fbpx

Pravica do iskanja sreče – slovenski uspeh je otrok ameriških sanj

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Ameriški politolog Francis Fukujama je leta 1989, malce pred razpadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta, napisal esej z naslovom “Konec zgodovine?”, v katerem je proglasil dokončno zmago liberalnega kapitalizma nad socializmom in doktrino planske ekonomije.

Skoraj 30 let pozneje se zdi, da se socializem vrača na glavni oder svetovne ekonomije s pomočjo novega vala neomarksističnih politikov v najmočnejši državi na svetu – a le na videz. Na demokratskih predvolitvah v predstavniški dom kongresa je v New Yorku z bolj zmernim kolegom pometla samodeklarirana “demokratska socialistka” Alexandra Ocasio-Cortez. Bivša sodelavka v kampanji socialista Bernieja Sandersa, ki je še pred enim letom delala kot natakarica, je presenetila vse – celo samo demokratsko stranko, na katere platformi je kandidirala. Kot članica širšega gibanja Demokratični socialisti Amerike (DSA), katerega član je tudi praoče ameriškega socializma Sanders, se Alexandra zavzema za brezplačno, vladno kontrolirano zdravstvo. Za brezplačno, vladno kontrolirano šolstvo – preklicala bi davčno reformo, ki je vzpodbudila robustno rast v ZDA, in pomagala majhnim podjetnikom do večjih dobičkov in večji priliv v fiskus uporabila za odpust študentskih kreditov, ki jih v ZDA najemajo študenti za plačilo šolnine. Stanovanjsko lastnino bi obravnavala kot osnovno človeško pravico – se pravi, vsak državljan bi bil po vladnem odloku deležen (brezplačnega) stanovanja. Ukinila bi ICE (carinsko policijo, ki patruljira ob meji z Mehiko). Olajšala bi dostop mehiškim migrantom do ameriške zelene karte in državljanstva.

Smeli načrti, kajne? Alexandra, tako kot stric Bernie, ne pove, od kod ji bo denar za vse njene podvige – razen FDV-jevskega čebuljenja o tem, kako bo treba razorožiti vojsko in policijo, denar pa preliti v (državno) zdravstvo in (državno) šolstvo, in seveda obveznega socialističnega dodatka, da bodo morali za solidarnost in enakost pač več prispevati bogati s še višjimi davki. Kje smo že to slišali? Solidarnost, enakost, več države, več davkov, ki bodo pokrili več države, pozivi k legalizaciji ilegalnih migrantov in tihi načrti, kako pripeljati še nove … pa saj to je ja povprečna slovenska normalnost! Ne le radikalna stranka Levica (čeprav priznam, da naš glavni borec za proletariat Luka Mesec zveni kot retorično bolj dolgočasna verzija Alexandre). Pod večino njenega programa bi se lahko podpisali vsaj še Socialni demokrati, DeSUS, vsaj kar se tiče zdravstva pa še “sredinski” LMŠ, SAB in SMC. Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravstvo in pomembna članica SMC, je svojo “solidarnostno” zdravstveno reformo gradila na povsem istih premisah kot Alexandra – zdravstvena nega pripada vsem, ne glede na to, koliko stane. Edini način, da se zagotovi vsem, je kombinacija solidarnostnih preplačil bogatih (pri čemer se slovenska raven bogastva začne na ravni nižjega srednjega sloja v Zahodni Evropi) in povsem državno-politično kontroliranih zdravstvenih institucij. Korupcija, ki v takih sistemih po naravi državnega upravljanja vzklije kot pomladno seme, pa se mora gasiti s še več birokracije in nadzora.

V ZDA torej ravno zdaj poteka proces, ko se del demokratske stranke želi preobraziti v to, kar v Sloveniji definiramo kot levo sredino oziroma socialno demokracijo. Naša socialna demokracija je za ameriške razmere že kar trdi komunizem, ki je prestrašil tudi starešine znotraj demokratske stranke. Dejstvo je, da je generacija milenialsov, ki je – še posebej v ZDA – odraščala v zgodovinsko neprimerljivem izobilju, razvajena do takšne mere, da ne razume več, kaj pomeni resnično življenje. Ameriško mladino je okužil virus “PripadaNam simplex”, ki ga naši študenti politologije in filozofije poznajo že zelo dolgo. V takšni klimi lahko na lokalni ravni večkrat slavijo politiki tipa 28-letne Alexandre, ki si želi demokratični socializem. Še pred 10 leti bi bila to znanstvena fantastika. Od Baracka Obame, ki je v sfero javne sprejemljivosti spravil mehko verzijo radikalnega levičarstva, še bolj pa od Bernieja Sandersa in njegovega povsem odkritega koketiranja z Marxom pa je socializem oz. demokratični socializem del ameriške resničnosti. Pa je res? Se ZDA spreminjajo v Slovenijo in čakajo, da senat zavzamejo radikalni evro levičarji tipa Mesec, Tomić, Škoberne, Štromajer, Pipan, Židan, Fajon? Moje mnenje je, da ne. Zakaj? Razlogov je več.

Tanja Fajon v družbi Milana Kučana. (Foto: Nova24TV)

Prosta podjetniška pobuda je inkorporirana globoko v ameriško zavest. Ameriški način življenja pomeni pravico do zasledovanja (osebne) sreče (pursuit of happiness) – ki je zagotovljena že v deklaraciji o neodvisnosti kot naravna, samoumevna in neodtujljiva pravica, a le kot pravica do iskanja sreče, ne pa vladno pogojenega egalitarnega zagotavljanja sreče, kot si ga predstavljajo totalitarizmi. Takšna družba je po svoji naravi veliko bolj podvržena meritokraciji, kot pa družbe, ki so kadarkoli okusile vse čare socialistične uravnilovke in brezdelja, ki ga ta omogoča izbrancem in povprečnežem. Oboji se lahko skrijejo za trdo delo sposobnejših posameznikov le v izrazito nemeritokratornih družbah.

Kljub okornemu washingtonskemu birokratskemu aparatu je javnih uslužbencev relativno manj kot pri nas. Veliko manj. Še leta 1968 je bilo v vojski in državni upravi zaposlenih 6,6 milijona Američanov, danes le še 4,3 milijona – tudi Reaganova oboroževalna vojna sredi osemdesetih, ki je močno okrepila vojsko, je vzdrževala število javnih uslužbencev na približno isti ravni, z optimizacijo uslužbencev zaposlenih v sodni in izvršilni veji oblasti, kot tudi v tistih zaposlenih v paradržavnih podjetjih. Skupno število zaposlenih v javnem sektorju ne presega 1,46 odstotka vseh zaposlenih.

Na drugi strani javni uslužbenci v Sloveniji samo v sektorju država (ki manj kot 50 odstotkov svojih proizvodnih stroškov pokriva s tržnimi prodajami) predstavljajo približno 8 odstotkov vseh zaposlenih. Skupaj z javnimi družbami, ki jih pri nas kot zapuščino totalitarnega režima posredno po severnokorejsko vodi država, pa skoraj 12 odstotkov. Več kot desetina ljudi neposredno ali posredno dela za državo. Osebna in poklicna varnost javnih uslužbencev je usodno povezana z delovanjem državnega aparata. Nikoli jim ne bo treba skrbeti – niti v najhujši recesiji -, ali bo 20. v mesecu dovolj na računu, da se izplača plača. Morda se bodo kdaj sklepali kompromisi, a nikoli ne bodo ostali povsem brez denarja, razen v državah fiskalnega tretjega sveta tipa Zimbabve, Grčija in SFRJ (ob obeh skorajšnjih bankrotih leta ’83 in ’88 je bil jugoslovanski proračun tik pred tem, da neha nakazovati pokojnine in plače javnim uslužbencem). V varnem objemu monetarne unije, tržnega kapitalizma in izvozno robustnega gospodarstva, ki posluje s cvetočo Nemčijo, so javni uslužbenci zazibani v lažen utopični sen, da je država kot dobri stric božiček, ki kar daje in daje iz svoje vreče daril, ki nima dna. V Sloveniji je vsaj 12 odstotkov ljudi že po naravi svojega dela bolj naklonjenih konceptu debele države, ki se napaja iz višjih davkov. Socializem je enako blizu tako javnim uslužbencem v ZDA, Nemčiji kot v Sloveniji. Vsak, ki je kdaj urejal kakšne postopke v zvezi z ameriško zeleno karto ali kupoval avtomobil v Nemčiji, bo znal povedati, da so javni uslužbenci v zahodnih kapitalističnih deželah povsem enako ležerni, nesposobni in samopomembni kot pri nas. Zelo jasno ti dajejo vedeti, da nisi njihova stranka, ampak uporabnik njihovih storitev, da ti niso ničesar dolžni in da so oni edina monopolna izbira za uspešno izveden postopek. Ko sem nekoč kot javni uslužbenec še v času Pahorjeve vlade želel implementirati določene spremembe, je sledil takšen revolt od zgoraj navzdol, kot da bi snoval skrite načrte za državni udar. Okornost in neučinkovitost je inkorporirana v samo strukturo javne uprave, kar posledično vpliva tudi na družbe v državni upravi, a o tem morda kdaj drugič. Bistvo je, da je v Ameriki takšnih ljudi relativno manj kot pri nas – desetkrat manj. Večina ljudi je zaposlena v zasebnih družbah ali pa se ukvarjajo z majhnim podjetništvom (t. i. mom & pop shops) ter se še kako zavedajo, kako recesije, konjukture, davčne reforme in učinkovitost vplivajo na njihov žep.

Še en pomemben razlog je ta, da v ZDA kapital ni demoniziran. Anže Šarabon je v intervjuju za Delo rekel, da Slovenci ne maramo uspešnih in premožnih ljudi, ker se vsakega od njih drži stigma, da je malo pokvarjen ter da ni legalno oziroma vsaj legitimno pridobil svojega imetja. Ta kompleks je globoko zakoreninjen v slovensko podzavest, saj so v bivšem režimu premožno živeli le ljudje, intimno povezani s tiranijo. Zato lahko domače leve stranke s pridom uporabljajo gromovniške enovrstičnice, kot je “zasebnim družbam je le do dobička!”, z negativnim prizvokom, ki v povprečnežu pričara občutek fantomskega izkoriščanja. Dejstvo, da so tudi v ZDA “demokratični socialisti”, dokazuje, da so ljudje podobnih nazorov tudi tam, a to ni splošna mantra civilizacije čez lužo. Večina ljudi ne sovraži megabogatašev, kot so (pokojni) Steve Jobs, Bill Gates in Warren Buffett, ampak raje berejo njihove avtobiografije, obiskujejo njihova predavanja in se trudijo, da bi bili čimbolj taki kot oni. Skratka, da bi dosanjali svoje ameriške sanje. Intimno sem spoznal tako ameriško kot slovensko kulturo in ravno na tej točki je največji prepad med civilizacijama. Demoniziranje uspešnih in težnje po socialistični uravnilovki so delno del naše preteklosti, delno pa del slovenske nevoščljive duše. Naši dedje in očetje so pač sanjali o tem, da bi postali osebni šoferji Kardelja, vrtnarji Dolanca, telesni stražarji Tita, tisti najbolj ambiciozni pa del birokratskega beograjskega stroja, s častnim mednarodnim položajem v kakšni od držav neuvrščenih. Medtem so očetje Američanov sanjali o tem, kako bi postali naslednji Henry Ford, Ray Kroc in Walt Disney.

Predsednik mladega foruma SD Andrej Omerzel izobeša Titov portret.

Vzpon radikalnega levičarstva v ZDA je tako fatamorgana. Ljudje, ki berejo Washington Post, New York Times, Huffington Post in The Guardian ter gledajo CNN in MSNBC, živijo v napačnem prepričanju, da je socialistično gibanje v ponosnem, neustavljivem naletu, ki bo čez čas preplavilo ZDA in pljusknilo v že tako s socializmom prežeto Evropo. Naj vas pomirim – ne bo. Res je, da so predvsem profesorji humanističnih ved (podobno kot pri nas) naredili mlade Američane bolj aktivistične in bolj podvržene socialističnim idealom, a je strah odveč. Tudi ti fantje in dekleta bodo nekoč odrasli – tako kot so njihovi očetje in matere, ko so odložili kitare, pokadili zadnji joint in iz Woodstocka vkorakali v pisarne Proctor & Gamble. Delavska volilna baza – predvsem industrijsko območje, t. i. Rust Belt ob Velikih Jezerih – je na prejšnjih volitvah prevesila tehnico v Trumpovo korist. Proletariat je presenetljivo volil za človeka, ki je obljubljal več podjetniške pobude, manjše davke in manj države. Država Michigan –  opustošena in rekorderka po brezposelnosti po tem, ko se je iz nje začela umikati avtomobilska industrija – ni volila levičarke Clintonove, ampak Trumpa. Ameriški proletariat se je odločil podpreti manj države. Resnični ameriški svet je svet svobodnega iskanja sreče, ki je nam precej tuj.

Slovenska resničnost je na nek način zelo podobna skandinavski – živimo v državi z ogromnimi davčnimi bremeni, veliko, okorno birokracijo, (na videz) brezplačnimi javnimi storitvami in močno socialno državo, ki preživlja upokojence (tudi take, ki si s svojo produktivnostjo nikoli zares niso zaslužili pokojnine), socialne podpirance (tudi take, ki jim ni treba delati, ker se njihova denarna pomoč bliža minimalni plači), in minimalno plačo, ki celotne manj produktivne sektorje potiska v rdeče številke (in s tem vzpodbuja robotsko avtomatizacijo). A za razliko od skandinavskih dežel mi nimamo podstata funkcionalnega kapitalizma, ki bi celotno zabavo poganjal s plačevanjem visokih davkov, niti od pobranih davkov ne dobimo storitev na podobno visoki ravni, kot so visoki davki (kot je to po navadi v Skandinaviji). Tudi skandinavski model se je skozi ponavljanje napak socialdemokratskih vlad na neki točki zaletel v zid ekonomske resničnosti – IKEA se je iz davčno preobremenjene Švedske preselila v bolj prijazno Nizozemsko, avtomobilski del Volva je skoraj bankrotiral in bil prodan Kitajcem, ameriški General Motors je dvignil roke nad desetletja zgubaškim Saabom in ga poslal v stečaj. V zadnjem času postajata tako Švedska kot Finska bolj liberalno-kapitalistični in podjetništvu prijazni, kot si to želijo priznati slovenski revolucionarji, ki Skandinavijo navajajo kot vzor. Lekcija ekonomske vzdržnosti je naredila svoje.

ZDA je zasnovana na drugačnih temeljih in še danes bo povprečen Američan na evropski socializem, tudi tak skandinavskega tipa, gledal z gnusom, češ, nesposobni se šlepajo na ramenih sposobnih. Morda je tak sistem vzdržen v sistemih z 10 milijoni ljudi (pa še to le ob osnovnem pogoju delujočega tržnega kapitalizma), ne bi pa uspel v državi s 300 milijoni, ki je za povrhu še glavni motor svetovnega gospodarstva. Ekonomist Daron Acemoglu trdi, da skandinavski model duši inovativnost in napredek (kar je vsekakor občutno, zdaj ko ena za drugo ugašajo nekoč mogočni švedski in danski konglomerati, ob stiku s kruto resničnostjo globalizacije – Norveška je s skoraj arabskimi količinami načrpane nafte vseeno zgodba zase). Še več – po njegovem bi se svetovno gospodarstvo pomembno, morda celo katastrofalno, skrčilo, če bi ZDA implementirale skandinavski socializem, saj bi najmočnejša država na svetu kar naenkrat proizvajala manj stvari z visoko dodano vrednostjo. Predstavljajte si svet brez revolucije pametnih telefonov, socialnih omrežij, operacijskih sistemov … gorivo vseh teh pojavov, ki pokonci držijo globalno gospodarsko rast, izvira iz ameriške inovativnosti. Da skandinavski model socialne države ubija inovativnost, dokazuje podatek, da je bilo od leta 1970 ustanovljeno le ENO od 50 velikih švedskih podjetij, vsa druga pa imajo tradicijo že v predsocialistični, bolj podjetništvu naklonjeni družbi.

Zato smo lahko vsi hvaležni, da bodo ZDA še naprej to, kar so – svetovni motor inovacij, napredka in tehnološke izvrstnosti. Gorivo, ki poganja rast svetovne ekonomije – gorivo, ki je tako pomembno, da se cel svet ustavi, ko ga zmanjka (finančna kriza 2008-2010 je bila dober opomnik, kakšne globalne posledice imajo lahko povsem lokalne ameriške zgodbe). ZDA ne bodo nikoli skandinavske države, še manj pa socialistični pogorelec tipa Slovenija. Njihovi skrajno levi kandidati, ki zdaj zmagujejo na preliminarnih volitvah za predstavniški dom, delajo celo etablirane demokratske levičarje nervozne. Od vzpona radikalne struje je, po anketah sodeč, demokratska stranka začela kar naenkrat izgubljati  prednost, ki jo je imela pred republikanci, odkar so ameriški mediji začeli sistemsko demonizirati Trumpa. Priznani demokratski politiki, kot so Nancy Pelosi, Elisabeth Warren in Chuck Schumer, so se kar malce ogradili od real-socializma, ki ga želijo skozi stranska vrata v ZDA pripeljati demokratični socialisti, skozi univerzalni medij kulturnega marksizma, ki vedno bolj in bolj zopet postaja tudi tisti izvirni ekonomski marksizem. Na glas so bili prisiljeni priznati, da si ne želijo višjih davkov, da ne podpirajo povsem odprtih mej in nediskriminatornega sprejema Latinskoameričanov in arabskih migrantov. Čeprav so dobršen del njihovih volivcev manjšine, se še zmeraj zavedajo, da je velika večina Američanov podjetništvu prijazna in socializem zavračajoča skupina ljudi, ki ne prebavlja prav dobro pozivov k uvedbi brezplačnih stanovanj, zdravstva in šolstva, vseh plačanih iz “obdavčenja bogatih”. Intuitivno vedo, da so tisti “bogati” tudi srednji sloj, ki bi bil v takem scenariju prisiljen sponzorirati brezdelneže. Tudi demokratom je jasno, da so Američani – tudi tisti z delno levimi pogledi na svet – še zmeraj v srcu kapitalisti, ki bi radi zasledovali svojo srečo in si ne želijo, da bi jim država diktirala, kaj je njihova sreča in kakšno Našo Dobro Hrano naj jedo.

No, te dni pa ravno na nekem obskurnem koncu Evrope poraženci volitev sestavljajo koalicijo. Koalicijo, v kateri si ena najstarejših strank v državi želi v koaliciji imeti tudi stranko neomarksističnih radikalcev, ki sanjajo o univerzalnem temeljnem dohodku, participaciji delavcev pri dobičku, izstopu iz zveze Nato, in katere poslanci snemajo videoposnetke v podporo venezuelskemu diktatorju Maduru.

Hja, Slovenija bo vedno le Slovenija. Dokler je ne bo ekonomska resničnost enkrat usodno in dokončno spremenila. Do takrat pa bodimo vsaj veseli, da ZDA niso Slovenija in da domače socialistične ideje tam ne bi nikoli zares vzklile. Če pa bi, potem pa bi tudi pri nas v manj kot desetletju prav zares jedli travo, če parafraziram Sonjo Lokar. Tudi naš ekonomski uspeh je otrok ameriških sanj, čeprav se tega niti ne zavedamo. Kot pred 70 leti, ko so nam Američani pošiljali humanitarne pakete s hrano, smo tudi danes odvisni od tega, ali bodo tam čez lužo v neki bolj normalni družbi še naprej imeli zagotovljeno pravico do iskanja svoje osebne sreče in ameriških sanj. Verjamem, da bodo.

Mitja Iršič