Dr. Miha Pogačnik: Odstranitev terorista ni agresija oziroma mednarodni oboroženi napad na Iran

dr. Miha Pogačnik strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo, sedanji vršilec vladne službe za zakonodajo, je v zadnjih dneh pogosta žrtev medijskih in lažnivih napadov iz strani 24ur največje komercialne televizije. (Foto: STA)

V zvezi z vročim dogajanjem na Bližnjem vzhodu in ameriško – iranskim konfliktom, ki ga v tem trenutku uokvirjata ameriška vojaška akcija uboja iranskega generala Kasema Solejmanija in povračilno iransko raketiranje ameriških vojaških oporišč v Iraku z balističnimi raketami, se gre vprašati glede mednarodnopravne dopustnosti ravnanj ene in druge strani. Medtem, ko je bila po mojem strokovnem mnenju akcija Združenih držav Amerike v skladu s sodobnimi pravili običajnega mednarodnega prava glede boja proti mednarodnemu terorizmu pravno dopustna pa predstavlja nesorazmerni povračilni ukrep Irana jasno kršitev Ustanovne listine Združenih narodov.

Uvodoma naj poudarim, da pravil mednarodnega prava ne predstavljajo zgolj mednarodne pogodbe temveč tudi pravila običajnega mednarodnega prava, kot jih oblikujeta pravna zavest in ravnanje reprezenttivnega občega vzorca držav v sodobni mednarodni skupnosti. Dejstvo, da v Ustanovli listini Združenih narodov ne najdemo ustreznih določb glede boja proti mednarodnemu terorizmu, zato ne pomeni, da takšnih pravil v mednarodnem pravu ni. Tudi sicer je Ustanovna listina, ki bo stara tričetrt stoletja precej zastarel dokument, ki ga je sodobno mednarodno pravo prehitelo na več pomembnih področjih, med katera sodi tudi boj proti mednarodnem terorizmu.

Mednarodno pravo se kot sorazmerno mlad pravni sistem razvija izjemno hitro. Še stojetje nazaj nismo imeli univerzalne konvencijske prepovedi suženjstva. Vojna je bila kot sredstvo reševanja sporov obče dopustna manj kot stoletje nazaj. Šele strahote druge svetovne vojne so privedle do prepovedi agresije, prepovedi genocida, kaznovanja vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti ipd. Pravzaprav se je večina sodobnega mednarodnega prava, kar zadeva položaj posameznika in skupin, razvila po sprejetju Ustanovne listine OZN. Posameznik in skupine so postali objekt mednarodnopravnega urejanja na različnih področjih, kot so človekove pravice, mednarodna kazenska odgovornost posameznika, prepoved trgovine z belim blagom in drugih. Tako so se razvili v mednarodnem pravu instituti, kot so univerzalna jurisdikcija ter koncept obveznosti (erga omnes) proti mednarodni ksupnosti kot celoti. S terorizmom se je mednarodno pravo začelo ukvarjati najprej na podlagi izkušenj s terorističnimi zajetji letal in ladij ter so se tako ustrezno oblikovale posamezne konvencije.

Foto: epa

Mednarodni terorizem, ki ga podpira, razvija ali celo uokvirja (islamska) država je novejši pojav in se je v razmerju obeh navedenih držav začel pred štirimi desetletji s t.i. USA- Iran Hostages Case, ko so iranski teroristi (v SFR Jugoslaviji so jim pač rekli “študenti”) zavzeli ameriško ambasado, ne da bi Iran v skladu s svojimi mednarodnopravnimi obveznostmi to preprečil. Kasneje poznamo še zgodbo Gadafijeve Libije, vključno s primerom Lockerbie itd., vse do Islamske “države”, pa še kaj bomo verjetno na žalost videli.

Proti terorizmu se ni mogoče boriti le z nenasilnimi dejanji
Danes ni sporno, da mednarodna skupnost razume terorizem kot zlo proti vsemu človeštvu, proti kateremu se mora boriti sleherna država. Morda se zdita vprašljiva zgolj način boja oziroma oblika protiterorističnih ukrepov. Kar zadeva uporabo sile v mednarodnih odnosih je ta po klasičnem mednarodnem pravu dopustna v primeru akcije Varnostnega sveta OZN po 42. členu Ustanovne listine OZN in samoobrambe države v primeru agresije, kar opredeljuje 51. člen Ustanovne listine. Vendar to še ne pomeni, da uporaba sile nikakor ni dopustna tudi v drugih primerih. Tako se je npr. v običajnem mednarodnem pravu razvilo pravilo o dopustnosti oborožene vstaje kolonialnih narodov proti kolonialni dominaciji in zatiranju. Po podobnem vzorcu se je v mednarodni skupnosti oblikovalo pravno relevantno prepričanje, da se proti terorizmu ni mogoče in dopustno boriti le z nenasilnimi dejanji, kar je potrdila tudi praksa držav, ki tradicionalno konzervativno pristopajo h razlagi mednarodnega prava, kot npr. nekdanja Sovjetska zveza oz. nekatere sedanje njene naslednice na čelu z Rusijo. Tako se je v mednarodnem pravu oblikovala naslednja izjema od splošne prepovedi uporabe sile v mednarodnih odnosih, ki pa jo gre seveda razlagati v luči vseh ostalih pravil mednarodnega prava, zlasti pa načela suverene enakosti, ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti držav ter njihove politične samostonosti in neodvisnosti.

Pogreb terorista Kasema Sulejmanija v njegovem domačem mestu Kerman se je spremenil v tragedijo. (Foto: Twitter)

Pogreb terorista Kasema Sulejmanija v njegovem domačem mestu Kerman se je spremenil v tragedijo. (Foto: Twitter)

Odstranitev terorista ni agresija oziroma mednarodni oboroženi napad na Iran
Ameriške specialne vojaške akcije ozko usmerjene na odstranitev osebe, ki je pomembno pospeševala mednarodni terorizem, vsekakor ni mogoče oceniti kot agresijo oziroma mednarodni oboroženi napad na ozemeljsko celovitost Irana kot države ali njegovo ustavno-politično samostojnost in neodvisnost. S tega vidika je vsakršno sklicevanje Irana na pravico države do samoobrambe po 51. členu Ustanovne listine naravnost smešno. Tudi če bi Združene države dejansko izvršile agresijo (oborožen napad) na Iran, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo, so za uporabo sile v samoobrambi potrebni trije kumulativno izpolnjeni pogoji: dejanski in neposreden napad na državo (agresija), notifikacija obrambnih ukrepov Varnostnemu svetu OZN in proporcionalnost in nujnost sile uporabljene v obrambi, ki je lahko le takšna, kot je nujno potrebna za odvrnitev neposrednega napada. Izstrelitev 22 balističnih raket v sosednjo državo Irak kot odgovor na en sam ozko usmerjen zadetek intiligentnega orožja ZDA pač jasno ni samoobramba v skladu z mednarodnim pravom, temveč nesorazmeren povračilni ukrep, ki predstavlja kršitev mednarodnega prava. Slednje potrjuje dejstvo, da je izstrelitev ni bila ukrep za odvrnitev neposrednega oboroženega napada temveč (ex post facto) povračilno usmerjena in prekomerna izstrelitev balističnih raket proti ameriškim vojaškim bazam, iz katerih naj bi menda izvedli napad na iranskega generala. Špekulacije, ali je Iran dejansko hotel zadeti baze ali ne, pa odpirajo nadaljnjo porblematiko neselektivnosti vojaške akcije Irana proti ozemlju sosednjega Iraka.

Dr. Miha Pogačnik