Prelomnice, koalicije, volitve

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Od izjav v dneh po padcu Šarčeve vlade je najbolj zanimiva izjava Alenke Bratušek, da koalicija, ki bi jo vodil Janez Janša, “ni v slovenskem nacionalnem interesu”. Kako pa se ustvarja in kaj je v resnici slovenski nacionalni interes? V demokratičnih deželah je nacionalni interes povezan z rezultati volitev in s kolikor je mogoče natančno (strokovno, pregledno…) analizo položaja države v mednarodni skupnosti.

V teh dneh – po izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije – se je na YouTube-u pojavil posnetek geopolitičnega predavanja Helene Thompson v londonskem Chatham House-u. Naslov predavanje je “Morebitna federacija pri sosedih – kaj čaka Britanijo?” Predavateljica se je spraševala, kakšne so gospodarske in varnostne stične točke/prelomnice med ZDA, Združenim kraljestvom in Evropsko unijo, znotraj Nata oz. znotraj EU? Omenila je nasprotje med evropsko gospodarsko “federacijo” in varnostno “konfederacijo”; v debati so modrovali o razpadu Evropske unije (ki se je začel z brexitom) in ugibali, ali bi Združeno kraljestvo lažje poslovalo s skupinami držav, ki bi nastale po morebitnem razpadu EU.

Angleške razprave in politične dileme so pregledne in razumljive zaradi tamkajšnjega dvostrankarskega sistema. Preglednost in razumljivost sta značilni tudi za aktualne ameriške “primarne”, tj. znotrajstrankarske volitve. V njih komaj kaj ostaja skrito in neznano, kot je skrito in neznano v slovenski, navsezadnje pa tudi v evropski politiki. V ameriški kampanji čakajo politične stranke in kandidate velike preizkušnje. Ena od težav EU je, da njenih voditeljev ne izbiramo na neposrednih demokratičnih volitvah. Kakšno politično/demokratično zaledje oz. legitimnost ima po padcu Šarčeve vlade slovenski komisar Janez Lenarčič?

Foto: STA/epa

Nekaj anglosaških lekcij ne bi škodovalo niti navzkrižnemu italijansko-slovenskemu ognju v zvezi s t.i. fojbami. V komentarjih okrog fojb se premalo poudarja poročilo, ki so ga leta 2000 podpisali tako italijanski kot slovenski zgodovinarji, in ki se ne izogiba realističnim ocenam revolucionarne vneme po II. svetovni vojni. V obtoku je še vedno veliko sprenevedanja, manjka pa enodušna obsodba totalitarizmov, naj so prizadevali Italijane ali Slovence. Kakšno demokratično verodostojnost imajo polemike, v katerih na eni strani nastopajo rdeče zvezde, na drugi pa fašistični simboli?

Slovenske vlade
V zadnjem času so za slovensko politiko značilne nekatere posebnosti, pri čemer je treba najprej pripomniti, da slovenska politika ni čista izjema, nato pa, da je današnja slovenska politika vseeno manj nenavadna, kot je bila v času t.i. socializma; čeprav je njena današnja posebnost ravno v zvezi s spogledovanjem z modeli iz socialističnih časov. Že zaradi prihodnjega predsedovanja Evropski uniji (leta 2021) je treba opozoriti na nenavaden rezultat volitev leta 2008, ko je bilo uspešno predsedovanje Evropi nagrajeno s porazom v Sloveniji. Naslednja posebnost je nastopila konec leta 2011, ko zmagovalec (Jankovič) ni uspel sestaviti vlade, ampak jo je (s težavo) sestavil Janez Janša, vendar ga je po letu dni – s pomočjo majavih argumentov in majavih značajev – nadomestila avtorica znamenitega izreka, da “je treba nehati z brezglavim varčevanjem”. V naslednji rundi (2014) je vlado zasedla množica novih strank in “novih obrazov”, ki so se vse po vrsti razglasile za liberalne, vendar so se izkazale privržene socialističnim modelom in izobčevanju “desnice”, SDS in Janše. Najbolj vzorna je bila v tem pogledu (Šarčeva) manjšinska vlada, sestavljena iz peterice manjših strank, vendar ni zdržala dlje kot leto in pol. Oba predsednika obeh najnovejših vlad sta svoje vladanje utemeljila z demonizacijo in izključevanjem Slovenske demokratske stranke in Janeza Janše, ki sta bila sicer zmagovalca volitev 2018. Prej omenjena znamenita prvakinja razsipnosti in nesojena komisarka (Bratuškova) je po odstopu najnovejšega obraza (Marjana Šarca) izjavila, da morebitna nova koalicija, ki bi jo vodil Janez Janša, ni v nacionalnem interesu. V trenutku, ko to pišem, ni jasno, ali bo po odstopu Šarca prišlo do nove koalicije, ki bi jo vodil Janez Janša; ali do predčasnih volitev, ki bi morda kaznovale najbolj nestrpne stranke in obraze.

Naštejmo posebnosti:

1. šolski sistem, mediji in “nevladne organizacije” spodbujajo levičarsko miselnost in propagirajo socialistične simbole;
2. levičarske stranke se neupravičeno predstavljajo kot liberalne in sredinske;
3. sporazumevanje med zmernimi levimi in zmernimi desnimi strankami ni mogoče…
4. po zadnjih volitvah se je izoblikovala leva (levosredinska?), na izobčevanju desne sredine utemeljena manjšinska vlada.

Ni tako le v Sloveniji
Te posebnosti, kot rečeno, niso omejene na Slovenijo. Nemška dežela Turingija ima približno toliko prebivalcev kot Slovenija, pred letom 1990 je bila tako kot Slovenija del socialistične države (NDR), njen deželni parlament pa ima enako število sedežev kot slovenski Državni zbor (90). Na lanskih deželnih volitvah v Turingiji je zmagala Levica (31%), ki ji je sledila Alternativa za Nemčijo (AfD) s 23,4%. CDU, ki jo vodita gospa Merkel in gospa Kramp-Karrenbauerjeva, je dobila 21,8 odstotkov, SPD 8,2%, Zeleni 5,2%, liberalci (FDP) 5%. Predsednik (manjšinske) vlade je bil do 5. februrja 2020 (v koaliciji z Zelenimi in SPD) član Levice Bodo Ramelow, zamenjal pa ga je (z rezultatom 45: 44) liberalec Thomas Kemmerich. Nemška revija Der Spiegel obširno poroča o viharju, ki ga je sprožila njegova izvolitev. Na volitvah sta ga navzlic opozorilom Kramp-Karrenbauerjeve podprli krščanskodemokratska stranka CDU in desničarska Alternativa za Nemčijo, s katero desnosredinske stranke načelno ne sodelujejo. V viharju sta odstopila Kemmerich, predsednica CDU Kramp-Karrenbauerjeva pa se je javno odpovedala strankarskemu in morebitnemu kanclerskemu položaju.

Angela Merkel na slovesnosti v Šopronu (Foto: Youtube)

V zvezi z dogajanjem po izvolitvi Kemmericha je zanimiva zgodba o desničarskem imitatorju, ki je sredi noči klical vodjo Levice gospo Hennig-Wellsow, se predstavil kot Kemmerich in ji ponudil položaj notranje ministrice. Zgodba vsaj od daleč (kot še marsikaj iz Turingije) spominja na slovenski primer z Mirom Cerarjem, ko se je januarja 2016 pogovarjal s hrvaškim komikom Davorjem Jurkotičem, ki se je predstavil kot hrvaški mandatar Tihomir Oreškovič. Po poročilu slovenskega časopisa Finance je pogovor potekal takole:

”Želel bi podreti ograjo med državama in širiti ljubezen,” je dejal hrvaški komik. “Normalno, tudi jaz si tega želim, ampak najprej bi morali se pogovoriti o migrantih. Tudi meni ograja ni všeč in zagotovo jo bomo umaknili, ko bomo lahko,” je odvrnil premier slovenske vlade. Oreškovič mu je v zameno ponudil Trdinov vrh.

Primerjave dežel/držav in režimov nikoli niso popolnoma upravičene ali zanesljive, čeprav imata Slovenija in Turingija marsikaj skupnega. V obeh primerih gre za ostanke socializma in avtoritarnega sistema. Alternativa za Nemčijo je znana in priljubljena zaradi nasprotovanja množičnemu sprejemanju migrantov, ki ga je podpirala kanclerka Merklova. Kanclerka je svojo mladost preživljala v Vzhodni Nemčiji, njena univerzalna popularnost je nekoliko povezana tudi s tem.

Primerjave s slovenskimi razmerami so po eni strani vidne s prostim očesom, po drugi strani pa se zdi, da je pri nas vse drugače. Nemška CDU prepoveduje druženje z AfD in vsaka koalicija z njo naj bi bila nevarnost za nemško demokracijo. Kje smo to že slišali? Gotovo je položaj podoben avstrijskemu leta 2000, ko se je ÖVP spečala s svobodnjaki in je EU uvedla sankcije zoper Avstrijo. Pri nas izključevanje izvira iz vodstev levih strank, vendar je tarča SDS, ki je članica Evropske ljudske stranke in podobna nemški CDU. Mimogrede, SDS velja kot naslednica Slovenske demokratične zveze in Socialnodemokratske stranke Slovenije, ki sta bili vse kaj drugega kot desni ali ekstremistični (čeprav kajpada protikomunistični) stranki.

Dimitrij Rupel