Ob zadnjem velikem “uspehu” beloruskega diktatorja Aljaksandra Lukašenke, s katerim je osmešil Evropsko unijo, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil pogovora, ki sem ga poleti leta 2014 imel z nekim svojim dobrim znancem. Bil je čas, ko je bil tudi v Sloveniji opozicijski voditelj v zaporu, in hkrati čas, ko se je začenjalo Putinovo neposredno lomastenje po Ukrajini. Znanec je dejal, da je slovenski titoizem sicer problem, vendar gre za lokalni pojav, ki se bo nekoč izpel, medtem ko je resnično zaskrbljujoč pohod sovjetizma Putinovega kova. Prikimal sem mu, ne vem pa, ali sem se tedaj zares strinjal z njim.
Pri tem kajpak niti takrat nisem gojim do sovjetizma nikakršnih simpatij, kot je tudi s Časnikovih strani več kot razvidno. Še več, nad njim sem v zadnjih osmih letih vil roke tolikokrat, da me verjetno večina bralk in bralcev ne jemlje več resno. Morda me imajo za nekakšno smešno parodijo preroka Jeremije, ki je kar naprej slikal najmračnejše scenarije.
V določenem smislu bi lahko v teh dneh celo občutil določeno mazohistično zadovoljstvo. Kar sta si v zadnjih mesecih privoščila Lukašenka in njegov najboljši učenec in hkrati glavni sponzor Vladimir Putin, je po eni strani preseglo celo moje najzlobnejše namige iz preteklih let, češ, kakšna, da sta, po drugi strani pa nisem res verjel, da bosta šla tako daleč. In čeprav sem tako rad opletal s pojmoma “sovjetizem” in “sovjetoidnost”, si nisem mogel ali pa vseeno hotel predstavljati, da bodo sovjetski prijemi zaživeli v tako čisti obliki, kot so predvsem od februarja naprej v Belorusiji, medtem ko se obeta sorazmerno hitra ponovitev istega v Rusiji v mesecih do parlamentarnih volitev.
To kljub vsemu ni carizem
Če se torej lahko danes trkam po prsih, kako sem imel še bolj prav, kot sem mislil, se moram sočasno posloviti od velike zmote. Zlasti Putinu sem zasebno, velikokrat pa tudi javno pripisoval, da je v bistvu oživil ruski imperializem iz obdobja carjev in da se je tudi na ideološkem polju naslonil na predrevolucionarni imperij. Toda zadnji meseci kažejo drugačno sliko.
Seveda Putin s pridom izrablja dve podmeni carskega režima. Prva je zlasti koristna pri njegovem uveljavljanju brezobzirne ruske hegemonije nad sosedstvom. Mantra, s katero radi mahajo tudi Putinovi zagovorniki v Evropi in Sloveniji, je, da so Ukrajinci, Belorusi, Litovci ali Poljaki, ki se upirajo strupenemu ruskemu objemu, sami krvavooki nacionalisti. Rusko poseganje po tem prostoru pa naj ne bi bil (ruski) nacionalizem, ampak nekakšno internacionalistično nadrusko človekoljubje. Tej veliki samoprevari in metanju peska v oči je praktično v celoti podleglo tudi uradno rusko pravoslavje. Druga podmena, ki jo je Putin posvojil, je mahanje z veličino na vsakem koraku. Ta naj bi nadomestila potrebo po večjem kosu kruha in tudi po svobodi pri malem človeku. Če je država “velika” in gradi osupljive cerkve (oziroma v sovjetskem obdobju “Stalinove torte” ali vesoljska plovila), ni nič hudega, če zdrobi posameznika.
Obstaja še ena povezava med Putinovo Rusijo in carji, a ta se je nadaljevala v sovjetskih časih. Interesi srednjeevropskih narodov in držav in interesi imperija na vzhodu se niso nikoli pokrivali. Omenjeno bi morali vedeti Viktor Orban in vsi njegovi morebitni posnemovalci iz tega prostora, ki jih morda skomina po vključitvi v Putinovo avtokratsko internacionalo, kjer bi se znašli v častivredni družbi Sirije, Venezuele, Irana, Turkmenije ali Mjanmara.
Sovjetske posebnosti
Ne glede na naštete stične točke so cilji in temelji Putinovega (in satelitskega Lukašenkovega) režima bistveno drugačni kot pri carjih. Tam je v ozadju vendarle moč najti neko širšo idejo, ki je v povezavi zaupanja v moč ruske avtokracije in pravoslavnega krščanstva presegala bolestno željo po neomejeni osebni oblasti, ki je, kot je razvidno sedaj, edini motor Lukašenkovega in Putinovega delovanja. Vsakokratni car je bil ne glede na pogosto brezobzirne metode nekakšno utelešenje ideje, za Putinom in Lukašenko pa ni v resnici nikakršne globlje zamisli.
V tem sta kvečjemu dediča sovjetske, ne carske Rusije. Seveda se je tudi Sovjetska zveza začela z veliko idejo. Celo tako veliko, da je pritegovala množice romarjev z zahoda. Slednje je privlačilo, da tam na vzhodu nastaja “nekaj brez Boga”, kot je zapisal Mihail Riklin. Za zahodno dojemanje sovjetskega prostora in končno tudi sovjetoidnih voditeljev iz sodobnosti je (bilo) usodno, ker se nekateri tovrstni romarji nikoli niso hoteli, vsaj javno ne, posloviti od svojih iluzij o Sovjetski zvezi.
Predvsem pa stalna potreba po ohranjanju videza na račun resničnosti narekuje vzpostavitev popolne monolitnosti javnega prostora. Tam ne more biti nobenega glasu ugovora, saj bi se sicer celota podrla kot hišica iz kart. To je imelo in ima posledice celo za zunanjo politiko. V času carske Rusije je imel ruski vpliv ne glede na sloves konservativne avtokratske sile zelo različne pojavne oblike in si je lahko privoščil inovativne, vsakokratnim okoliščinam prilagojene rešitve. Sovjeti so “morali” vsepovsod uvesti enak neprodušno zaprt monolitni sistem, pa najsi je šlo za samosvojo Poljsko ali za rusofilsko Bolgarijo. Upam si trditi, da je tudi ta neprožnost prispevala h kratkotrajnosti obstoja sovjetskega “satelitskega sistema”.
Ko vladajo sovjetoidi
Lukašenkovo in Putinovo obvladovanje svojih držav se je skozi dve desetletji slednjič izteklo v enak neprožni scenarij, ki ne trpi ugovora, saj je edini smisel režimov ohranjanje osebne oblasti njihovih nosilcev. Zato Putinov režim ne more trpeti kakršnega koli demokratičnega eksperimenta niti v svoji interesni sferi. Danes me je sram, ker me je armenski privid spočetka zapeljal k upanju, da bi lahko bilo tudi v beloruskem primeru drugače.
Nekje septembra lani je beloruski generalni državni tožilec rekel, da bodo odkrili in kaznovali vsakega, ki je protestiral. Glede na to, da se je protestov proti Lukašenki udeležilo več sto tisoč ljudi, sem se njegovi izjavi takrat smejal. Ampak ugrabitev irskega letala in prijetja Ramana Prataseviča in njegovega dekleta je pokazala, da Lukašenka misli resno. Da se obnaša kot ranjena zver, ki si je zadala za cilj uničiti vsakogar, ki se mu je postavil po robu. Omenjeno pa kaže temeljno zagato s sovjetoidnimi režimi na območju nekdanje Sovjetske zveze. Oblast je v njih v rokah sovjetoidnih uradnikov iz druge ali celo tretje lige. Ti so ponotranjili predvsem nauk, da je potrebno ohraniti privid popolne javne enodušnosti.
Izključno sovjetoidna podlaga teh režimov, ki se je v zadnjih mesecih pokazala še jasneje kot prej, pa seveda izključuje vsako možnost, da bi bilo kaj mesa na domnevni “krščanski renesansi” pod Putinovo taktirko. Slednja bi bila mogoča zgolj ob poprejšnjem slovesu od sovjetskih, med drugim globoko protiverskih miselnih vzorcev. O čem takem pa ni sledu.