fbpx

Razdeljen svet in poskusi opozicije KUL za omejevanje poslovanja s Tajvanom

Kolumnist Davorin Kopše

V mednarodnem prostoru smo priča največjim, najhujšim in najširšim svetovnim napetostim po hladni vojni. Evropejci to v najširšem smislu spremljamo predvsem v odnosu do Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske. Pomembni so tudi zapleti med ZDA in Rusijo, na drugi strani med Kitajsko in ZDA in umetno zavezništvo med Rusijo in Kitajsko. Vse kombinacije so prepletene z ideološkimi in ekonomskimi interesi, močan dejavniki pa so tudi zgodovina in zamere.

V tridesetih letih samostojnosti se lahko Slovenija pohvali s pomembnimi dosežki. V primerjavi s prejšnjo državo smo močno povečali bruto družbeni proizvod in z okrog 50 milijardami daleč presegamo vse države, ki so bile nekoč jugoslovanske republike. In to ne le na prebivalca, ampak absolutno. Osamosvojitev je bila torej pravilna odločitev, kjer je šlo za uresničitev stoletnih sanj Slovencev, da si sami pišemo sodbe. Da bi sanje uresničili, se je vedno treba najprej zbuditi, vidimo pa, da se najdejo taki, ki še globoko spijo ali vsaj dremajo.

Slovenija se je v času svoje samostojnosti priključila pomembnim mednarodnim integracijam, za katere je ocenila, da gojijo enake vrednote kot Slovenci. Cilji teh organizacij so plemeniti, ohranjajo svetovno ravnotežje in mir, zagotavljajo človekove pravice in splošen razvoj, katerega cilj je človeku permanentno lajšati življenje. Najpomembnejše tovrstne organizacije so zagotovo Združeni narodi (OZN), Organizacija za varnost in sodelovanje (OECD), Evropska unija (EU) in Zveza NATO.

Morda nas najbolj neposredno, predvsem pa najbolj vidno zaznamuje članstvo v slednjih dveh. Ni Slovenca, ki ne bi vedel, da smo člani EU in vojaške zveze NATO. Za priključitev obema smo izvedli referenduma, ki sta z visokima odstotkoma potrdila legitimnost odločitve. Po dolgoletni agoniji v okviru dveh Jugoslavij, kjer smo zaradi zgodovinske preteklosti in drugačne čuteče duše trpeli, smo se priključili novim povezavam. Vojaški zvezi smo se priključili z lastno vojsko, Slovenija pa v paktu odloča enakopravno in samostojno.

Zveza NATO nas še ni razočarala, čeprav bi ji nekateri radi obesili različne napačne odločitve in zahtevajo izstop. To so pač tisti, ki ne razumejo, da to ni napadalna organizacija, ampak je zgrajena izrazito za obrambne naloge, ki jih tudi uspešno izvaja. V okviru Nata smo pripravljeni svoje vrednote in razvojne pridobitve braniti z vojaško silo, kar je neodtujljiva pravica.

Prav te pravice poskuša Rusija odvzeti Ukrajini, ki želi postati članica Nata. Rusija meni, da jo širitev Nata ogroža, ampak naj spomnim na že navedeno, da je Nato obrambna organizacija. Ogroža le napadalce. Če Rusija torej ne napade, nikakor ni ogrožena. Vsaj ne od Nata. Ampak Rusija ima težnje po širjenju svojega ozemlja in svojega neposrednega vpliva. To je dokazala z zasedbo Krima in podporo ruskim separatistom na območju ukrajinske regije Doneck, kjer so se ruske manjšine z izdatno pomočjo Rusije uprle uradni oblasti. Podobno kot se je to dogajalo v devetdesetih na Hrvaškem in v BiH.

Oris svetovnih dogajanj v sferah interesov
Na tem mestu se ne morem spuščati v podrobnosti, a če se sprehodimo po svetu, naletimo na mnoge interese, ki jih povzročajo različni mednarodni igralci. Pri tem se zdi, da Evropa kot že mnogokrat v zgodovini ni enotna, ampak nasprotno. Pogosto so vidni močni interesi posameznih držav, predvsem Nemčije in Francije. V tem kontekstu nas bo morda moralo kmalu zaskrbeti tudi za zvezo Nato, kjer ob navedenem dejstvu ne bo mogoče sprejemati odločitev. V tako Evropo in Nato Slovenci nismo vstopili, zato si je treba prizadevati, da ustavimo te trende.

Predsednik Donald Trump ni popuščal Kitajski. Pod Bidnom je Kitajska v močnejšem položaju. (Foto: epa)

Evropa se je v zadnjem dobrem desetletju začela upirati vodilni vlogi Združenih držav Amerike, ki je vsaj od vključitve v drugo svetovno vojno stabilizator svetovnega miru in ravnovesja sil. Na eni strani posamezne države EU iz ekonomskih interesov popuščajo avtoritarni Rusiji, po drugi strani pa EU ni bila v stanju skleniti trgovinskega sporazuma z ZDA, ki bi največ prinesel prav EU gospodarstvu, gospodinjstvom ter posameznikom.

Bivši ameriški predsednik ZDA Donald Trump ni popuščal niti mogočni Kitajski, za katero nekateri trdijo, da se vzpenja na svetovni prestol. Trenutno so ZDA glede tega v odnosu do Kitajske šibkejše. Trump je vedel, da je močna Kitajska s svojo politično ureditvijo grožnja svetu, saj se tam ne spoštuje človekovih pravic, pri razvoju gospodarstva pa ne spoštujejo osnovnih pravil, ki veljajo v pošteni konkurenci. Od plagiatov industrijskih proizvodov so prešli na način kibernetskih vdorov in kraj patentov, kar jim omogoča hiter nadaljnji razvoj. Njeno gospodarsko rast je pospešila še preveč intenzivna globalizacija. Selitve proizvodnje na Kitajsko so njim prinašale koristi, ostalemu razvitemu svetu pa odvisnost.

Ker je Kitajska vse močnejša, se je nanjo zelo navezala tudi Rusija. Ta prek njenih trgov amortizira škodo, ki ji jo povzročajo gospodarske sankcije ZDA in deloma EU. Kitajska postaja vse bolj vplivna v Rusiji tudi zaradi kapitalskih prevzemov. Vse bolj so prisotni v ruskih gospodarskih družbah in energetskih gigantih. Brez tega dogajanja bi bila Rusija že zdavnaj gospodarsko na kolenih, kar bi posledično pomenilo tudi bistveno manjšo vojaško moč.

S krepitvijo svoje gospodarske in vojaške moči si Kitajska privošči povzročanje napetosti na Daljnem vzhodu, Rusija pa na mejah svojih evropskih sosed. Vendar se je treba kljub vsemu zavedati, da je v svetovnem obsegu grožnja Kitajske v Pacifiku veliko večja, kot je grožnja Rusije Evropi. Kitajska ima predvsem apetite dominirati, zato poskuša s podporo Severni Koreji slabiti Južno Korejo, z Japonsko pa nima urejenih ozemeljskih vprašanj. Te so močno prisotne tudi na Tajvanu, ki je na nek način del Kitajskega ozemlja, Tajvan pa ima kljub temu tudi vse lastne atribute države.

Vprašanje Tajvana je zgodovinsko precej zapleteno. Kitajska dinastija Qing ga je enostavno priključila Kitajski, nekaj časa pa je de jure spadal celo pod Japonsko, ki ga je izgubila kot poraženka v 2. svetovni vojni. Tajvan je samoupravna enota, ki ima uradno znotraj Kitajske atribute države in visoko stopnjo neodvisnosti. Ima svojo zakonodajo, svojo predsednico (predsedniški sistem) ter svojo valuto, zato jo lahko mirno označimo kot državo. Tajvan je doživel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarski razcvet (t. i. gospodarski čudež), takrat pa so se začeli večati apetiti Kitajske po popolni priključitvi oziroma vzpostavitvi unitarne oblasti.

Veliko vprašanje je, kaj bi se dogajalo na Daljnem vzhodu, če ne bi bile v Pacifiku že desetletja prisotne močne mornariške enote ZDA, Kanade, Avstralije, pa tudi Anglije in Nove Zelandije. Tam že leta izvajajo vsako leto največje vojaške vaje na svetu RIMPAC – Rim of the Pacific Exercise (pomorske vaje v Pacifiku). V današnjem času pa se je treba zavedati, da vojne niso omejene na nek teritorij, ampak zadevajo praktično ves svet.

Pobuda za okrepitev sodelovanja s Tajvanom
Vse, kar sem napisal, je bilo tudi s ciljem, da bi pojasnil svoje videnje nedavnega intervjuja slovenskega premierja Janeza Janše za indijsko televizijo, kjer je med drugim izjavil naslednje: “Če se bodo svobodno, brez prisile, vojaškega posredovanja, izsiljevanja ali strateškega goljufanja, kot se trenutno dogaja v Hongkongu, odločili, da bi bili radi del Kitajske, bomo to podprli. Če pa tajvansko ljudstvo želi živeti neodvisno, pa jih bomo podprli tudi pri tem.

To je osrednji stavek, ki je zmotil predvsem slovensko opozicijo KUL, na pomoč pa so ji priskočili mnogi mediji. Kitajska politika, ki sem jo na kratko opisal zgoraj in je nedemokratična, se je odzvala s kratko izjavo, da ji to ni všeč. Logično, da ji ni. Pa kaj, tudi svobodo mislečim in zagovornikom vrednot, ki zagotavljajo človekove pravice, ni všeč politika Kitajske.

Izjava je pač povsem skladna s slovensko in zunanjepolitično usmeritvijo EU, česar mnogi žal ne razumejo. Predvsem je za nepoznavalce značilno, da takoj skočijo v zrak s kritikami, kasneje pa se praviloma izkaže, da je Janša po razmišljanju, pristopu in izvajanju politike daleč pred njimi. Tudi v tem primeru bo nedvomno tako. EU je namreč pred kakimi tremi meseci podprla okrepljeno sodelovanje s Tajvanom. Premierjeva napoved odprtja slovenskega predstavništva na Tajvanu je torej povsem skladna s politiko in cilji EU in Slovenije. Taka predstavništva ima že več kot polovica drugih držav članic.

Mediji so poročali, da so že nekaj dni po intervjuju nekatera podjetja izgubila posle s Kitajsko, nihče pa ni navedel, katera. Kaj pa, če so se po intervjuju javila tista podjetja, ki so si želela poslovati s Kitajsko, pa jim to ni uspelo in jim je intervju prišel prav, da so opravičili svoje neuspehe? Morda bodo kmalu razkrite, nedvomno pa gre v največji meri le za še en prazen politično motiviran pomp.

Davorin Kopše