Direktorji bank in finančni posredniki se povsod po svetu redno pojavljajo v medijih bodisi kot akterji škandalov, arogatni upravljalci premoženja ali pa tvorci vprašljivih etičnih praks. Čeprav sta jim moč in vpliv dana z upravljanjem denarjem drugih, se zdi, da je njihova edina skrb – sebi zagotoviti mastno plačilo.
Šele nato sledijo interesi lastnikov bank v smislu dobrega poslovnega rezultata. Tradicionalno čisto na koncu smo varčevalci, ki so nam banke od nekdaj ponujale skromne obresti, danes pa se je zgodil kvantni preskok, ko bomo morali, da bodo banke služile z našimi prihranki, celo plačati.
Vzorec njihovega obnašanja med uporabniki storitev seveda ni ostal neznan, kar je prispevalo h katastrofalnemu padcu ugleda poklica bančnika na svetu. Če je ta desetletja spadal med tiste, ki jih vsak oče želi za svojega sina, mati pa za zeta, je po letu 2008 strmoglavil na dno najrazličnejših anket merjenja ugleda. V Veliki Britaniji so tako bankirji danes na samem vrhu lestvice najmanj zaupanja vrednih poklicev. Sledijo neetični poklici z dolgo tradicijo – politiki, (pre)prodajalci nepremičnin in avtomobilov ter seveda novinarji. Prav slednji so si v zadnjem desetletju uspeli (skupaj z bankirji) svoj ugled najbolj pokvariti. Na nasprotni strani pa so med poklici, ki jim ljudje na Otoku pripisujejo največ ugleda in etičnega ravnanja – zdravniki, medicinske sestre in učitelji.
Fenomen banksterjev
Fenomen banksterjev je zaradi naraščajočega ogorčenja javnosti in cene, ki jo plačujemo davkoplačevalci, postal tudi predmet preučevanja znanstvenikov. Ti zmajujejo z glavami, ko družno ugotavljajo, da škandalozna ravnanja niso zgolj redki ekscesi, temveč so postala prevladujoč vzorec obnašanja celotne industrije. Temeljna ideja, na kateri sloni finančna industrija – zaupati denar ljudem, ki imajo znanja (in od države dano dovoljenje), da bodo z njim upravljali kot dobri gospodarji v dobro investitorja, so le še pobožna želja. Zaupan jim denar očitno spodkopava dobronamernost razmerja in povečuje pohlep njegovega upravitelja, ugotavlja najnovejša študija poslovne šole Univerze v Cambridgu.
Ljudi, ki delujejo v finančni industriji, po definiciji ne zanima usoda širšega okolja in niso dovzetni za doseganje pozitivnih makroekonomskih učinkov svojega dela. Njihov motiv ni niti donos za investorja. Edini fokus njihovega delovanja je ustvarjanje lastnega dobička, kar predstavlja (usodno?) sistemsko napako v panogi, ki je nastala in pridobila svoje privilegije kot infrastruktura za gospodarstvo. Koncentracija je bankam in finančnim inštitucijam v prvi fazi prinesla moč, hkrati pa je pospešila proces njihovega propada. Finančno-tehnološke firme, ki so se pričele pojavljati po letu 2010, namreč vse močneje najedajo robustne, nefleksibilne in zatohle bančne mastodonte točno tam, kjer so najbolj ranljivi – pri najdonosnejših vrstah poslov.
Novinarstvo kot poklic, ki izumira
Povsem identičen proces že nekaj časa poteka tudi v tistih medijih, ki se niso sposobni prilagoditi na novo okolje. Resnico je danes zelo težko ugotoviti. Prav vodilni mediji so poskrbeli, da je sodobna družba ujetnica informacijske sobe z ukrivljenimi ogledali. Novinarji v klasičnem pomenu besede so poklic, ki pospešeno izumira. Vsled tega se ni čuditi, da so posamezniki pripravljeni pristati na najrazličnejše, velikokrat tudi zelo ponižujoče naloge zgolj zato, da bi preživeli. Vendar je to le vrh ledene gore. Kot vedno, je bolj bistven njen podvodni svet, v katerem se tkejo lastniško politične navezave, ki opredelijo uredniško politiko. Bolj učeno lahko temu rečemo “filozofija ali šola razmišljanja” oziroma bolj neposredno – ideološki temelj, ki ga določen medij zastopa. Inflacija novinarskih etičnih kodeksov seveda v ničemer ne prispeva k rešitvi problema.
Naša ravnanja (če želimo ali ne) vedno temeljijo na naših osebnih moralnih načelih, ki jim praviloma sledijo etični standardi poklica, ki mu pripadamo. V primerih bankirjev in novinarjev sadovi njihovega dela neusmiljeno razgaljajo moralo posameznih akterjev in etični razkroj poklica. In slika resnično ni prijetna.
Poklica nekega drugega obdobja
Številnih novinarjev resnica prav nič ne zanima in večina ljudi (sodeč po omenjenih analizah) to ve! Bolj zanimivo je, kako svoje delo kljub temu še vedno opravljajo v podcenjevalnem prepričanju do bralca (gledalca) in prepričanju, da javnost ne bo ugotovila, kako poceni so bila nasprotna dejstva izločena. “Novinarsko” delo se zato prične z mastnim naslovom v mislih, ki mu sledi sočna zgodba, sestavljena, predno so bili zbrani in preverjeni vsi podatki. Akterja (žrtev) se kontraktira v zadnjem trenutku, če je to res nujno potrebno, in v upanju, da ne bo odgovoril na klic, kar je v vnaprej napisanem tekstu že označeno kot priznanje krivde.
Novinarji so s strani lastnikov in urednikov spodbujani, da iščejo konflikte med konkretnimi osebami, da obravnavajo provokativne teme, ki bodo rojevale nadaljevanja in sprožale polemike, da bi na tak način privabili bralce (gledalce) in si tako zagotovili vstopnico v svet oglaševanja. Medijskega zaslužka danes namreč ni več med naročniki. Profite in zato tudi vsebine medijem odmerjajo zakupniki oglaševalskega prostora. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi na tem področju obstajala normalna tržna razmerja. V okolju, ki mu vladajo državna in od države odvisna podjetja, pa to povsem spremeni algoritem. Razmeroma preprosta matematika hitro pokaže, katera podjetja imajo oglaševalsko finančno moč in kdo v njihovem imenu določa, katere barve bo resnica. Tako, kot je povsem na dlani, kdo je upravljal slovenske banke in komu so bili podeljeni slabi krediti.
Tisto, kar je v celotni zgodbi najbolj razveseljujoče, pa je dejstvo, da gre v obeh primerih za poklica preteklosti, poklica nekega drugega obdobja, ki vašim otrokom ne bosta več grenila življenja, vaši vnuki pa ne bodo nikoli vedeli, da sta sploh kdaj obstajala. Ob robu zadnjih dogodkov v Sloveniji in na temelju mednarodnih lestvic najneuglednješih poklicev je torej moč argumentirano reči, da je poimenovanje novinarja s čimerkoli drugim kot bankirjem pravzaprav – kompliment.
Edvard Ofentavšek