodo še grizli. In to danes mnoge hudičevo skrbi.

Miro Petek