Marjan Šarec je le po slabem letu in pol vladanja odstopil s položaja predsednika vlade. V tem času ni naredil ničesar, le podelil je nekaj političnih bombončkov; nekaj javnemu sektorju, nekaj šolnikom, nekaj policistom. Vsi drugi ukrepi pa so bili kozmetični. Na bolje se ni spremenilo nič. Delovna storilnost se ni povečala, še vedno se ljudje ne odločajo za družine in z ukrepi na področju sociale je Šarec ustvaril še več revežev. Medtem pa so kadrovali in razmetavali z denarjem, kar so si lahko privoščili le zaradi pridnih slovenskih rok vseh zaposlenih, ki jim ne želijo znižati davkov in obremenitev dela. A dovolj zgodovine. Šarec je neslavno odstopil, njegova že tako majava koalicija pa se je spustila v boj za obstoj.
Levica, ki je brez madeža večna opozicija vsem in vsakomur, si želi na volitve. Logično. Razen fiaska z dvigom minimalne plače niso v petih letih dosegli ničesar. Za nič niso krivi, nikomur jim ni treba odgovarjati, še najmanj volivcem. Ko so dobili možnost za vstop v vlado, so to zavrnili in se obnašali kot pogodbena stranka vlade Marjana Šarca. Zase mislijo, da jim ljudje niso mogli zameriti, saj niso ničesar naredili. Oni se volitev ne bojijo.
Prav tako se jih ne bojijo Socialni demokrati – a to je le dobra fasada. Socialne demokrate je strah, da so na skrajno levi fronti začeli izgubljati primat. Levica svoje radikalne in nikoli delujoče ekonomske pravljice prodaja veliko bolj učinkovito kot SD, ki pa so bili v nasprotju z Levico v skoraj vseh vladah, a tudi nikoli nič krivi. Volivci imajo dovolj koritnikov, sploh takih, ki so popolnoma zmedeni. Socialni demokrati so s svojo zeleno usmeritvijo že na kongresu razbesneli večino članstva in delegatov. Zato jih kljub pogumnim besedam volitve zelo skrbijo. Sploh z nekarizmatičnim Židanom na čelu.
Šarec bi šel na volitve
Tudi LMŠ bi šla na volitve, saj Šarec uspešno prek POP TV prodaja svojo idejo, kako so bili zanič vsi drugi v koaliciji in da se s takimi pač ne da delati. Obetajo si zmago na naslednjih volitvah ali vsaj več poslancev kot v zdajšnjem sklicu. Pravljica za Šarca bi se znala spremeniti v nočno moro za državljane, če bi glas spet zaupali nekomu, ki ga niso zrušili, ampak je vrgel puško v koruzo kljub razmeroma trdni podpori drugih koalicijskih strank.
Tudi obe stranki desnice, tako SDS kot NSi, sta na volitve pripravljeni. Volitev si ne želijo le v Počivalškovi SMC, v DeSUS, SAB in SNS. Za zadnji dve je jasno, zakaj ne želita na volitve. Jelinčiča in Bratuškovo bi odneslo iz parlamenta tako hitro, kot ju je vanj prineslo. Stranki DeSUS ankete kažejo dobro, veliko slabše pa SMC, ki jo je potopil kar njen prvi predsednik Miro Cerar. Kljub vodenju Zdravka Počivalška stranki grozi izpad iz parlamenta, če pride do predčasnih volitev. A hitro uničenje SMC je očitno te dni v prvem planu, igro pa vodi kar Miro Cerar, ki stranko pošilja na volitve, na katerih ve, da bo nehala obstajati. SMC ima možnost za obstanek le, če v morebitni novi vladi pokaže, da se je očistila Cerarjevega vpliva in da je lahko konstruktivna partnerica pri vodenju države.
Levica je obupana.
Nujno potrebujejo nove volitve, saj bi ob zdajšnjem sistemu spet dobili sestavo državnega zbora, vsaj tako kažejo ankete, ki bi bila več kot polovično rdeča. Tam bi spet gledali LMŠ, SD in Levico, ki so zavozili ravnokar propadlo vlado. Stranke bi tako ostale iste, morda bi se zamenjal le šef vlade. Levica grozi, podpihuje sovraštvo in spet deli narod., le da bi ostala na oblasti. A ko pride do groženj s smrtjo, bi morali tudi mediji nehati kuriti ognje iracionalnega sovraštva do vsega desnega. Dovolj je dovolj, tako da, gospodje v režimskih medijih, ustavite konje!
Aleksander Rant