Reakcije slovenske levice in desnice ob uvedbi diplomatskih sankcij ZDA in držav EU proti Rusiji zaradi zastrupitve nekdanjega agenta GRU Sergeja Skripala so bile predvidljive. Levica kot zagovornica proruske usmeritve sankcijam nasprotuje, desnica s svojim priseganjem na evroatlanticizem te zagovarja. Oboje druži enako videnje Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina, ki naj bi bila obet obnove komunizma. Velika zmota, posledica zaprtega uma oziroma znak zunanjepolitičnega ignorantstva. Rusija leta 2018 ni ZSSR iz leta 1979, Vladimir Putin pa ni reinkarnacija Leonida Brežnjeva in mu je prav malo mar za obnovo komunizma in širjenje LGBT agende v Sloveniji. Je pa vesel koristnih idiotov, ki mu v Evropi pomagajo uresničevati ruske geostrateške interese. In teh pri nas, na čelu z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, ne primanjkuje.
Ne razumem prav dobro, kaj neosocialisti danes vidijo v Moskvi. Putinov režim z ortodoksnim marksizmom nima nobene zveze, še manj s pankrtsko reinkarnacijo frankfurtske šole kulturnega marksizma, ki s svojo multikulti LGBT agendo tvori idejno podlago globalističnih elit v EU in ZDA. Sam si vzpostavitev neosocialistične multikulti distopije prej obetam v Bruslju kot v Moskvi. Putina dojemam kot ruskega nacionalista, ki idejno ne črpa iz klasikov marksizma, ampak iz bogate tradicije ruskega konservativizma, predvsem Ivana Iljina. Očitno tega ne razumejo samo neosocialisti, ampak tudi evroatlanticisti. Putin ni predsednik ZDA, Francije ali Nemčije, ampak Rusije. Posledično je zavezan uresničevanju ruskih, in ne ameriških ali evropskih interesov. Emancipirana Rusija ni v skladu z interesi globalistov in snovalci novega svetovnega reda, ki so post-1989 svetovno ureditev videli kot unipolarno, zaznamovano z globalno hegemonijo ZDA. Pax americana in močna Rusija sta verjetno težko združljiva.
Kar je Putinu uspelo v slabih dveh desetletjih, je neverjetno. Politično, ekonomsko in vojaško je prenovil Rusijo. Ne živim v utvari, da Rusija ni skorumpirana država in da je postala zgled liberalno demokratične ureditve. Lahko bi se spustili v sholastične razprave, v kakšni meri je zaradi centralizacije oblasti in krepitve države današnji sistem silovikov (predstavnikov obveščevalnih služb FSB in GRU) boljši od anarhično-kleptokratskega sistema semja (družina) iz časov Jelcina. Tudi očitni znaki samovladja v ruskem političnem sistemu so vredni kritične obravnave. A kljub vsemu tudi v četrtem Putinovem mandatu Rusija ni diktatura, ampak suverena demokracija, če si sposodim sintagmo Vladislava Surkova. Rusija ima danes politično ureditev sui generis, ki temelji na močni in enotni državi, neodvisni od vmešavanja tujih sil.
Opisanega videnja globalisti ne delijo. Zanje predstavlja Rusija največjo grožnjo Evropi. Ob vseh pomislekih rusofobov ugotavljam, da niso Rusi tisti, ki posiljujejo, koljejo in po ulicah evropskih mest mesarijo s tovornjaki. V nasprotju s Samuelom Huntingtonom sem prepričan, da sta evropska in ruska civilizacija združljivi, soočeni s skupnim sovražnikom, islamom in multikulti kultom. Stranke alternativne evropske desnice, kot so AfD, FPÖ, Lega, Fidesz, FN ipd., so to že ugotovile, čas bi bil, da se globalističnega protiruskega besnila ozdravi tudi slovenska desnica.
Bernard Brščič