fbpx

Pomagajmo, a le pomoči potrebnim

Dr. Vinko Gorenak (Foto: STA)

Lani ta čas sem pisal o treh dobrih decembrskih možeh, ki zlasti našim otrokom nosijo darila. Neke vrste dobri možje pa smo vse leto lahko vsi tisti, ki lahko pomoči potrebnim pomagamo. Božični čas je čas, ko naj bo naš čut za pomoč pomoči potrebnim, zlasti revnim, še toliko bolj poudarjen.

Pisati o revščini in revežih je pri nas težko. Še teže je o tem realno govoriti v državnem zboru. Politični populizem večino sili v to, da razlaga, kako veliko revščine in revežev je pri nas. S tem se želijo seveda prikupiti volivcem, to pa je tudi vse.

Že kot otrok sem čutil revščino in pomanjkanje, zato imam do te teme še posebej izostren čut. Prve nove čevlje so mi starši kupili nekje blizu desetega leta moje starosti. Še kako so mi v spominu ostale mamine besede, ki je leta 1969 nekega petka skuhala velik lonec prežgane juhe in dejala: “To je to otroci, do ponedeljka bomo vzdržali s to juho, v ponedeljek je plača, takrat gremo po hrano.” To me je zaznamovalo za vse življenje, zato sem bil vedno in povsod naklonjen revnim posameznikom.

Nekateri se še spomnite Tončka, ki je pred leti v parku pred sodiščem v Ljubljani beračil. Nikoli in nikdar se ni zgodilo, da bi šel mimo njega, ne da bi mu dal nekaj tolarjev. Nikoli me ni prosil, le priklonil se je, ko je videl, da se mu približujem, ker je že vedel, kaj bo sledilo. Pred skoraj dvema desetletjema sem v okolici Metalke srečeval neko žensko, že na videz mi je delovala kot resnično revna, ne kakšna pijanka. Zelo diskretno je prosila za pomoč. Nosila je čevlje skoraj brez podplatov. Povabil sem jo v trgovino, ji plačal čevlje in odšel. Tudi v času treh poslanskih mandatov sem počel popolnoma enake stvari. Po končanem zadnjem poslanskem mandatu sem izračunal, da sem na ta način iz čisto svojih sredstev razdelil krepko nad 15.000 evrov. Ni mi žal, na to sem ponosen.

Sami presodite, kdo potrebuje pomoč
Toda vsakdo, ki se predstavlja, da je revež, to lahko tudi ni. Zdi se mi, da mora vsakdo med nami presoditi, kdo pomoč dejansko potrebuje, kdo pa ne. Naj se vrnem v leto 2008. V času takratne volilne kampanje sem organiziral zbiranje denarja za revne ljudi v mojem okolju. Več tisoč evrov se je zbralo in razdelili smo jih med res revne ljudi, ki jih je določil center za socialno delo. Pri mojih vratih se je takrat pojavil moški, star okoli 35 let. Prosil me je, ali tudi on lahko kaj dobi. Vedel sem, da živi sam in da hodi v službo. Zavrnil sem ga in vprašal, koliko zasluži v službi. Takrat (leto 2008) je v Ljubljani tlakoval površine v središču mesta. Dejal je, da zasluži malo in da bo zato službo pustil. Še enkrat sem ga vprašal, koliko zasluži, in verjeli ali ne, njegov odgovor me je šokiral. “V službo me vozijo, zato nimam potnih stroškov, z malico pa dobim 1.100 evrov neto.” Službo je kasneje pustil in še danes prejema socialno podporo ter na veliko dela na črno.

Leta 2018, ko sem končal poslanski mandat, se je v moji garderobi nabralo več kot deset moških oblek. Vedel sem, da jih ne bom več nosil, zato sem jih odpeljal v lokalni zbirni center za zbiranje še uporabnih izdelkov, ki jih delijo revnim. Ves vesel in ponosen sem stopil pred uslužbenko in ji rekel, da želim darovati več kot deset moških oblek. Mrko me je pogledala in prosila, da stopim za njo. Pokazala mi je stojala z več deset moškimi oblekami in rekla: “Jih bomo vzeli, ampak vi ste očitno eden tistih, ki mislijo, da je pri nas veliko revežev.” Šokirala me je in nadaljevala: “Veste, te obleke in še kaj ponujamo, a jih nihče noče.”

Znamo razlikovati med pravimi reveži in tistimi, ki izkoriščajo sistem?
Naj se vrnem k prevladujočemu prepričanju o revščini in revežih. V vsaki družbi seveda so in le socializem je bil tisti, ki je trdil, da je tako human in pošten, da jih ni. Bistvo je nekje drugje. Bistvo je v tem, da znamo razlikovati med pravimi reveži in tistimi, ki se delajo revne, izkoriščajo sistem, dejansko pa sploh niso revni. Naša dolžnost je, da pomagamo tistim, ki so dejansko revni, pogosto sploh ne po svoji krivdi. Takim je pogosto nerodno in hudo, da bi za pomoč prosili. Hkrati pa moramo identificirati tiste, ki socialni sistem države in vse nas izkoriščajo in sploh niso revni. Taki naše pomoči pač ne potrebujejo. Božični čas je še posebej primeren, da smo radodarni do tistih, ki našo pomoč dejansko potrebujejo. Želim vam doživete božične praznike in vse dobro v letu 2020.

Dr. Vinko Gorenak