So vprašanja o splavu, ilegalnem priseljevanju, istospolnih partnerstvih in družinah, vprašanja ki zadevajo kulturo ali demokratične vrednote? Če se strinjamo s prvim, potem je to, kar počneta Madžarska in Poljska v Evropski Uniji popolnoma legitimno in odraz spoštovanja lastne zgodovine, ki je vselej temeljila na naklonjenosti evropski ideji močno prežeti z duhom krščanstva. V kolikor se strinjate z drugim, potem mi je res zelo žal, ampak prepričan sem, da ste že močno pod vplivom dominante liberalne ideologije, ki se širi preko Alp na območje med Varšavo, Trstom, Clujem in Prago.
Rojstvo Madžarske in Poljske
Spihajmo prah in si poglejmo malo zgodovino. Poljska ne bi nikoli bila to, kar je danes, če se leta 1025 ne bi zgodilo kronanje Boleslava I, predstavnika legendarne dinastije Piastov, izjemnega stratega, politika in državnika, ki mu je uspelo postaviti Poljsko ob bok ostalim evropskih velesilam. Na drugi strani imamo Madžare, ki so postali kraljevina v času vladanja Štefana I. Prav on je bil tisti, ki ga je takratni papež Silvester II, sicer s privolitvijo rimsko – nemškega cesarja Ota III na božični dan leta 1000, okronal kot prvega madžarskega kralja. Kljub legitimnosti kraljevine, se je moral Štefan I. v naslednjih letih zaplesti v še kar nekaj bitk z ambicioznimi vojaškimi vodjami, ki Štefanu avtoritete niso priznavali. Po težko priborjenih zmagah se je kraljevina Madžarska uspešno utrdila, živela je v miru s svojimi sosedami, brez nekih vojaških ambicij in je v naslednjem obdobju postala priljubljena romarska in trgovska pot.
Liberalni evropocentrizem
Srž problema v Evropski Uniji je ta, da zahodnoevropski voditelji tega ne razumejo. Če lahko njihovo nerazumevanje še nekako opravičuje njihovo nepoznavanje zgodovine, pa je potrebno tukaj in na tem mestu jasno in glasno obsoditi ta evropocentrizem. Že legendarni zgodovinar Oswald Spengler je zapisal, da je potrebno zahodnoevropsko perspektivo vselej razumeti kot zgolj eno majhno točko na površini krogle. Če k izrazu evropocentrizem zdaj dodamo še pridevnik liberalen, potem je stvar samo še hujša. Ne samo, da je uspelo zahodnoevropskim voditeljem sleči plašč krščanstva, ki je vse do sedaj pokrival telo ponosne Evrope, pač pa so jo uspeli celo oskruniti in omadeževati z nečim, kar se ji sploh ne prilega. Mislim seveda na barve mavrice, ki bodo, vsaj tako kaže, kmalu zamenjale tudi modro zastavo Evropske Unije.
Ukradena Evropa
Naj za konec še zapišem, da je potrebno jasno obsoditi politizacijo kulture in vmešavanjem demokratičnih vrednot, ki z njo nimajo prav ničesar skupnega. Kultura je nekaj več, nekaj višjega, gre za samo bistvo našega obstoj, medtem ko so demokratične vrednote danes postale bolj kot ne politično orodje v rokah liberalnih bruseljskih elit, in s tem v mislih zgolj interpretacija brez jasnih argumentov. Politizacija kulture je nekaj najbolj odvratnega, kar se je lahko zgodilo Evropski Uniji, sploh v takšnih časih, kot jih živimo danes, saj je ravno kultura tista, ki daje smisel našemu življenju. Odvzeti ljudem kulturo in jim vsiljevati ideologijo ter jo za povrh vsega še promovirati kot demokratično označujem za sprevrženo dejanje. Tukaj ne gre za nič drugega kot za krajo demokracije, kjer si jo je ena politična stran, v primeru Evropske Unije je to seveda levica, prisvojila, drugo strani, kamor se uvrša desnica, pa se označuje kot avtoritarno in protievropsko. Temu seveda ni tako. Biti proti liberalni ideologiji nikakor ne pomeni biti tudi proti evropski ideji. Ravno nasprotno. Biti za liberalno ideologijo je tisto, kar se lahko enači z nasprotovanjem evropski ideji, od nekdaj okrašeni s krščanstvom. Naj na tem mestu še enkrat spomnim na to, kako sta nastali kraljevina Poljska in kraljevina Madžarska in obenem pomislim na to, kar se proti tema državama dogaja danes. Razumete kaj želim povedati?
Rok Bratina