Protirusko besnilo

Foto:

Reakcije slovenske levice in desnice ob uvedbi diplomatskih sankcij ZDA in držav EU proti Rusiji zaradi zastrupitve nekdanjega agenta GRU Sergeja Skripala so bile predvidljive. Levica kot zagovornica proruske usmeritve sankcijam nasprotuje, desnica s svojim priseganjem na evroatlanticizem te zagovarja. Oboje druži enako videnje Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina, ki naj bi bila obet obnove komunizma. Velika zmota, posledica zaprtega uma oziroma znak zunanjepolitičnega ignorantstva. Rusija leta 2018 ni ZSSR iz leta 1979, Vladimir Putin pa ni reinkarnacija Leonida Brežnjeva in mu je prav malo mar za obnovo komunizma in širjenje LGBT agende v Sloveniji. Je pa vesel koristnih idiotov, ki mu v Evropi pomagajo uresničevati ruske geostrateške interese. In teh pri nas, na čelu z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, ne primanjkuje.

Ne razumem prav dobro, kaj neosocialisti danes vidijo v Moskvi. Putinov režim z ortodoksnim marksizmom nima nobene zveze, še manj s pankrtsko reinkarnacijo frankfurtske šole kulturnega marksizma, ki s svojo multikulti LGBT agendo tvori idejno podlago globalističnih elit v EU in ZDA. Sam si vzpostavitev neosocialistične multikulti distopije prej obetam v Bruslju kot v Moskvi. Putina dojemam kot ruskega nacionalista, ki idejno ne črpa iz klasikov marksizma, ampak iz bogate tradicije ruskega konservativizma, predvsem Ivana Iljina. Očitno tega ne razumejo samo neosocialisti, ampak tudi evroatlanticisti. Putin ni predsednik ZDA, Francije ali Nemčije, ampak Rusije. Posledično je zavezan uresničevanju ruskih, in ne ameriških ali evropskih interesov. Emancipirana Rusija ni v skladu z interesi globalistov in snovalci novega svetovnega reda, ki so post-1989 svetovno ureditev videli kot unipolarno, zaznamovano z globalno hegemonijo ZDA. Pax americana in močna Rusija sta verjetno težko združljiva.

Vladimir Putin je nemesis globalistov, ker mu je Rusijo uspelo preusmeriti z Jelcinove poti samouničenja. V času tega so hazarski kodrolasci, razni abramoviči, berezovski, hodorkovski ipd., pokradli rusko državno premoženje in onstran demokratičnih pravil z njim kot marioneto vzpostavili lopovsko kamarilo. Ta je Rusijo spravila na kolena. Država je v desetletju 1989-1999 gospodarsko, politično, socialno in vojaško nazadovala in postala ne prav pomembna regionalna sila. Prihodnost ruske nacije je bila pod resnim vprašajem. Kljub obupnem nazadovanju, ki ga je njegovo vladanje povzročilo, pokojni predsednik Boris Jelcin na zahodu še danes uživa sloves demokrata, reformatorja in velikega državnika. Videnje, ki ga deli malokateri Rus.

Kar je Putinu uspelo v slabih dveh desetletjih, je neverjetno. Politično, ekonomsko in vojaško je prenovil Rusijo. Ne živim v utvari, da Rusija ni skorumpirana država in da je postala zgled liberalno demokratične ureditve. Lahko bi se spustili v sholastične razprave, v kakšni meri je zaradi centralizacije oblasti in krepitve države današnji sistem silovikov (predstavnikov obveščevalnih služb FSB in GRU) boljši od anarhično-kleptokratskega sistema semja (družina) iz časov Jelcina. Tudi očitni znaki samovladja v ruskem političnem sistemu so vredni kritične obravnave. A kljub vsemu tudi v četrtem Putinovem mandatu Rusija ni diktatura, ampak suverena demokracija, če si sposodim sintagmo Vladislava Surkova. Rusija ima danes politično ureditev sui generis, ki temelji na močni in enotni državi, neodvisni od vmešavanja tujih sil.

Še pomembnejša sta ekonomski in socialni napredek. Od leta 1999 se je BDP per capita v Ruski federaciji sankcijam navkljub potrojil, država izplačuje pokojnine, nezaposlenost je nižja kot v večini držav EU, rodnost in pričakovana življenjska doba rasteta. Življenje povprečnega Rusa danes ni slabo, v vsakem primeru je bistveno boljše kot v časih Jelcina. Če k temu dodamo še razumno, na realizmu in uresničevanju poslanstva ruske države utemeljeno zunanjo politiko (Krim je spet ruski!) ter uspešen proces obnove oboroženih sil, me 76,6-odstotna podpora Putinu na nedavnih predsedniških volitvah ne preseneča.

Opisanega videnja globalisti ne delijo. Zanje predstavlja Rusija največjo grožnjo Evropi. Ob vseh pomislekih rusofobov ugotavljam, da niso Rusi tisti, ki posiljujejo, koljejo in po ulicah evropskih mest mesarijo s tovornjaki. V nasprotju s Samuelom Huntingtonom sem prepričan, da sta evropska in ruska civilizacija združljivi, soočeni s skupnim sovražnikom, islamom in multikulti kultom. Stranke alternativne evropske desnice, kot so AfD, FPÖ, Lega, Fidesz, FN ipd., so to že ugotovile, čas bi bil, da se globalističnega protiruskega besnila ozdravi tudi slovenska desnica.

Bernard Brščič