Ko to pišem, zaradi pranja denarja v NLB ni odstopil še nihče. Kaj šele, da bi koga zaprli. Borut Pahor gre po vsem tem še na predsedniške volitve. Ugotovitve Logarjeve parlamentarne preiskovalne komisije so tako alarmantne in zastrašujoče, da bi pričakovali hitro ukrepanje na vseh ravneh. Sicer je že nekaj mesecev znano, da je bila v NLB velika pralnica denarja iranske državne banke in podjetij Iranca z britanskim potnim listom, oprani denar pa se je stekal na račune po vsem svetu, s katerim sta se financirala terorizem in vojaški jedrski program v Iranu v času, ko so zoper Iran veljale mednarodne sankcije. Slovenija res dobro skrbi za mednarodni ugled, ni kaj.
Omrežje, ki temelji na partiji in Udbi
Za to raboto je vedel ves slovenski politični vrh in še desetina drugih. Tu je padel znani stereotip, češ, če v Sloveniji o neki stvari vesta dva, potem vedo vsi, celotna država. Znotraj te slovenske bančne in politične mafije je sedem let vzdržala omerta, dolžnost molčanja znotraj te mreže. Pranje denarja v višini milijarde evrov je prišlo na plan povsem naključno.
V Sloveniji je močna mreža starih partijskih prijateljev, v Veliki Britaniji bi temu rekli “old boys network”. Ne povezujejo jih skupne univerze, ki so jih obiskovali, ali skupne poklicne, strokovne ali znanstvene poti, to mrežo povezujeta partija in Udba, krvave roke iz preteklosti in brezmejni pohlep po denarju in oblasti. Gre za oblast iz ozadja, formalna oblast je tačas sicer v rokah nekih bednih figur, vse niti pa vlečejo v tej mreži. Za svoj obstanek potrebujejo denar: v času tranzicije se je po različnih poteh in oblikah vračal iz tujine denar Udbe, prek tovarišijskih podjetij so ropali denar v zdravstvu in različnih državnih podjetjih, zato tudi takšno nasprotovanje privatizaciji. Provizije od pranja denarja v NLB in drugih bankah so napolnile račune teh ljudi, ki tvorijo to omrežje. Ti “old boysi” gledajo v prihodnost, zase in za svoj podmladek, in njihova prihodnost je drugi tir. Novo ropanje je odprto.
Marjan Miklavčič, nekdanji šef vojaških obveščevalcev, je že pred časom povedal osupljiv podatek. “Ko govorimo o pranju denarja, so provizije podobne kot v trgovini z orožjem. Sučejo se tam od 30 % do 40 %. V določenih primerih, ko gre za res umazan denar in ga je treba oprati, so te provizije tudi do 60 %,” pravi Miklavčič. NLB ob pranju denarja ni dobila niti centa provizije, ta se je stekala na račune članov omrežja v davčnih oazah, bančno luknjo pa pokrivamo vsi davkoplačevalci.
Prevladujoče medije zanima drobiž
Prevladujoči mediji se ob razkrivanju pranja denarja v NLB še vedno bolj ali manj držijo ob strani, saj se zavedajo, da bi ob tem lahko trčili ob svoje ljudi, lastnike ali politične botre. Zato pa so te dni več pisali o NKBM in italijanskem pranju denarja v tej banki. Tu je šlo za par milijonov evrov, le za drobiž v primerjavi z afero #iranNLBgate. O pralnici denarja v NKBM sem pisal pred več kot petnajstimi leti in takrat tam ni prala italijanska mafija, temveč domače gospodarsko podzemlje, ki je imelo tesne stike s slovenskim političnim in kriminalnim podzemljem. In imeli so imuniteto. Nič se jim ni zgodilo. Moje odkrivanje pranja denarja v NKBM je bil pljunek v morje, saj je bila kriminalna žehta veliko večjih razsežnosti, kar je veljalo in velja tudi za NLB.
Kot stara lajna ponavljamo vprašanje, ali smo končno temu pripravljeni narediti konec? Ali smo sposobni in pripravljeni vzpostaviti sistem, ki bi prerezal niti v teh neformalnih mrežah, ki nas na vseh ravneh kradejo in ropajo? Zaradi tega je življenje vseh nas, drugorazrednih državljanov, iz dneva v dan dražje. Ali smo Slovenci to preprosto resnico sposobni razumeti in sprejeti?
Miro Petek