Če bi se uresničila polovica tega, kar je vlada zapisala v Nacionalnem reformnem program 2017 – 2018 (v nadaljevanju NRP), nam naslednje leto ne uide prvo mesto na lestvici svetovne konkurenčnosti, ki jo objavlja švicarski Inštitut za razvoj menedžmenta (IMD).
Trenutno Slovenija med 61 državami zaseda 43. mesto. Reform in ukrepov, ki jih napoveduje vlada, je namreč toliko, da bomo gladko pometli s konkurenco.
Papir prenese vse
Vendar se bojim, da temu ne bo tako in da je NRP samo še en dokaz, da papir prenese vse. Res je, da je NRP treba pripraviti tudi zato, ker to od nas in od vseh ostalih držav članic zahteva Evropska komisija, toda predvsem je pomembno, da ga pripravimo zase. Vanj naj bi vsakokratna vlada zapisala glavne usmeritve razvoja in najpomembnejše naloge, ki jih namerava narediti v naslednjem obdobju. Kot vsa leta doslej pa je NRP le seznam visokoletečih obljub, ki se nikoli ne uresničijo. Žal zaradi tega razkoraka med obljubami in realizacijo nikoli ni nobenih posledic. Čemu bi potem ta dokument sploh jemali resno? Morda bo nekoč, ko bo politični prostor dovolj zrel in bo neuresničevanje obljub kaznovano tudi na volitvah, drugače.
Uvodoma vlada navaja spodbudne podatke o gospodarski rasti, ki je posledica povečane zasebne potrošnje in izvoza. V naslednjem letu pa naj bi k rasti znatno prispevala tudi investicijska vlaganja države. Samozavestno je zapisano, da so ugodni rezultati na trgu dela posledica preteklih reform, vendar pri tem vlada ne pove, katere reforme ima v mislih. Četudi globoko pobrskamo po spominu, se namreč ni mogoče spomniti prav nobene, katere avtorstvo bi lahko pripisali zdajšnji vladi in bi se zaradi njih izboljšale razmere na trgu dela.
Pri pokojninski reformi napredek v tistem letu, ko na ministrstvu ni bilo Anje Kopač Mrak
Po uvodnih ugotovitvah se vlada loti napovedi ključnih prioritet in načrta ukrepanja. Tudi tokrat, najbrž že desetič zapovrstjo, napove strukturne reforme, med katerimi sta seveda na prvem mestu zdravstvena reforma in reforma dolgotrajne oskrbe. Da se pri zdravstveni reformi zatika in da gre v bistvu le za projekt zagotavljanja dodatnih finančnih virov, ne pa za pravo reformo, je že dolgo jasno.
Kar zadeva fiskalno načrtovanje in nadzor naj bi se obetali veliki premiki v nadzoru posrednih proračunskih uporabnikov. Iz zapisanega je mogoče slutiti, da zdaj vlada pravi kaos in da je skrajni čas, da se uvede boljši nadzor.
“Imetniška struktura dolga državnega proračuna izrazito na strani nerezidentov” – primer latovščine te vlade
Pri poglavju o upravljanju dolga izvemo, da težava naše zadolženosti, ki je v letu 2015 dosegla 83,2 % bruto domačega proizvoda (BDP), ni samo v tem, da je to precej velika številka, ampak predvsem v tem, da smo zadolženi v tujini in zaradi tega zelo odvisni od dogajanja na svetovnih finančnih trgih. Vendar vlada to zavije v tančico lepih besed in zapiše “da je imetniška struktura dolga državnega proračuna izrazito na strani nerezidentov”. Takšno “strokovno” leporečenje najdemo na vsaki strani tega dokumenta. Recimo, takole piše na štirinajsti strani: “Prav tako bodo v luči prestrukturiranja davčnih bremen vodene aktivnosti s ciljem pregleda veljavnih ukrepov, ki spodbujajo doseganje okoljskih ciljev ter opredelitvijo nabora možnih ukrepov s ciljem zagotoviti večjo učinkovitost veljavnih ukrepov in s tem tudi racionalnost pri porabi proračunskih sredstev.” Razumete? Ne? Po domače bi se temu reklo “povišali bomo davke”. Seveda sta na davčnem področju spet omenjena nepremičninski davek in Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin. Slednji naj bi bil pripravljen še letos. Če se spomnimo, kakšne težave so bile pri prejšnjem poizkusu, ki je nastajal pod taktirko zdajšnje ministrice za finance, se od tega cilja lahko v letošnjem letu kar poslovimo.
Nujno vprašanje: ali bolezen res zdravimo s pravim zdravilom?
V nadaljevanju je seveda omenjenih še ogromno projektov s področja infrastrukture, od drugega tira, različnih železniških investicij, državnih cest, elektronskega cestninjenja in še mnogo več. Na področju trga dela bo spet ogromno projektov, namenjenih predvsem zmanjšanju dolgotrajne brezposelnosti. Ta se kljub silnim naporom in ob pomoči evropskih sredstev nikakor noče znižati. Glede na slabe rezultate v preteklosti bi se bilo morda treba vprašati, če bolezen zdravimo s pravim zdravilom, ampak to najbrž presega okvire razmišljanja pristojnega ministrstva.
Kar nekaj napora bo vloženega tudi v razne reorganizacije, recimo centrov za socialno delo, sodstva, centralizirali bomo državno informatiko in seveda, kot vsako leto, izboljšali javno naročanja. Skratka ni, da ni ….
Romana Tomc