Pozabite na Pivčevo in Erjavca, pozabite na DeSUS – čas je za pogovor o prihodnosti!

Mitja Iršič

Veliko pomembnih stvari se je zgodilo ta teden. Samsung je oznanil, da je dokončno prebil zadnjo oviro pri razvoju grafenskih baterij in je zdaj pripravljen na proizvodnjo sredi prihodnjega leta – če jim uspe bo to revolucija na področju tako avtomobilizma kot telefonije. Končno bomo dobili avtomobil z dosegom 1000 kilometrov, ki se ga bo lahko napolnilo v 30 minutah in telefon, ki bo kot stare (a računsko od sodobnih pametnih telefonov veliko bolj uboge) Nokie 3330 zdržal več kot en teden. Kitajci so zaključili z instalacijo eksperimentalnega reaktorja HL-M2 Tokamak imenovanega tudi »umetno sonce«, saj skuša poustvariti fuzijske reakcije zlivanja vodikovih jeder, kot se dogajajo na soncu – zagon, ki ga napovedujejo za prvo četrtletje 2020 bo prvi korak do razvoja fuzijskega reaktorja, svetega grala energetske neodvisnosti, s katero bomo lahko proizvajali čisto in skoraj neomejeno količino energije. Angleško podjetje Reaction Engines bo še ta mesec začelo prve teste motorjev, ki bodo v prihodnosti poganjali nadzvočna potniška letala. Ta bodo poganjala letala, ki bodo letela s hitrostjo do 5 machov (okoli 6000 kilometrov na uro).

Svet ne stoji na miru. Vsak teden smo osupli, ko se zgodi nekaj novega, kar bo v manj kot desetletju povsem spremenilo naša življenja. Naslednji Appli, Samsungi, Boeingi, Daimlerji in Siemensi se rojevajo v garažah in iščejo zagonski kapital. In kaj se je medtem zgodilo v Sloveniji? Izvolili smo predsednico brezvezne stranke privilegiranih upokojencev, s tem pa se je ukvarjala vsa medijska scena in vsi politiki v koaliciji. Vse druge stvari so obstale zmrznjene v času. Za Slovenijo je bilo ta teden pomembno le to, kdo bo vodil politično stranko, ki že desetletja zavira razvoj politične kulture, gospodarstva in reformnega zagona. Včasih imam občutek, da je politika naša največja industrija. Nepotistično proizvaja delovna mesta. Intervencionistično vsiljuje birokratske domislice o varovanju domače industrije. Zarotniško preprečuje tujemu kapitalu, da bi vstopil na trg in našo lokalno Belorusijo vsaj malo odprl svetu. Navadnim smrtnikom zapoveduje kako naj živijo, da bi čim manj onesnaževali okolje.

Ko gledamo CNN dobimo občutek, kot da so ZDA v kulturni vojni med trumpisti in socialisti – da po ulicah letijo bakle, ljudje pa se tepejo z železnimi kiji, oblečeni v majice konfederacijskega juga in socialistične internacionale na drugi strani. Pa ni tako. Kdor pozna navadne Američane, bo znal povedati, da se v družini in ob pivu s prijatelji niti približno ne pogovarjajo o politiki, ampak pretežno o baseballu, ameriškemu nogometu in košarki.

Cel teden govorili o nepomembni stranki
Slovenija je drugačna. Politika v Sloveniji je kot nogomet v Španiji. Hobi, šport, strast, preokupacija, center življenja. Živimo v državi, kjer je bil Milan Kučan, zadnji predsednik centralnega komiteja zveze komunistov celo večnost Slovenec leta po izboru Nedeljskega Dnevnika. V državi, kjer se druga svetovna vojna ni nikoli končala – vsak mesec enkrat jo moramo ponovno uprizoriti, da pokažemo “kdo je zmagal”. V državi, kjer ljudje rešitve za vse tegobe tega sveta išče izključno v politiki – in politiki, kot pravi prodajalci kačjega olja, jim lahko v enovrstičnice lično zapakirane, razumljive rešitve tudi ponudijo. Cel teden smo se pogovarjali kdo po vodil irelevantno stranko in ali bo irelevantna neuradno že mrtva koalicija preživela še nekaj mesecev. Pa ne le na novicah – novice le servirajo tisto kar se prodaja. V prodajalnah. V barih. V restavracijah. “A ti si za tega lopova?” … “Ampak če je naredil veliko za upokojence”, “Nič ni naredil, samo kradel je!”, “Saj ta nova tudi ni nič boljša, poglej kaj pravijo koliko je ukradla!”

Foto: STA

In je šel teden mimo. Naslednji teden bomo govorili o tem, kdo bo novi obrambni minister. Za nohte bo šlo. Na koncu bo koaliciji priskočil na pomoč Zmago Jelinčič, če ne on pa Luka Mesec. Nihče si ne želi na kocko postavljati dveh zagotovljenih let poslanskih/funkcionarskih plač. Pa bo šel mimo še en teden. Nato bo prišlo nekaj gasilskih akcij v zdravstvu, kakšni kozmetični popravek tega ali onega davka in prispevka, ki bo delavcem konec meseca podaril 6.97 evra. In zopet se bomo vsi pogovarjali o tem.

Svet nas pušča zadaj
Ne pa o tem kaj se ne dogaja. Pa ne govorim le o zdravstvenih in pokojninskih reformah. Ja reforme potrebujemo, a tudi te niso tisto najpomembnejše, kar bi nas moralo najbolj skrbeti. Skrbeti nas mora – skupaj z drugimi Evropejci – da nas svet pušča zadaj. Vsak dan beremo o izumih, ki bodo spremenili svet. Nikoli pa nas ni zraven. No, saj smo – kot podizvajalci. Tisti, ki za manjšo dodano vrednost po naročilu izdelujemo avtomobilske komponente, da jih lahko BMW, Volkswagen in Renault potem zapakirajo v modni terenski paket na štirih kolesih in prodajo naprej za dvakratno vrednost. Zelena referenčna, krožno-gospodarska prestolnica Evrope, kot so jo samovšečno poimenovali še Cerarjevi aparatčiki je v resnici prostor, kjer že hudičevo dolgo industrijsko in inovativno stagniramo. Presežke tipa Akrapovič in Boscarol pa skušamo na vsak način izgnati iz države.

Inovativne podjetnike izganjamo iz države. (Foto: STA)

Restriktivna delovno-pravna zakonodaja, neprivlačna davčna zakonodaja, visoka cena dela, nemogoče zbirokratizirani postopki za pridobivanje dovoljenj imajo nekaj pri tem. A te ustvarjajo politiki, politiki so ogledalo družbe, ki jih je izvolilo. Izvolila pa jih je družba, ki se preveč pogovarja o politiki. Družba, kateri je politika osrednja panoga človeškega udejstvovanja – pa ne bi smela biti. Slovenci nismo uspešni v pisarnah zato norimo po cesti, se lepimo ljudem na odbijač, mežikamo z lučmi in jezno trobimo, ko se ne umaknejo na odstavni pas. Zato ker nismo uspešni v pisarnah se tudi tako zelo ukvarjamo s politiko – ker mislimo, da je politika rešitev, ki lahko neuspešno pisarno naredi uspešno. In včasih lahko dolgo živimo v keynesianski zablodi, da je vsemogočna država res nadnaravno orodje v rokah ljudstva, ki se bori proti zakonom ekonomije in človeške narave. A se nikoli ne more. Le da včasih to zvemo z zamikom – čez kakšno desetletje. In ko zvemo, ne iščemo rešitev za zagato. Zopet se pogovarjamo o politiki in parcialnih interesih. Bo Erjavec “dal” višje penzije? Bo Šarec “zrihtal” višji neobdavčen regres? Bo Počivalšek “ubranil” slovenske hotele pred tujimi osvajalci, ki bi jih radi uničili? Bo Pivčeva “poskrbela” za kmete? Bo Betoncelj končno udaril po mizi in “zvišal” plače navadnim delavcem? Uspešen politik v Sloveniji se meri po spretnosti njegovih redistributivnih sposobnosti. Denar raste tam zunaj na nebesnem svodu, politiki pa so obiralci, ki ga pobirajo, nekaj obdržijo zase (obiranje je težko delo!), nekaj ga pa razdelijo med navadne ljudi. Zaradi takšnih zablod v koherentnosti so socialistični politiki tako čislani.

Tržna ponudba se ustvarja v pisarnah zasebnih podjetij, ne na kongresih komunistične partije
Pozabite na te ljudi. Ni jim mar za vas. Oni so tam zaradi – v najboljšem primeru – osebnih ambicij in v najslabšem primeru zaradi plač. Njihova naloga je, da igrajo prepričljivo gledališko igro poštenih, marljivih in pravičnih državnikov, ki iz velike košare pravično delijo sredstva med ljudstvo. Zato je ta teden bila šankovska debata le o tem kdo bo v bodoče vodil najbolj škodljivo stranko te države, saj je upokojence zanimalo “kdo jim bo kaj dal”. Mladi pa so jim delali družbo, s svojimi mnenji o moralnih vrlinah tega ali onega. Nihče od njih si ni zastavil ključnega vprašanja – zakaj za hudiča potrebujemo stranko tako ozkih parcialnih interesov? In še bolj pomembno – za koliko so nas prehiteli v tujini, medtem ko smo se mi pogovarjali o dveh komprimiranih politikih in stranki, ki ne bi v normalni demokraciji nikoli smela obstajati.

Trenutno sem daleč proč od teh debat. V velemestu, kjer se ljudje pogovarjajo o tem, kako bodo služili denar. Kje so priložnosti za mednarodno sodelovanje. Kje se še da izboljšati delovni proces. Takšni ljudje so pred kratkim prišli v Velenje in povsem pretresli Šaleško dolino in njeno delovno silo. In verjemite – niso se prišli pogovarjat o politiki. Prišli so z idejo kako bodo čim več zaslužili. Kar je prav. Le v Sloveniji se še pogovarjamo o politikih obiralcih, ki ustvarjajo dodano vrednost. V uradno komunistični Kitajski, so takšni pogovori že zdavnaj presegli komuniste v Pekingu. Politbiro pa ni imel nič proti temu. Že dolgo nazaj je spoznal, da je tudi za njih najbolje, da se tržna ponudba ustvarja v pisarnah zasebnih podjetij, ne na kongresih komunistične partije. Ironično bo, če bodo na koncu de jure komunisti nas naučili, kako se je treba iti tržno gospodarstvo.

Mitja Iršič

  • Stric iz ozadja

    Irsic je pa nekaj cudnega jedel. Na Kitajskem velja politika == gospodarstvo in ce se pogovarjas o gospodarstvu se pogovarjas o politiki. Vsa najbolj profitabilna podjetja po Fortune Global 500 so vsa po vrsti v drzavni lasti ali pa ima drzava pomemben delez. Tudi ce niso v njihovi njihovi lasti oz. nimajo deleza, se veselo vtikajo vanje (npr. Huawei).

    • Lustrator

      Mislim, da nisi razumel Mitjine poante – gre za to, da kitajski komunisti NAMERNO trg prepuščajo trgu in močni medsebojni konkurenci, saj to državi zagotavlja hitro gospodarstvo rast, nizko brezposelnost in vedno višji standard Kitajcev samih. je pa seveda jasno, da so vsa večja kitajska podjetja pod nadzorom partije, a se ta vmešava le v trenutkih, ko čuti, da bi lahko nevmešavanje povzročilo veliko škodo njim samim. Kitajska je torej izjemno totalitarna povsod, razen v gospodarstvu, mi pa smo izjemno totalitarni povsod- PIKA.

      • jan Gedli

        Vendar še vedno upam, da svoboda omogoča gospodarsko rast.

  • Nataša

    Nikjer na svetu ne vrtijo vlade upokojenci, ki v njej nimajo kaj iskati. Vse, kar upokojence res zanima je urejeno in dostopno zdravstvo ter višina penzije.
    V Butalah, kjer je vse postavljeno na glavo, pa politiko diktirajo starci v plenicah.

  • Jan Kovalski

    Konec članka je precej slab:
    Kitajska je ogabna komunistična diktatura ki ima več kot milijon ljudi po gulagih, in zatira vsako svobodomiselnost, njihov gospodarski uspeh pa temelji na nizkih plačah milijonov sužnjev in hudi revščini izven večjih gospodarskih centrov. Zaradi svoje velikosti oz velikega števila sužnjev in velikega investiranja v oboroževanje in vojsko bo še zelo nevarna v bodoče.

    • Lustrator

      Tega Iršič nikjer ne zanika, še enkrat si preberi. Mitja poudarja le, da je Kitajska v primerjavi s Slovenijo še kako prostotržno, kapitalistično naravnana, ko gre za GOSPODARSTVO. Razumejo namreč, da partija ne bo mogla neomejeno vladati, če si bodo morali denar nenehno izposojati v tujini, če bodo morali službe ustvarjati oni, ne pa trg, saj bi to pomenilo, da jih morajo tudi sami hraniti, ne pa trg. Takšne razlilčice komunistične diktature kakršno ima Kitajska ni in tudi ni bilo še nikjer na svetu in kakor se velja zgledovati po njeni izrazito tržni usmerjenosti v gospodarstvu, velja grajati njihov absolutni intervencionizem na vseh ostalih prodočjih življenja. Mitja je pohvalil tisto kar je za pohvaliti, ne pa celotne kitajske politične ureditve kot take. preberi si še kakšno njegovo kolumno (v njih se pogosto znajdejo prav Kitajci) in ti bo jasno.

      Dejstvo je, da je Kitajska komunistična država v večini pogledov MANJ komunistična od formalno demokratične republike Slovenije. In to je nekaj, kar bi nas moralo zelo skrbeti!

  • JANEZ GUS

    Svet gre tehnološko naprej.Vsak dan nova odkritja,tehnološke izboljšave,inovacije na vseh področjih,ja, mi pa romamo v Lažgoše,kjer nam neki Fric,Lipe trosita nebuloze,katerim se smejejo pacienti po umobolnicah.To je danes bolna Slovenija,ki boleha že 75l od rdečega virusa .

  • althar

    Dober komentar.

  • Capi

    Odlična kolumna, Mitja!

  • xtc

    Slovensko norost ustavi le bankrot in razsip države in prevzem države in podjetij s strani tujcev,ki bodo iz zadev izgnali levakarsko politiko in Kučan komunizem in Kučan ekonomijo,preje mira ne bo.
    Seveda pa bo takrat večina ,danes “pomembnih Slovencev” in politikoh hipoma pristalo na odpadu zgodovine in politike,saj ljudje ne bodo več imeli časa zanje ,ker bodo zaposleni z drugimi problemi od kako najti službo,kako delati dobro,da ne nbo na cesti brez sociale in kako narediti nekaj kar bo lahko prodal sicer bo lačen ali revež.
    Seveda se v precej podobno začaranem krogu vrti tudi EU anarholiberalno ekosocialistična politika spevcana na zblojen multi kulti,ki začenja dušiti vso Evropo.
    Seveda pa preboja pod Kučan komunisti ne more biti,oni so ujetniki preteklosti in dokler njihov a komunistična mrhovina še smrdi in trohni se napajajo od nje,ko bo strohnela nimajo kam več zato to trohnenje obupno vzdržujejo,le to jih ohranja pri preživetju,za njih prihodnosti NI,NE obstaja,ker tam nimajo kaj počet oni lahko gredo le vpreteklost.

  • macon

    Upam, da bo Opus Desus po naslednjih volitvah bedna in smešna opomba pod črto politike.

    Bravo piscu za kolumno.

  • marcel2m

    ODLIČNO! Žebljico na glavico.

  • Vera

    Na žalost ,še Karej ni izročil premieru odstopne izjave,zato se postavlja vprašanje ,kdaj jo bo,če sploh.Mogoče pa bo z njim ta nepotrebna stranka prej razpadla ?

  • traktor

    Eh, Mitja, tvoje kolumne so briljantne. Sam jebi ga, zaplankane slovenceljne, tudi kakor nekakšne desničarje, tele teme niti najmanj ne zanimajo. V slast jim gre rumeni tisk, migranti, partizanceljni, pa vse kar jim povzroča foušijo. Je pač eden zadnjič zapisal, da je Slovenija dežela bogatih socialistov in njih podpornikov, ki jih financirajo revni kapitalisti. In to je to. Ni nam pomoči.

  • Ivan Ivanovič

    Slovenija ali Slovenzuela? Dežela na zahojeni strani Alp je talka ljudi, ki sanjajo o starih dobrih časih, ko je bilo delovno in molzno ljudstvo dobesedno njihov fevd, oni pa so bili absolutni gospodarji s pravico, da so utišali in likvidirali vsakogar, ki se je drznil stegniti jezik. Te čase bi radi postopno spet uvedli in zadeva jim kar dobro uspeva, ker je delovno in molzno ljudstvo biča vajeno in biča željno, kot je rekel Cankar.

  • Dunc

    bravo.. leppo napisano… in vse je res!!!! kdaj se bomo postavili za ljudi, ki jih hocemo ne te., ki so se sami z roka roko varijanto!!!

  • Andrej

    Slovenec živi v zablodi, ker misli, da mu Kahl daje penzijo, Počivalšek pa plačo. To je tipičen socialistično komunističen pogled. Nismo še preboleli egiptovskih loncev.