Glede na to, kaj vse je bilo povedano v zvezi z najnovejšo odločitvijo sodišča v zadevi Novič, je težko še kaj dodati glede same sodbe, poteka sojenja in dogajanja na Kemijskem inštitutu – saj je pravzaprav že veliko stvari jasnih. In v čast mi je, da slovenska javnost za veliko stvari iz ozadja ne bi izvedela, če ne bi o njih pisal prav medij, ki ga pravkar berete (še bolj konkretno: novinarka Petra Janša – njen komentar si lahko preberete TUKAJ).
Oprostitev dr. Milka Noviča v ponovljenem sojenju je novica, ki me je razveselila, čeprav se zavedam, da procesa še ni konec. Sledila bo pritožba in vse skupaj se bo verjetno še dolgo kuhalo, preden bo dr. Milko Novič res pravnomočno oproščen. To lahko sklepam po odzivu sodnika, ki je v ponovljenem sojenju Noviča oprostil. To je Zvjezdan Radonjić, eden najbolj izkušenih kazenskih sodnikov, ki ima za seboj že številne zahtevne sodne procese, v katerih je za zapahe poslal številne “velike ribe”. Kar pomeni, da ni zgolj poslušen uradnik, ampak sodnik z integriteto in izdelano osebnostjo. Da bo v ponovljenem procesu primer Novič prevzel prav on, je bila zagotovo dobra novica za pravno državo.
Da je sodnik ob koncu sojenja javno razkril pritiske, je po eni strani zelo turobna diagnoza naše države, a po drugi strani dobra novica. Gre namreč za prvo javno priznanje nekoga, ki je v sodniških vrstah insajder. Dejansko je potrdil samo to, o čemer smo poročali – da obstaja velik interes “višjih struktur”, da se v primeru umora dr. Janka Jamnika ne najde pravega morilca, in da bodo iste strukture naredile vse, da se spravi Noviča dokončno v zapor. Ker pa to sedaj ni uspelo, je bes botrov strahoten, saj se preiskava umora odpira na novo. Zato obstaja povsem realna možnost, da bo pokopana kariera sodnika Radonjića, ne pa tudi tožilke Blanke Žgajnar – slednja ima za seboj vsaj dva poloma, enega v zadevi Janković in enega v zadevi Balkanski bojevnik.
Ko ni demokracije, še manj neodvisnega sodstva
A simptomatično ni le priznanje sodnika, ampak tudi odzivi nanj. Javnomnenjski “spin doktorji” in propagandni eksponenti vladajoče nomenklature so v mainstream medijih poskrbeli, da Radonjićeve izjave “ne obstajajo”, preko Twitterja pa so krenili v ofenzivo, v kateri ne manjka niti povsem osebnih diskvalifikacij sodnika, češ da je sodil pristransko, da je politično okužen, da je sojenje vodil avtoritarno in podobno. In da je bilo že od začetka sojenja jasno, kakšen bo izid sojenja. Takšni odzivi skozi vrstice povedo veliko več, kot smo pripravljeni priznati. Najprej o tem, da je bil proces proti Noviču Arhimedova točka zaščite določene kriminalne dejavnosti pod pokroviteljstvom države (da, prav ste prebrali: države – ne samo paradržave!). Seveda tako, da so za zaščito žrtvovali kolateralno žrtev (dr. Milka Noviča) po isti logiki, ki jo je pred dva tisoč leti razkril že tedanji veliki duhovnik, saducej Jožef Kajfa: “Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.” (Jn 11, 50) – ko smo ravno v tednu pred veliko nočjo in se posebej v teh dneh spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, so te besede zelo aktualne.
A ti odzivi razkrivajo še nekaj drugega. Namreč to, kar avtor teh vrstic dobesedno trobi že nekaj časa: da v Sloveniji realno nimamo demokracije, še manj pa neodvisnega sodstva, pač pa simulacijo obojega. Z vsakim novim primerom pa se iz bolj liberalne različice (neo)komunizma spuščamo na dno proti trši, stalinistični verziji. Tako kot v znamenitem ameriškem filmu Dan neodvisnosti (1996), kjer že v uvodu filma odkrijejo skrivnosten binarni signal vesoljcev, ki ga je razvozlal David Levinson, ekološko ozaveščeni kabelski tehnik z (nekoliko pozabljenimi) judovskimi koreninami. Odkril je, da skrivnostni signal dejansko pomeni odštevanje – ko naj bi se odštevanje končalo, se bo zgodil “šah mat”, prvi val uničujočega napada izvenzemeljskih bitij na svetovna velemesta. Vsak cikel signala je bil namreč šibkejši – ko je signal dokončno izginil, se je odštevanje končalo, sledil je napad, rušilen bolj kot atomska bomba.
Udbomafijsko pravosodje namreč največje krivice povzroči malim ljudem
In ker smo državljani ves čas deležni “kuhanja žab”, se na vedno nove in nove cikle prehajanja iz bolj liberalne v tršo različico neokomunizma večina državljanov sploh ne odziva – razen redkih posameznikov. Tako bo tudi razkritje Radonjića verjetno obšlo pozornost tihe večine. Ki se bo nato, ko se bo zbudila v trdem neokomunizmu, spraševala, kaj je počela ves čas, ko so se te stvari dogajale. Lahko samo pritrdimo Jožetu Biščaku (TUKAJ), ko pravi, da “nas je lahko resnično na smrt strah, da bomo, če se po naključju ali ne znajdemo v sodnem procesu, obsojeni tako, kot je to odločil nekdo iz ozadja. Udbomafijsko pravosodje namreč največje krivice povzroči malim ljudem: tistim, ki za večino sploh ne obstajajo, ki jih ni pod žarometi in pred kamerami in ki nimajo moči, da bi se po krivični sodbi borili naprej. Zdaj je priložnost, da gremo do konca, da se končno tudi osvobodimo in končamo tranzicijo, čeprav bodo očitno potrebni nekoliko trši prijemi, saj se je gradualistični pristop izpridil tudi v pravosodju in je postal gojišče nečednih poslov”.
Gašper Blažič