fbpx

Rezultat volitev je odvisen od celostne dolgoročne vzgoje volivcev

Foto: STA

Družba, ki je izrazito naklonjena delitvi tujega premoženja, zelo hitro zdrsne v kaos, ko premoženja zmanjka. SFRJ ni propadla zaradi nacionalizma, verskega fanatizma ali ideologije, temveč zato, ker je zmanjkalo denarja za deliti, ker se nič ni (ali pa premalo) proizvajalo. Takrat so državo vodili ekonomski analfabeti, ki so znali saditi rožice, a so tiste, ki tega niso ustrezno razumeli, tudi kruto sankcionirali. V Sloveniji so njihovi (pravijo, da ponosni) nasledniki v današnjem KUL-u, ki ga v glavnem podpirajo tisti, ki so večinsko neto prejemniki iz proračuna.

Marsikoga je rezultat referenduma zelo presenetil. Priznam, da tudi mene. Mi je pa dal misliti in me spodbudil, da se malce poglobim v proces volitev (oziroma odločanja v državi) pri nas skozi čas. Demokracije, kakršno uživamo danes, pač ne smemo vzeti kot nekaj samoumevnega, temveč kot rezultat zgodovinskega dogajanja ne samo pri nas, temveč v širšem okolju zahodnega sveta

Nikoli ne smemo gledati na družbo samo skozi očala sedanjosti in sedanje samoumevnosti. Niso volitve samo takrat, ko uresničujemo splošno volilno pravico. Zgodovina pozna poleg osebne volilne pravice vsakega opravilno sposobnega državljana/ke tudi različice podeljene volilne upravičenosti, pridobljene volilne upravičenosti ipd.

Moj pogled na razvoj demokracije skozi čas

Demokracija se tesno povezuje z Atenami, kjer naj bi v večji ali manjši meri sodelovali vsi državljani brez posrednikov, vključno v zakonodajni in izvršni ter sodni oblasti. Ampak pri tem se pogosto pozabi dodati, da samo moški in samo svobodni (sužnji niso imeli nobenih pravic). Za Rim kot drugi temeljni kamen sodobne demokratične družbe velja, da je imel veliko vlogo pri sprejemanju odločitev senat. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so bili odločevalci predstavniki (staroste, modreci) posameznih klanov oz. rodov. Vloga senata se je skozi čas spreminjala, vendar lahko tu govorimo o podeljeni volilni pravici posameznikom po opredeljenem ključu. Odločali so o javnih zadevah (res publika), kar je še dandanes temelj zakonodajne in izvršilne veje oblasti.

Vojvodina Kranjska in njen deželni zbor

Osnovni princip podeljene volilne pravice se prenese tudi v srednji in novi vek. Pri nas poznamo deželne zbore. To je bil običajen volilni (posvetovalni) organ v Rimsko nemškem cesarstvu (Francija je poznala stanove). Za vojvodino Kranjsko je veljalo (vir):

Pravico članstva so imeli pri kranjskem deželnem zboru izprva le grofi in gospodje (3 knezi, 18 grofov, 42 baronov), pozneje tudi 58 drugih plemičev, dalje škofje: ljubljanski, tržaški in pičenski, komendator nemškega viteškega reda, prosta ljubljanski in novomeški, opata stiški in kostanjeviški, prior bistriški, sedem stolnih kanonikov. Izmed mest so pošiljala svoje zastopnike: Ljubljana, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Lož. Tudi Trst in Reka sta bila dalj časa zastopana v kranjskem deželnem zboru.

  • V deželnem zboru je imel vsak stan svojo kurijo:
  • Prelati: Višja duhovščina, če je imela v deželi posest.
  • Gospodje: Plemstvo, od naziva barona.
  • Vitezi: Nižje plemstvo.
  • Deželnoknežja mesta in trgi.”

Čeprav je bila njihova moč omejena, vendarle lahko govorimo o soodločanju pri mnogih pomembnih odločitvah za državo (vojvodina Kranjska je bila v resnici za takratne čase nekakšna država), vendar ima glavno vlogo še vedno vladar oz. deželni gospod.

Francoska revolucija prinese volilno pravico še večjemu delu prebivalstva

Francoska revolucija postopoma pripelje tudi v naših krajih do pridobljene volilne pravice. V osnovi so si tisti, ki so z davki največ prispevali v državni proračun, izborili pravico, da volijo svoje predstavnike v zakonodajno vejo oblasti (parlament), ki se je postopoma vzpostavila po obdobju absolutistične oblasti. Na ta način so volivci dobili tudi možnost nadzora nad trošenjem državnega proračuna, v katerega so največ prispevali. Tu ne smemo pozabiti, da si je – tako kot si še dandanes – država za svoje delovanje monopolno izvzela posamezne vrste trgovine (monopol, ki ga kontrolira s trošarinami).

Splošna volilna pravica spremeni razmerje moči

Naslednja stopnja pa temeljito spremeni ustroj določanja izvršne in zakonodajne veje oblasti. Postopoma se je namreč uveljavila splošna volilna pravica, ki je po drugi svetovni vojni v demokratičnih državah postala samoumevna. V enopartijskih režimih je seveda splošna volilna pravica samo navidezna.

Prvi korak je bil v tem, da se volilna pravica podeli vsem moškim nad določenim starostnim pragom. Ženske so lahko volile samo, če so dosegale davčni cenzus, po prvi svetovni vojni pa so postopoma tudi dobile volilno pravico, kar je posledica predvsem emancipacije na delovnih mestih, kjer so nadomestile moške, ki so bili na fronti. Gibanje sufražetk je imelo tu verjetno manjšo vlogo, kot se jim pripisuje. So pa borke za žensko emancipacijo to novo vlogo žensk kot delavk seveda s pridom izkoristile. Poleg tega je padla tudi starostna omejitev (na 21 let, nato 18, danes je tendenca na celo 16 let).

Vzpostavita se dva pola: neto plačniki in neto koristniki proračuna

Na ta način se je spremenila struktura volivcev. Poleg tistih, ki so bili skozi celoten predhodni čas večinoma ali s predstavniki ali pa kot neposredni volivci, ki so večinsko prispevali v proračun, so se postopoma vključevali tudi volivci, ki so bili neto prejemniki iz proračuna (zdravstvo, sociala, infrastruktura ipd.). Več denarja ko zbere država (proračun se približuje polovici bruto državnega dohodka), več je tudi tistih, ki so neto prejemniki, in manj tistih, ki so neto plačniki v proračun.

Prejemniki s strani proračuna so tako fizične osebe (posamezniki, družine) kot tudi podjetja, ki poslujejo z državo oz. so odvisni od poslov pri z zakoni predpisanem izvajanju storitev države (npr. šolstvo, zdravstvo, infrastruktura ipd.). Pogosto se uporablja izraz prisesani na državo in v resnici ta izraz kar dobro opiše stvarnost. Sčasoma se obnašajo kot paraziti, za katere iz biologije vemo, da svojega gostitelja izčrpavajo toliko časa, dokler ga jim ne uspe fizično uničiti. Skratka. Danes obstajata v osnovi dve vrsti volivcev: neto vplačniki v in neto prejemniki iz proračuna. Zato je tudi povsod tako močna polarizacija med tema dvema blokoma.

Če lahko z veliko verjetnostjo računamo, da so neto vplačniki zagovorniki vitke države, lahko tudi z veliko verjetnostjo računamo, da so neto prejemniki navdušeni nad radodarno državo.

Seveda je tuj denar (oz. tisti, ki ga nisi sam zaslužil na trgu) veliko laže deliti kot pa tistega, ki si ga sam prigaral. To se zelo dobro vidi pri zagovornikih bogate države, ki se denarju, ki ga pridobivajo od države, zelo težko odpovedo oz. se težko sprijaznijo z odklopom od državnih jasli. Pogost izraz je: nam pripada.

Korak nazaj v družbi ni mogoč, treba pa je sedanje stanje ustrezno ovrednotiti in razumeti

Tega osnovnega okvirja se dandanes ni možno otresti. Edino upanje je, da se s primerno vzgojo in lastnim zgledom promovirajo vrednote podjetništva, kot so: skromnost, varčno ravnanje tako s svojimi kot s tujimi sredstvi, odrekanje danes za dosego rezultatov v prihodnosti (ne življenje iz rok v usta), inovativnost, spoštovanje tehnološkega napredka ipd. Le posameznik s takšnim načinom razmišljanja lahko sledi (baje Kennedyjevemu) reku: “Ne razmišljaj o tem, kaj mora država narediti zate, temveč o tem, kaj moraš ti storiti za državo.”

Podjetništvu naklonjenim staršem, starim staršem, šoli, medijem ipd. permisivna vzgoja nikakor ni blizu.

Na žalost pa sta celotna družba in družbena klima ne samo pri nas, v Sloveniji, temveč v celotnem razvitem svetu izrazito naklonjeni permisivni vzgoji, katere ključno načelo je v stavku: Meni to pripada, drugi pa so zato tu, da mi to priznajo in dodelijo. Zato so seveda veliko bolj priljubljeni tisti, ki delijo danes tisto, kar bomo mogoče zaslužili v prihodnosti. V kulturi všečkanja se je treba dobrikati vsem posameznikom in še zlasti vsem t. i. marginalnim skupinam (danes jih poudarjajo kot manjšine, ki jih je treba še posebej zaščititi).

Na volitvah vsak glas šteje. Na žalost pa te manjšine postanejo standard za večino (npr. LGBTIQ-gibanje, skrajni feminizem, okoljski ekstremizem ipd.) ali pa obvelja, da za nekatere etnične manjšine (ki pogosto povsem neasimilirano živijo v svojih getih – velja tudi za naše Rome) ne veljajo splošni zakonodajni standardi.

Zatiskanje oči ne vodi nikamor, pravzaprav samo v dramatične razmere

Ta začarani krog bo zelo težko preseči. Treba se je namreč zavedati, da je sedanji trend permisivnosti z evolucijo zelo težko obrniti v drugo smer. Revolucija pa nikoli ni dobra rešitev, ker prinese izjemno veliko trpljenja in gorja. Vendar obstaja upanje: če smo problem (sedanje stanje) sposobni ustrezno zaznati (vzroke in posledice), obstaja upanje, da se problematika v prihodnosti reši. Če pa si zatiskamo oči in upamo, da se bo problem rešil sam od sebe, ne moremo upati na spremembo stanja oz. se nam zagotovo bližajo lahko zelo hudi časi.

Družba, ki je namreč izrazito naklonjena delitvi tujega premoženja, zelo hitro zdrsne v kaos, ko premoženja zmanjka. SFRJ ni propadla zaradi nacionalizma, verskega fanatizma ali ideologije, temveč zato, ker je zmanjkalo denarja za deliti, ker se nič ni (ali pa premalo) proizvajalo. Takrat so državo vodili ekonomski analfabeti, ki so znali saditi rožice, a so tiste, ki tega niso ustrezno razumeli, tudi kruto sankcionirali. V Sloveniji so njihovi (pravijo, da ponosni) nasledniki v današnjem KUL-u, ki ga v glavnem podpirajo tisti, ki so večinsko neto prejemniki iz proračuna.

Mitja Pucelj, Časnik