Soočenje predsedniških kandidatov v organizaciji Planet TV z zvezdniškim naslovom Predsedniških 7 v Cankarjevem domu je minilo v znamenju neenakih možnosti in zamujenih priložnosti. Neenakih možnosti, ker Planet TV pred svoje kamere ni povabil kandidatke SLS Suzane Lare Krause in kandidata Andreja Šiška z izgovorom, da je bila oddaja pripravljena pred njuno potrditvijo. Ali bi bilo težko v studio postaviti še dve stekleni mizici?
Planetovci pa nimajo le organizacijskih težav. Bolj skrb vzbujajoče so bile vsebinske, saj so bile teme precej očitno cenzurirane, tako se afere mednarodnih razsežnost pranja iranskega denarja v NLB sploh niso dotaknili. Prav tako na vrsto ni prišlo vprašanje izumiranja naroda in nadomeščanja populacije z migranti. Sam koncept oddaje je bil bolj v stilu resničnostnega šova, v katerem je Pahor nesporni favorit, vsi ostali pa njegovi bolj ali manj uspešni izzivalci.
Težko je drugače razložiti slabe predstavitve predsedniških kandidatk in kandidatov, ki so lahko nekaj povedali le pri temah, ob katerih Pahorja režimski mediji najbolj kritizirajo: prevelikem zavzemanju za spravo, v aktivnostih na družbenih omrežjih, arbitraži, zmanjševanju denarja za vojsko in podobno.
Soočenje za ogrevanje pred novim krogom, ki se začne danes na TV Slovenija, je tako minilo v stilu igre Pahor – antipahor, zaradi česar po oddaji o Pahorjevih izzivalcih ne vemo kaj veliko več kot prej. Razen o nekaterih, ki so se kljub nasprotni želji režiserjev dodobra razkrili.
Kako so se odrezali kandidati in kdo se je razgalil in osramotil?
Po prvem televizijskem soočenju lahko ugotovimo, da so se Angelca Likovič, Romana Tomc, Ljudmila Novak in Boris Popovič dobro odrezali. Posebej še Angelca Likovič, ki je na vprašanje novinarja o premoženju spodbudila ljudi, naj vzamejo lopate, mešalce, cement in trdo delajo, da bodo kaj imeli, kar je občinstvo navdušeno pozdravilo. Ljudmila Novak je delovala precej zadržano, Romana Tomc pa je dostojanstveno in elegantno odgovarjala na novinarska vprašanja ter požela aplavz z vprašanjem, zakaj niso v zaporu tisti, ki so odgovorni za bančno luknjo. Precej uspešno se je očitkov otepal tudi Borut Pahor, popolna osmoljenca pa sta postala Maja Makovec Brenčič in Marjan Šarec. Ta dva sta nesporna poraženca sinočnjega soočenja.
Šarec in Brenčičeva velika poraženca sinočnjega soočenja
Marjan Šarec, ki se je precej neuspešno otepal svoje politične sprege z Jankovićevimi pozitivci in svoje zabavljaške zgodovine, v kateri se je proslavil kot zaničevalec žensk, se je pod žarometi kamer vidno potil. Po sinočnjem soočenju se je močno okrepil sum, da se kljub izdatni Kučanovi podpori njegova pot na predsedniški položaj končuje. Šarec je morda dober komik in varno pozicioniran rdeči župan, vendar se je s svojimi živčnimi odzivi pokazal v svoji pravi, nepriljudni naravi. Pri vprašanjih, ki mu niso ugajala, je bil vidno užaljen, kar je prišlo še posebej do izraza v primerjavi z odgovori Angelce Likovič, ki je naravnost blestela s svojo izjavo o mešanju betona.
Egoist, ki z lahkoto “pogazi” svojega človeka
Kandidatka Cerarjeve “etične” stranke Maja Makovec Brenčič je s svojim neetičnim prejemanjem stalne pripravljenosti in neupravičenih sejnin, ki jih menda sploh ni vrnila, prava slika Cerarjeve klavrne vlade. Vidno živčna je ob stalni pomoči krizne menedžerke komaj zvozila sinočnje soočenje. S tresočim glasom je izustila nekaj popolnoma nevsebinskih stavkov, floskul brez repa in glave. Kot podpornik Angelce Likovič sem sedel na tribuni v neposredni bližini Makovec Brenčičeve in opazoval njeno živčnost ter tolaženje njene piarovke med odmori. Človeško gledano ji najbrž ni bilo lahko, a Cerar je Brenčičevo pač namočil, da bi na naslednjih volitvah še prišel v parlament. Egoist, ki z lahkoto “pogazi” človeka. To je Miro Cerar, etični mojster dvojnega zaračunavanja potnih stroškov otrokom. Zapomnite si ga. Za nameček pa se je Brenčičeve z opazko o neprimernih oblačilih lotila celo Bernarda Jeklin, ki je z moškima kolegoma v smehu komentirala njeno opravo. Žalne barve kostima Makovec Brenčičeve so v studiu delovale turobno, a so hkrati tudi upanje za skorajšnje večno slovo škodljive Cerarjeve vlade.
Franci Donko