fbpx

Predsednik Republike Slovenije, zakaj pa ne?

Franci Kindlhofer

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko smo na večer 22. aprila 1990 sedeli pomladniki skupaj z dr. Jožetom Pučnikom v pisarni takratne SDSS in željno čakali na rezultate drugega kroga predsedniških volitev. Od vseh navzočih je bil še najbolj sproščen Pučnik sam. Na možnost, da Pučnik ne bi zmagal, ni upal pomisliti nihče. Kako bi naj Slovenke in Slovenci odrekli to častno in v tistih časih odgovorno, pravzaprav usodno nalogo človeku, ki je zaradi svoje poštenosti in odkritosti preživel sedem let v komunističnih zaporih, zatem si je moral v tujini ustvariti novo eksistenco in se je po dvajsetih letih vrnil, intelektualno in moralno nedotaknjen, na javno sceno tega naroda. Tako je zapisal Janko Lorenci v uvodniku  knjižice Jože Pučnik, ki je izšla pred volitvami 1990.

Kmalu smo ugotovili, da so naši volivci močneje zastrupljeni s komunistično teorijo in miselnostjo. Saj so to vajo ponovili še na dveh naslednjih predsedniških volitvah v letih 1992 in 1997. Tako je dobil tovariš Kučan dovolj časa, da je zavaroval rdeče fevde svojih tovarišev. Na žalost se je leva linija Kučanovih predsedniških naslednikov ohranila do danes. To je prišlo do izraza tudi pri previdnih poskusih majhnih kozmetičnih korektur sedanjega predsednika Boruta Pahorja. Če niso vsa dejanja eksaktno ustrezala Kučanovim normam, je bil deležen kamenjanja svojih nekdanjih ideoloških sorodnikov.

Ob letošnjih parlamentarnih volitvah 24. marca, ko je zmagalo iz čarobnega klobuka potegnjeno Gibanje Svoboda Roberta Goloba, sem ugotovil, da slepci od tistega 22. aprila 1990, ko so kot volivke in volivci ponižali enega naših največjih Slovencev Jožeta Pučnika, še do danes niso vsi spregledali.

Slovenija nujno potrebuje predsednika, ki bo poskušal ta tridesetletni primanjkljaj zmanjšati. Njegov glavni intrumentarij za to je beseda. Ljudi mora stalno nagovarjati in opozarjati na stvari, ki so za družbo pomembne. Sem spada pravilen in resen odnos do preteklosti prav tako kot nakazati smeri za moderno, pravično družbo, ki ne vidi v vseh neprijetnih zadevah le problemov, ampak izzive, ki jih je treba pogumno in smelo rešiti. Vsaka družba je dinamična in podvržena stalno novim vplivom od znotraj in zunaj. Predsednik mora vzbujati v državljanih pogum in samozavest, opozoriti pa tudi na meje in opozarjati k skromnosti.

O našo pretekli zgodovini mora govoriti brez dlake na jeziku, slediti resnici, pri tem pa upoštevati, da morajo ljudje ohraniti svoj ponos. Vsak posameznik je pomemben. Všeč mi je misel Draga Jančarja:

“Če hočemo v zvezi s tem obdobjem kaj razumeti, je treba videti in misliti posamično človekovo usodo. In prepletenost človekovih usod.” (Temna stran meseca).

Pri do zdaj prijavljenem številu kandidatov za predsednice in predsednike republike dobi človek občutek, da nekateri sploh nimajo občutka za to ali predstavo o tem, kaj je s takšno funkcijo povezano. Jaz predsednika Republike Slovenije niti ne gledam samo kot funkcionarja. Zame bi bilo to poslanstvo. Če bi državo primerjal z intaktno družino – mamo, očetom, otroki in starimi starši – bi dejal, da so otroci državljani, starši vlada, ki skrbi za preživetje, stari starši pa so tisti, ki imajo čas, da se ukvarjajo s stvarmi, ki življenje olajšajo, s svojimi dolgoletnimi izkušnjami pripomorejo k lažji premostitvi kakšnih težav, delujejo v družini pomirjevalno. Skrbijo za stabilnost. Imajo torej funkcijo predsednika.

Pri predstavitvah in debatah zapadejo kandidati radi v obljube, kaj vse dobrega bi naredili tudi na področjih, ki so naloga vlade in sami nimajo kot predsednica ali predsednik države za te zadeve nobenega pooblastila. Ravno tako marsikdo demonstrira politično odprtost na vse strani in pripravljenost akceptirati vsako idejo ne glede na to, od kod pride. Kandidat, ki ima trdno duhovno konstrukcijo, bogate življenjske izkušnje, mora posedovati tudi dovolj samozavesti, da ljudem odkrito pove, kaj misli, da v družbi ni v redu. Ravno tako pa je važno biti odprt za nove impulze, če so sprejemljivi in koristni. Vedno pa mora biti pripravljen na javno in odkrito diskusijo, tudi če zanj osebno ni prijetna.

O zdajšnjih kandidatih ne bom izgubljal besed, saj se mi lahko maščuje. Kaj pa, če bom na kraju še sam kandidiral?

Nekateri že govorijo o inflaciji kandidatov. Nič hudega, vsak ima pravico preizkusiti svoje znanje, priljubljenost in še kaj. Spomnimo se časov, ko smo imeli samo enega kandidata, pionirji pa smo hodili po vasi in nagovarjali ljudi, naj gredo na volišče, da se bo videlo, kako je partijski kandidat uspešen, čeprav bi zmagal že z enim samim glasom.

Franci Kindlhofer