Profesor Avbelj o odločitvi ustavnega sodišča: Zbogom doktrina ustavne demokracije

dr. Matej Avbelj (Foto: STA)

Čeprav je odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol U-I-110/16 že doživela nekaj strokovnih odzivov, pa so bili ti zaenkrat bolj publicistične narave. Predvsem pa so bili zelo kritični. Utemeljeno. Odločba si namreč res zasluži grajo in to s številnih aspektov. Z vidika trajanja odločanja; z vidika odsotnosti razrešitve protiustavnega položaja pobudnikov; z vidika odkrite političnosti, ki je prevladala nad pravom; z vidika nerabe prepričljivih (tudi primerjalnih) ustavnopravnih argumentov. In še bi lahko naštevali. V sistemskem smislu za prihodnost pa je najbolj problematičen odstop od doktrine ustavne demokracije, ki ga ta odločba na prikrit način prinaša.

Spomnimo. Med več možnimi normativnimi opredelitvami demokracije, kot podrobneje razložim v Komentarju URS-2.del, je Ustavno sodišče slovensko demokracijo opredelilo kot vsebinsko ustavno demokracijo. Zanjo je bistveno, da “je ravnanje oblastvenih organov pravno omejeno z ustavnimi načeli ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, in to prav zato, ker sta človek in njegovo dostojanstvo v središču njenega obstoja in delovanja.” (U-I-109/10, tč. 10). Slovenija torej ni večinska demokracija, v kateri se primarno varuje “demokratične pravice večine izvoljenih članov predstavniškega telesa.” (U-I-109/10, tč. 10).

Doktrino ustavne demokracije je Ustavno sodišče sicer razvilo v treh korakih. Sprva jo je zasnovalo negativno, kot zavoro za sprejemanje večinskih odločitev predstavniškega telesa ali celo referendumskega odločanja v nasprotju z ustavo (U-I-111/04U-II-1/09U-II-2/09U-II-1/10). V drugem koraku je doktrino ustavne demokracije logično razširilo in jo uporabilo kot sredstvo za izvrševanje svojih odločb (U-I-248/08U-I-114/11). V tretjem koraku pa je sprva omejevalno in kaznovalno funkcijo ustavne demokracije dokončno razvilo v pozitivno opredelitev nove kakovosti slovenske pravne in demokratične države. S tem je bil doktrinarni logični krog sklenjen. Prvi negativni opredelitvi logično namreč nujno temeljita na zadnji pozitivni definiciji.

Paradoks normativne nahranjenosti
Odločba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol U-I-110/16 spodjeda doktrino ustavne demokracije. Najprej na jezikovni, nato pa, in to še bolj, na vsebinski ravni. Izraz ustavna demokracija je v tokratni odločbi uporabljen samo dvakrat. Enkrat v 33. točki odločbe in enkrat v evidenčnem stavku. Pri tem pa je zanimivo, da evidenčni stavek vsebuje bolj zavezujoče in kategorično besedilo, ki ga v sami odločbi sploh ni. Samo v evidenčnem stavku namreč piše, da je “spoštovanje sodnih odločb, tudi odločb Ustavnega sodišča, eden temeljnih postulatov pravne države in srž ustavne demokracije.”

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (Foto: STA)

Ta nerazumljivi paradoks normativne nahranjenosti evidenčnega stavka v primerjavi s podhranjenostjo odločbe same je lahko pojasniti. Če bi Ustavno sodišče ostalo zvesto samo sebi in tudi vsebinsko sledilo doktrini ustavne demokracije, katere “srž” je spoštovanje odločb Ustavnega sodišča, v zadevi U-I-110/16 ne bi odločilo, kot je. Najprej sami sodniki ne bi peli jeremijad, kako težko je spoštovati lastno odločbo v isti zadevi, v kateri so poklicani k njeni uresničitvi. Nato pa je tudi Državni zbor ne bi odnesel samo z okrcanjem, češ da je odločbe Ustavnega sodišča treba spoštovati, temveč bi Ustavno sodišče samo določilo način izvršitve svoje odločbe.

Zakaj ustavni sodniki niso ravnali skladno z ustavnosodno prakso?
Nenazadnje je Ustavno sodišče to že storilo še v bolj politično notoričnih in kompleksnih primerih, kot so bili izbrisani, in tudi v zadevah, ki so bile z vidika ustavne demokracije morda manj sistemsko pomembne, kot je uresničitev odločbe Ustavnega sodišča v primeru svobode izobraževanja, in v katerih je  neuresničitev odločbe s strani Državnega zbora trajala mnogo manj časa. Tako je, kot vemo, Ustavno sodišče brez zadržkov samo ustanovilo občino Ankaran (U-I-114/11), ker se Državni zbor ni odzval štiri mesece po izteku roka, in tudi poskrbelo, da predsednik Državnega sveta svojo funkcijo lahko opravlja poklicno (U-I-248/08), ker se Državni zbor ni odzval leto in pol. V primeru financiranja zasebnih šol pa je Ustavno sodišče prvič odločilo 4.12. 2014 in odločba vse do danes, torej več kot pet let, še vedno ni uresničena.

Ustavno sodišče je tako stanje odkrito dopustilo in, drugače kot v svoji ustaljeni sodni praksi, ni reklo, da “s tem, ko se Državni zbor ni odzval na odločbo […], so pobudniki ostali brez učinkovitega ustavnosodnega varstva zoper njegovo samovoljno ravnanje. Zato je moralo Ustavno sodišče to varstvo zagotoviti v tej zadevi.” (U-I-114/11, tč. 14). Zakaj tega ni reklo, vedo sodniki najbolje sami. Naše ugibanje ni potrebno. Rezultat pa je slab. Ta odločba pomeni resen, sistemski poseg v doktrino ustavne demokracije, ki jo je Ustavno sodišče doslej skrbno gradilo. Slovenija spet lahko postane večinska demokracija, v kateri se primarno varuje demokratične pravice večine izvoljenih članov predstavniškega telesa. V večinski demokraciji pa ni važno, ali imate prav, ampak ali ste na pravi (politični) strani.

dr. Matej Avbelj, Ius-info