Pozabite na Pivčevo in Erjavca, pozabite na DeSUS – čas je za pogovor o prihodnosti!

Datum:

Veliko pomembnih stvari se je zgodilo ta teden. Samsung je oznanil, da je dokončno prebil zadnjo oviro pri razvoju grafenskih baterij in je zdaj pripravljen na proizvodnjo sredi prihodnjega leta – če jim uspe bo to revolucija na področju tako avtomobilizma kot telefonije. Končno bomo dobili avtomobil z dosegom 1000 kilometrov, ki se ga bo lahko napolnilo v 30 minutah in telefon, ki bo kot stare (a računsko od sodobnih pametnih telefonov veliko bolj uboge) Nokie 3330 zdržal več kot en teden. Kitajci so zaključili z instalacijo eksperimentalnega reaktorja HL-M2 Tokamak imenovanega tudi »umetno sonce«, saj skuša poustvariti fuzijske reakcije zlivanja vodikovih jeder, kot se dogajajo na soncu – zagon, ki ga napovedujejo za prvo četrtletje 2020 bo prvi korak do razvoja fuzijskega reaktorja, svetega grala energetske neodvisnosti, s katero bomo lahko proizvajali čisto in skoraj neomejeno količino energije. Angleško podjetje Reaction Engines bo še ta mesec začelo prve teste motorjev, ki bodo v prihodnosti poganjali nadzvočna potniška letala. Ta bodo poganjala letala, ki bodo letela s hitrostjo do 5 machov (okoli 6000 kilometrov na uro).

Svet ne stoji na miru. Vsak teden smo osupli, ko se zgodi nekaj novega, kar bo v manj kot desetletju povsem spremenilo naša življenja. Naslednji Appli, Samsungi, Boeingi, Daimlerji in Siemensi se rojevajo v garažah in iščejo zagonski kapital. In kaj se je medtem zgodilo v Sloveniji? Izvolili smo predsednico brezvezne stranke privilegiranih upokojencev, s tem pa se je ukvarjala vsa medijska scena in vsi politiki v koaliciji. Vse druge stvari so obstale zmrznjene v času. Za Slovenijo je bilo ta teden pomembno le to, kdo bo vodil politično stranko, ki že desetletja zavira razvoj politične kulture, gospodarstva in reformnega zagona. Včasih imam občutek, da je politika naša največja industrija. Nepotistično proizvaja delovna mesta. Intervencionistično vsiljuje birokratske domislice o varovanju domače industrije. Zarotniško preprečuje tujemu kapitalu, da bi vstopil na trg in našo lokalno Belorusijo vsaj malo odprl svetu. Navadnim smrtnikom zapoveduje kako naj živijo, da bi čim manj onesnaževali okolje.

Ko gledamo CNN dobimo občutek, kot da so ZDA v kulturni vojni med trumpisti in socialisti – da po ulicah letijo bakle, ljudje pa se tepejo z železnimi kiji, oblečeni v majice konfederacijskega juga in socialistične internacionale na drugi strani. Pa ni tako. Kdor pozna navadne Američane, bo znal povedati, da se v družini in ob pivu s prijatelji niti približno ne pogovarjajo o politiki, ampak pretežno o baseballu, ameriškemu nogometu in košarki.

Cel teden govorili o nepomembni stranki
Slovenija je drugačna. Politika v Sloveniji je kot nogomet v Španiji. Hobi, šport, strast, preokupacija, center življenja. Živimo v državi, kjer je bil Milan Kučan, zadnji predsednik centralnega komiteja zveze komunistov celo večnost Slovenec leta po izboru Nedeljskega Dnevnika. V državi, kjer se druga svetovna vojna ni nikoli končala – vsak mesec enkrat jo moramo ponovno uprizoriti, da pokažemo “kdo je zmagal”. V državi, kjer ljudje rešitve za vse tegobe tega sveta išče izključno v politiki – in politiki, kot pravi prodajalci kačjega olja, jim lahko v enovrstičnice lično zapakirane, razumljive rešitve tudi ponudijo. Cel teden smo se pogovarjali kdo po vodil irelevantno stranko in ali bo irelevantna neuradno že mrtva koalicija preživela še nekaj mesecev. Pa ne le na novicah – novice le servirajo tisto kar se prodaja. V prodajalnah. V barih. V restavracijah. “A ti si za tega lopova?” … “Ampak če je naredil veliko za upokojence”, “Nič ni naredil, samo kradel je!”, “Saj ta nova tudi ni nič boljša, poglej kaj pravijo koliko je ukradla!”

Foto: STA

In je šel teden mimo. Naslednji teden bomo govorili o tem, kdo bo novi obrambni minister. Za nohte bo šlo. Na koncu bo koaliciji priskočil na pomoč Zmago Jelinčič, če ne on pa Luka Mesec. Nihče si ne želi na kocko postavljati dveh zagotovljenih let poslanskih/funkcionarskih plač. Pa bo šel mimo še en teden. Nato bo prišlo nekaj gasilskih akcij v zdravstvu, kakšni kozmetični popravek tega ali onega davka in prispevka, ki bo delavcem konec meseca podaril 6.97 evra. In zopet se bomo vsi pogovarjali o tem.

Svet nas pušča zadaj
Ne pa o tem kaj se ne dogaja. Pa ne govorim le o zdravstvenih in pokojninskih reformah. Ja reforme potrebujemo, a tudi te niso tisto najpomembnejše, kar bi nas moralo najbolj skrbeti. Skrbeti nas mora – skupaj z drugimi Evropejci – da nas svet pušča zadaj. Vsak dan beremo o izumih, ki bodo spremenili svet. Nikoli pa nas ni zraven. No, saj smo – kot podizvajalci. Tisti, ki za manjšo dodano vrednost po naročilu izdelujemo avtomobilske komponente, da jih lahko BMW, Volkswagen in Renault potem zapakirajo v modni terenski paket na štirih kolesih in prodajo naprej za dvakratno vrednost. Zelena referenčna, krožno-gospodarska prestolnica Evrope, kot so jo samovšečno poimenovali še Cerarjevi aparatčiki je v resnici prostor, kjer že hudičevo dolgo industrijsko in inovativno stagniramo. Presežke tipa Akrapovič in Boscarol pa skušamo na vsak način izgnati iz države.

Inovativne podjetnike izganjamo iz države. (Foto: STA)

Restriktivna delovno-pravna zakonodaja, neprivlačna davčna zakonodaja, visoka cena dela, nemogoče zbirokratizirani postopki za pridobivanje dovoljenj imajo nekaj pri tem. A te ustvarjajo politiki, politiki so ogledalo družbe, ki jih je izvolilo. Izvolila pa jih je družba, ki se preveč pogovarja o politiki. Družba, kateri je politika osrednja panoga človeškega udejstvovanja – pa ne bi smela biti. Slovenci nismo uspešni v pisarnah zato norimo po cesti, se lepimo ljudem na odbijač, mežikamo z lučmi in jezno trobimo, ko se ne umaknejo na odstavni pas. Zato ker nismo uspešni v pisarnah se tudi tako zelo ukvarjamo s politiko – ker mislimo, da je politika rešitev, ki lahko neuspešno pisarno naredi uspešno. In včasih lahko dolgo živimo v keynesianski zablodi, da je vsemogočna država res nadnaravno orodje v rokah ljudstva, ki se bori proti zakonom ekonomije in človeške narave. A se nikoli ne more. Le da včasih to zvemo z zamikom – čez kakšno desetletje. In ko zvemo, ne iščemo rešitev za zagato. Zopet se pogovarjamo o politiki in parcialnih interesih. Bo Erjavec “dal” višje penzije? Bo Šarec “zrihtal” višji neobdavčen regres? Bo Počivalšek “ubranil” slovenske hotele pred tujimi osvajalci, ki bi jih radi uničili? Bo Pivčeva “poskrbela” za kmete? Bo Betoncelj končno udaril po mizi in “zvišal” plače navadnim delavcem? Uspešen politik v Sloveniji se meri po spretnosti njegovih redistributivnih sposobnosti. Denar raste tam zunaj na nebesnem svodu, politiki pa so obiralci, ki ga pobirajo, nekaj obdržijo zase (obiranje je težko delo!), nekaj ga pa razdelijo med navadne ljudi. Zaradi takšnih zablod v koherentnosti so socialistični politiki tako čislani.

Tržna ponudba se ustvarja v pisarnah zasebnih podjetij, ne na kongresih komunistične partije
Pozabite na te ljudi. Ni jim mar za vas. Oni so tam zaradi – v najboljšem primeru – osebnih ambicij in v najslabšem primeru zaradi plač. Njihova naloga je, da igrajo prepričljivo gledališko igro poštenih, marljivih in pravičnih državnikov, ki iz velike košare pravično delijo sredstva med ljudstvo. Zato je ta teden bila šankovska debata le o tem kdo bo v bodoče vodil najbolj škodljivo stranko te države, saj je upokojence zanimalo “kdo jim bo kaj dal”. Mladi pa so jim delali družbo, s svojimi mnenji o moralnih vrlinah tega ali onega. Nihče od njih si ni zastavil ključnega vprašanja – zakaj za hudiča potrebujemo stranko tako ozkih parcialnih interesov? In še bolj pomembno – za koliko so nas prehiteli v tujini, medtem ko smo se mi pogovarjali o dveh komprimiranih politikih in stranki, ki ne bi v normalni demokraciji nikoli smela obstajati.

Trenutno sem daleč proč od teh debat. V velemestu, kjer se ljudje pogovarjajo o tem, kako bodo služili denar. Kje so priložnosti za mednarodno sodelovanje. Kje se še da izboljšati delovni proces. Takšni ljudje so pred kratkim prišli v Velenje in povsem pretresli Šaleško dolino in njeno delovno silo. In verjemite – niso se prišli pogovarjat o politiki. Prišli so z idejo kako bodo čim več zaslužili. Kar je prav. Le v Sloveniji se še pogovarjamo o politikih obiralcih, ki ustvarjajo dodano vrednost. V uradno komunistični Kitajski, so takšni pogovori že zdavnaj presegli komuniste v Pekingu. Politbiro pa ni imel nič proti temu. Že dolgo nazaj je spoznal, da je tudi za njih najbolje, da se tržna ponudba ustvarja v pisarnah zasebnih podjetij, ne na kongresih komunistične partije. Ironično bo, če bodo na koncu de jure komunisti nas naučili, kako se je treba iti tržno gospodarstvo.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...