Drage bralke in bralci, dovolite mi, da svojo kolumno tokrat začnem nekoliko bolj osebno. Namreč, lani oktobra je minilo dvajset let, odkar je tednik Demokracija objavil moj prvi prispevek. Sprva kot zunanji sodelavec, kasneje pa kot honorarni in od leta 2008 dalje kot redni novinar. V vseh teh letih se je zgodilo marsikaj: dogajale so se preiskave, prihajali so inšpektorji, celo policisti in kriminalisti, na naš naslov so prihajale kazenske ovadbe in civilne tožbe. In vse to le zato, ker smo neusmiljeno razkrivali resničnost “cesarjevi novih oblačil” in dokazovali, da je cesar nag.
Seveda, boste rekli, ni čudno, saj vemo, da je tednik Demokracija glasilo SDS. Nekaj je res: tednik Demokracija svoje usmeritve nikoli ni skrival, čeprav je potrebno istočasno povedati, da izdajatelj Demokracije ni SDS, slednja pač svojim članom pošilja svoje interno glasilo, ki pa ni naša neposredna skrb. V nasprotju z nami pa so dnevni časopisi, ki so nastali iz glasil SZDL (Delo, Dnevnik, Večer), ves čas deklarativno izkazovali svojo “neodvisnost”, ki je v resnici ni bilo niti za mišjo dlako, in ves čas uresničevali želje političnega podzemlja, ki še vedno obvladuje Slovenijo. Vključno z medijskimi umori. Še dobro se spomnim, kako je zadnji šef CK Milan Kučan pred leti bral levite, češ mediji, kot je Demokracija, niso “notranje pluralni”. No, teh zgodbic se je skozi dvajset let nabralo že toliko, da bi lahko napisali cel roman. Denimo o Kučanovem lomastenju na Večeru, kjer se je zavrnitev povabila na kosilo (Milan Predan) končala tako, da so Predana – odžagali. Po politični liniji seveda.
A takrat so bili časi še drugačni. Internet še ni bil tako množičen. Zadnja leta pa so se stvari spremenile. Nastali so novi spletni mediji, ki ne pišejo po nareku političnega podzemlja. Tednik Demokracija ima svojo spletno stran, prav tako Nova24TV, da ne omenjam še nekaterih portalov, ki gredo nosilcem orwellovskega ministrstva za resnico zelo na živce. Treba je priznati, da so se v tem primeru stvari vendarle nekoliko uravnotežile. “Varuhi grala” so sicer dopustili nastanek teh portalov, pazili pa so, da ne bi dobili preveč publicitete. V kolikor so prestopili Rubikon, je sledilo discipliniranje in ponovljeno sporočilo, ki ga je leta 1972 v svet poslal Stane Dolanc: “Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti …”
Iniciatorji nas imajo za bebce
Seveda so se skozi vsa ta leta menjali tudi lastniki našega medija. Večino časa, odkar sem del ekipe Demokracije, je bil večinski lastnik podjetnik iz Avstralije, sedaj že pokojni Dušan Lajovic. Pred leti pa je v naš projekt vstopil nov strateški partner iz Madžarske. Za slovenski medijski prostor sicer ni nič nenavadnega, da so mediji delno ali popolnoma v tuji lasti – poglejmo recimo Pop TV, Finance, itd. A očitno imajo v našem primeru lakaji političnega podzemlja povsem drugačno mnenje. Začeli so s kampanjo o prepovedanem financiranju SDS iz tujine. Češ, če “strankarski” medij dobi denar, to pomeni, da denar z Madžarske dobi SDS. Seveda je vsakemu normalnemu človeku jasno, da medijska družba ni enako kot politična stranka in da nas imajo iniciatorji takih zgodbic za bebce. In kar je najhuje: pri tovrstni propagandi se skrivajo pod pretvezo raziskovalnega novinarstva.
Zagotovo pa sem se moral nasmejati včeraj, ko sem prebral izjavo Društva novinarjev Slovenije o napadih na novinarje, ki preiskujejo sporno financiranje SDS in “njenih” medijev (glej TUKAJ). Če ne bi prebral, ne bi verjel, da je možno tako perverzno sprenevedanje. Torej, žrtev je storilec, storilec pa je žrtev. Obrnjena logika. Isto novinarsko društvo je še ne dolgo nazaj držalo štango sedaj že odstopljenemu premierju Marjanu Šarcu, ko je javno pozival podjetja, naj ne oglašujejo v Demokraciji ter na Nova24TV. Da seveda ne omenjamo njihove ignorance, ko smo sami doživljali pritiske, grožnje – tudi takšne s smrtjo.
Že od “osvoboditve” enako ime
Sicer pa, kaj smo od “Kluba 571” sploh lahko pričakovali? Izsek iz zgodovine DNS, objavljen na spletni strani društva, je dovolj zgovoren: “Stanovska organizacija je bila obujena proti koncu vojne, ko je naše partizansko gibanje, skupaj z zavezniki, v svojo korist že odločilno prevesilo možnosti za zmago nad nacistično Nemčijo, fašističnima Italijo in Madžarsko ter domačimi kvizlinškimi enotami. Oktobra 1944 je bilo na svobodnem ozemlju v Črnomlju ustanovljeno Slovensko časnikarsko društvo; nova cehovska organizacija novinarjev, ki je neposredni predhodnik današnjega Društva novinarjev Slovenije (sedanje ime je društvo dobilo po dokončni zmagi zaveznikov, 15. julija 1945). V društvo so povabili vse tiste novinarje, ki se s svojim delovanjem med okupacijo niso kompromitirali.” Ergo: DNS ima torej revolucionarne korenine in tudi razloge za svoj politični džihad.
Nič nas torej ne sme presenetiti. Niti kakšen vdor policijskih specialcev v naše uredništvo.
Gašper Blažič