Raj na zemlji

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Pred tridesetimi leti smo si – to sem nekaj dni nazaj izrekel v neki televizijski oddaji – predstavljali, da bo neodvisna Slovenija “raj na zemlji”. Morda sem pretiraval. Morda ni treba do konca verjeti niti ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu, ki je na Brdu leta 2001 rekel, leta 2008 pa ponovil, da je ta kraj “košček nebes”. Nenavadno optimistično zvenita tudi izjavi ekologov Petre in Janeza Matosa. “Slovenija,” pravita, “je še vedno raj na Zemlji in tega se premalo zavedamo …”

Gotovo pa lahko zaupamo Francetu Prešernu, ki je v Krstu (1836) opisal gorenjsko pokrajino z Bledom:
…v dnu zad stojé snežnikov velikani,
poljá, ki spréd se sprósti, lepotije
ti kaže blejski grad na levi strani;
na desni griček se za gričem skrije.
Dežela kranjska nima lepš’ga kraja,
ko je z okolšč’no tá, podoba raja.

Navedeni avtorji in komentatorji se večinoma ukvarjajo z odlikami slovenskega naravnega okolja, sam pa sem – najbrž ne edini – mislil na splošne življenjske, kulturne in seveda politične razmere. Če jih kdo vpraša ali če so nagnjeni k premišljevanju o zadovoljstvu z življenjem, se ljudje seveda rajši istovetijo z dobrimi in lepimi rečmi kot s slabimi in grdimi. Lepa dežela je močna spodbuda za istovetenje in zadovoljstvo. Nekateri radi hodijo v slovenske hribe, drugi si ogledujejo kulturne zanimivosti, okušajo dobro domačo pijačo in jedačo … Da bi bila Slovenija raj na zemlji, pa bi morala izpolnjevati še nekatere druge pogoje oziroma pričakovanja. Ekologoma Petri in Janezu Matosu se na primer zdijo pomembne socialne pravice (“brezplačno šolanje in zdravstvo”) in “ne-tako-velika razslojenost”. O socialnih razlikah (ki v Sloveniji vendar niso tako majhne) in o njihovem uravnavanju, tj. o njihovem nadzorovanju (spomnimo se komunistične uravnilovke!) je seveda mogoče razpravljati. Mnogi slovenski analitiki (s piscem teh vrstic vred) se sprašujejo, ali se je slovenska država posrečila ali se ni posrečila? Dejstvo je, da slovenska država oziroma država slovenskega naroda nesporno obstaja in se je potemtakem posrečila. Zdaj že nekaj časa čaka pred zapahi strogo varovanih vhodnih vrat v raj na zemlji.

Slovenija izpolnjuje prvi pogoj za rajsko življenje
Kot smo videli, Slovenija – glede na to, da je lepa dežela – izpolnjuje prvi pogoj za rajsko življenje. Od Hobbesa naprej mora država skrbeti za mir in varnost. Za ta namen imamo sodišča, policijo in vojsko, pomagamo si tudi z diplomacijo … Da bi bil izpolnjen pogoj Thomasa Hobbesa in mnogih mislecev po njem, bi se morali izboljšati najmanj dve od teh ustanov, ki nista takšni, kot bi morali biti. Mislim na pravosodje in vojsko. Slovenija je pravosodje mehanično prenesla iz neke druge države, za katero je bilo značilno in v kateri je bilo pravosodju naloženo uresničevanje “zgodovinskih interesov delavskega razreda”. Na ljubljanskem Trgu republike še vedno stoji spomenik socialistični ustavi iz leta 1974, kjer piše, da je treba uresničiti “načelo komunizma: ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah'”. Slovenska vojska je nova ustanova, ki je Slovenci pred letom 1990 nismo imeli; vendar je nova ustanova že skoraj trideset let. V tem času je bila podvržena političnim pretresom in pomanjkljivemu financiranju, skratka, Slovenska vojska ne izpolnjuje mednarodnih meril. Edino upanje slovenske države v zvezi z vojsko oziroma obrambo je članstvo v Natu, iz katerega pa bi nekatere vladne in privladne stranke celo izstopile. Morebitna zavrnitev članstva v Natu (ki bi bila v nasprotju z rezultati referenduma leta 2003) bi pokopala upanje na raj na zemlji. Slovenija namreč z varovanjem zunanje meje schengenskega območja tako rekoč varuje vhodna vrata vanj. Zelena luč Sloveniji za raj na zemlji je mogoča samo z zaustavitvijo nasprotnega prometa nezakonitih migracij.

Dobra država mora skrbeti tudi za čim bolj pravično socialno ureditev, za upoštevanje demokracije (človekovih pravic) in meritokracije (izbiranja, napredovanja in nagrajevanja glede na merljive dosežke) ter za čim udobnejše življenje državljanov. Pravila in merila je Slovenija prevzela od Evropske unije, imenujejo pa se pravila socialno-tržnega gospodarstva. Gre, preprosto povedano, za moderni kapitalizem, o čemer v Evropski uniji seveda ni popolne enotnosti. V zadnjem času smo celo soočeni z nekakšno ideološko oziroma politično krizo, medsebojnimi obtožbami in obračuni med evropskimi državami. Slišimo očitke o nacionalizmu in populizmu, o avtoritarnosti in proti-liberalnosti, o desničarstvu in nazadnjaštvu … Ključna točka teh očitkov je – kot lahko beremo celo v grafitih po zidovih ljubljanskih hiš – istovetnost oziroma identiteta. (Po zidovih se recimo pojavlja besedna zveza “generacija identitete”.) Spori in obračuni se seveda ne omejujejo na en sam pojav, ampak zadevajo več bolj ali manj povezanih pojavov. Predsednik Trump je v OZN govoril o sporu med globalizacijo in domoljubjem. Da ameriški predsednik zagovarja domoljubje, je posebej zanimivo v kontekstu “proti-globalističnih” protestov ob sestanku voditeljev držav skupine G8 leta 2001 v Genovi. Protizahodni in protikapitalistični demonstranti so vzklikali: “Nočemo meja, nočemo narodov!” Proti-globalisti so protestirali zoper proti-globalizem!

Pogoj za raj na zemlji je bila tudi samoodločba. Samoodločba pomeni konec vojne med narodom in državo. V Avstriji in v Jugoslaviji je bila slovenska narodna identiteta v sporu z državno identiteto. Lojalnost državi se je umikala domoljubju, dokler si niso domoljubi ustvarili domoljubju primernega novega državnega okvira. Ta ugotovitev je pomembna za razumevanje položaja in odgovornosti Slovenije v Evropski uniji; v tem trenutku pa je še posebej aktualna zaradi dogajanja v Kataloniji. Pri Kataloncih je po vsem videzu istovetenje s špansko državo dokončno omajano. Na tej točki bi morala poseči vmes Evropska unija, ki ima veliko slabosti, vendar med njimi ni spora med narodno in evropsko istovetnostjo. Katalonci se v tem trenutku nemara ne morejo istovetiti s špansko državo, lahko pa se istovetijo z Evropo. Slovenci imamo dejansko dve identiteti, ki nista v sporu: smo Slovenci in Evropejci. Podobno velja za Katalonce in zato so bile odklonilne reakcije evropskih politikov, na žalost tudi naših uradnih predstavnikov, zgodovinsko, moralno in politično zgrešene.

Nekdanje jugoslovanske republike, članice Varšavskega pakta, sateliti in republike Sovjetske zveze so se rešili in osvobodili socializma, prisilnega bratstva in enotnosti, državnega in partijskega vmešavanja v vsakdanje življenje državljanov. Predvsem v državah, ki so preživele daljše obdobje t. i. socializma, po vsem videzu tudi frankizma, ali so nastale po njegovem krahu – med takšne države spada tudi Slovenija –, je glavni problem (pogoj za vstop v raj na zemlji) svoboda. To pa poleg zavarovanja človekovih pravic, svobode izražanja in združevanja pomeni privatizacijo nekdanje družbene in državne lastnine, svobodo osebne in zasebne pobude v šolstvu, zdravstvu, zavarovalništvu … Pri teh rečeh čaka Slovenijo še veliko dela. Da bi ga opravili, potrebujejo Slovenci prvorazredne voditelje z izvirnimi idejami in strokovnjake z verodostojnimi spričevali. Skratka, potrebovali bi sposobno vlado. Zaenkrat kaže, da bomo morali – kljub temu, da nam je Bog dal lepo deželo in da se nam je zgodovina nasmehnila – na raj na zemlji še nekoliko počakati.

Dr. Dimitrij Rupel