Tisti, ki redno berete moje kolumne, ste verjetno že dobili občutek, da se močno zavzemam, da bi otroci imeli srečno otroštvo – kar seveda še zdaleč ni pogojeno s kakšno permisivno vzgojo in izpolnjevanjem vseh želja ter prepovedjo fizičnega/telesnega kaznovanja. Srečno otroštvo je v bistvu pogojeno s funkcionalno in harmonično družino – torej z neločenima, skupaj živečima in ljubečima staršema, tudi medsebojno ljubečima.
Največ, kar starši lahko v resnici naredijo za svoje otroke, je, da se imajo medsebojno radi. Redno izkazovanje ljubezni do otrok – torej transparentno izkazovanje, ne samo občutenje – je samoumevno. In ker so mnogi starši sami domala pravcati pacienti, bi bilo dobro, da redno hodijo na psihoterapijo ali pa vsaj na svetovanje. Ne gre toliko za to, da ne znajo starševati, gre bolj za to, da mnogi včasih izgubljajo svoj življenjski kompas. Poteze, ki jih mnogi ljudje kot starši vlečejo v svojem življenju, so popolnoma napačne. Svojega notranjega kompasa, ki ima seveda moralno poreklo, ne premorejo in na ta način pogosto vzgojno zavozijo svoje otroke.
Zavoženi otroci v odraslosti postanejo psihopati
Taki otroci pa, potem ko pridejo v odraslost, svoj mehki psihični patos, ki so ga v svojo osebnost inkorporirali iz primarne družine, perpetuirajo v svojem nadaljnjem življenju; tudi tako, da uničujejo družbo v številnih njenih podsistemih. Ko govorimo o družbi, moramo vedeti, da bo ta normalno funkcionirala le, če bodo členi te družbe – torej ljudje – psihično/mentalno zdravi in osebnostno zreli. To pa marsikaj pomeni – predvsem to, da bodo znali pravilno moralno razsojati. Sedanje mlade generacije, ki so zrasle v disfunkcionalnih družinah – bodisi ločenih, razdrtih družinah bodisi s ponesrečenim starševanjem (s formalno skupaj živečimi starši) – bodo tako zelo ponesrečeno vtkane v družbo, da se bodo, čez kakšno desetletje ali dve, modreci začeli resno spraševati, kakšen radikalne zakone mora politika sprejemati, da bi se družba zopet normalizirala.
Psihopati na odgovornih položajih so družbeno nevarni
Sistemsko dovoljeni, ali pa vsaj tolerirani, moralni zdrsi, ki so značilnost gospodarstev in ekonomij ter vsesplošnega družbenega funkcioniranja “razvitih” držav, postaja značilnost tudi Slovenije. Razne družbene anomalije, ki se v nekaterih državah že dogajajo, postajajo nekaj vsakdanjega tudi v Sloveniji – mislimo predvsem moški patološki narcizem. Drugače rečeno: Slovenija “dobro” in “zvesto” sledi temu mednarodnemu psihopatokratskemu trendu; in to nas bo, kot družbo, sčasoma povsem ugonobilo. Film Volk z Wall Streeta nakaže profil novodobnih “polimorfnih uživačev”, patoloških narcisov, ki brez kančka slabe vesti, na krilih svoje moralne izprijenosti demolirajo vse, kar v življenju/družbi stopi na pot njihovemu nebrzdanemu (polimorfnemu) uživanju. Da ne bo pomote: takšni moralni izprijenci nastanejo v družini, v kateri oče ni opravil svojega ojdipskega poslanstva – to pa je, da svojemu sinu v sistem moralnega razsojanja (v Nadjaz) “vgradi” notranji moralni kompas (in z zgledom in s strogimi prepovedmi). S tem kompasom – beri: z močnim Nadjazom – se bo posameznik znal moralno orientirati in ne bo počel “neumnosti” takšne ali drugačne valence.
Kot opombo naj v tem kontekstu dodamo, da s tem noveliranim Zakonom o preprečevanju nasilja v družini moško psihopatokracijo samo vzdržujemo in ji dajemo celo krila. Zaradi tega političnega zdrsa, v ozadju katerega tiči feministična stroka, bolje rečeno ideologija, se nam torej še slabše piše.
Tri tisoč evrov kazni zaradi peteršilja
Nedavno smo bili priča precedensu, ko je tržni inšpektor FURS-a neko upokojeno branjevko na tržnici oglobil s 3000 evrov kazni, ker mu ni izstavila računa za kupljeni peteršilj v vrednosti 1,5 evra. V tem absurdu ne gre za to, da dotični inšpektor nima svojega notranjega moralnega kompasa, niti ne zato, da je ubogljiva ovca, ki slepo izpolnjuje ukaze svojih nadrejenih. Gre za to, da davčni lobi (poosebljen v FURS-u in svojih davčnih in inšpekcijskih podsistemih) tvorijo ljudje, ki jih mama v analni fazi, v fazi t. i. toaletnega treninga, ni pravilno navajala “srat’ v kahlico”, ker je bila odsotna, ker je raje delala kariero in zanemarjala svojega otroka. Sadizem, ki je, ob trmi in skopuštvu, glavni atribut “analcev” – beri: tistih ljudi, ki imajo v svojem nezavednem libidinalno hiperinvestirano (kot se reče v psihoanalizi) “prvo imetje” (drek) za simbol vsega nadaljnjega imetja, predvsem denarja – bo “ubil” družbo. Sadizem je nebrzdana osebnostna lastnost tistih ljudi, katerih mama je v njihovem otroštvu namesto materinovanja/materinstva, dajala kariero na prvo mesto. In takšna mama je, na pobudo feminizma, postal splošni (modni) trend sodobne ženske. Da ne govorimo o tem, kako takšna mama – v povezavi s svojim možem/partnerjem (očetom svojih otrok) – zagode tem svojim otrokom (za družbo so fantje/sinovi bistveno bolj problematični kot dekleta/hčere) v falični fazi, kjer se dogodi Ojdipov kompleks, s svojim fatalnim atributom kastracijo.
Ženske na položajih so veliko bolj sadistične od moških
Ob tem naj pikro dodamo, da je direktorica FURS-a ženska (Jana Ahčin). Sistemski sadizem, izvajan nad trpečim (in finančnem oziroma davčno-inšpektorsko trpinčenim) narodom je ob tem podatku samo še bolj logičen. Iz psihoanalize vemo, da ima ženska – zaradi narave kastracijskega kompleksa –v svoji latentni strukturi osebnosti seveda (v povprečju) inkorporiranega precej več sadizma kot moški. Družbene inštitucije, ki jim poveljujejo (direktorujejo ali ministrujejo) karieristične ženske – ki zaradi zavidanja penisa ne morejo biti drugačne kot falične – so domala neukrotljive in nenadzorljive. Tudi (sodobno) pravo, ki ima v svojem kaznovalnem sistemu precej več obzirnosti, jim ne more do živega. Kaznovalnega terorja – začinjenega z obilico sadizma –, ki ga v Sloveniji s svojimi inšpekcijskimi rablji izvaja FURS, sodobno pravo ne more ukrotiti. In krivi so politiki, ki so to dovolili – najprej skozi koncepcijo raznih (pod)sistemskih inštitucij, nato pa še s samo zakonodajo (bodisi davčno, družinsko ali kaznovalno).
Ves družbeni kaos je nastal zaradi ljudi – bolje rečeno: zaradi moralne nerazsodnosti ljudi, tudi politikov. Moralna razsodnost pa se v človeka naseli v primarni družini, v ojdipalni fazi (z medsebojno ljubečima – obema – in različnospolnima staršema). In ker nam “crkuje” tradicionalna družina, ker se enači oba spola – in ker je feminizem tako ponesrečeno inkorporiran v inštitucije odločanja ter sisteme moči in oblasti – bo šlo vse v maloro! Vse bo hudič vzel!
P. S.: In naj sedaj “Svet za odkrivanje sovražnega in diskriminirajočega govora” tole kolumno (spet) označi za sovražni govor!
Roman Vodeb