Zagovarjajo absolutno “pravico” do umetno povzročenega splava. Ni jim mar za življenje novospočetih, še nerojenih otrok. Niso samo nasprotniki življenja, življenje sovražijo. Vendar ne svojega. Ne, njihova lastna teorija drži samo za odločanje o življenju drugih, ne prakticirajo pa je sami, saj vendarle – živijo. In zagovarjajo smrt vseh tistih, ki še nimajo lastnega glasu, da bi se branili. Ti sejalci smrti kot glavni argument za absolutno »pravico« ženske do splavitve otroka po navadi navajajo trditev, da je nerojeni otrok samo skupek celic. Da to še ni človek, da to še ni življenje. Da je samo skupek celic, pa bi lahko brez skrbi rekli tudi za odraslega človeka. Naj tudi njega umorimo, kadar nam bo v napoto? In kar je najbolj absurdno, ti sejalci smrti bi ob prvi najdeni bakteriji na Marsu kričali: “Življenje! Življenje na Marsu!”
Njihova logika, njihova argumentacija ne vzdrži. Poglejmo raje znanstvena dejstva. Življenje se začne ob spočetju. To je znanstveno dejstvo. In to je lahko edini mejnik. Če ne postavimo tega dejstva kot mejnika, kje drugje bi lahko potemtakem bil? Pri enem mesecu nosečnosti? Dveh, šestih, devetih? Tik pred porodom? Kdaj? Do kdaj je otroka še sprejemljivo splaviti? Kje je meja in kdo jo tja in na podlagi kakšne presoje postavi?
Edini mejnik za rojstvo življenja je lahko spočetje. Od tistega trenutka dalje se »skupek celic« razvija v živeče človeško bitje. V manj kot mesecu dni od spočetja otroku znotraj maternice začne biti srce. Ko ženska še ne ve, da je noseča, otrokovo srce že bije. V nekaj več kot mesecu dni se že oblikujejo nos, ušesa in usta, prav tako možgani. V dveh mesecih je že oblikovana osnovna telesna zasnova. Vendar pa sejalci smrti, ki se sicer po navadi izjemno radi sklicujejo prav na znanost, teh znanstvenih dejstev ne priznavajo. Poleg »skupka celic« največkrat slišimo tudi argument, da gre za telo nosečnice in da ima ženska pravico, da se o lastnem telesu odloča sama. Res je, o lastnem. Ne pa o telesu in življenju nekoga, ki ima drugačen DNK kot ona in ki ima v sebi polovico genetske zasnove še drugega človeka. Izjemi sta lahko samo dve. Ko je na mizi izbira med življenjem otroka in življenjem nosečnice ter v primeru, ko je ženska zanosila v posilstvu.
Hitlerjansko iztrebljanje otrok
Takrat naj ima žensko izbiro. Sama v primeru zanositve v posilstvu pravico ženske postavljam nad pravico otroka, da se rodi iz dejanja, ki je absolutno zlo. Kljub temu pa priznavam, da imajo najboljšo argumentacijo tisti, ki splavu nasprotujejo absolutno. Res je namreč, da otrok sam ni absolutno nič kriv in da mu zato ne smemo odvzeti življenja. Otrokovo življenje se glede na stadij nosečnosti lahko konča kemično, s tabletko, tako da ga prek katetra izsesajo iz maternice in strgajo preostale dele, tako da ga s kirurškimi inštrumenti razkosajo in izvlečejo njegove posamične telesne dele, pa tudi tako, da se ga v maternici ubije, tako da se mu umetno povzroči zastoj srca, nosečnici pa se umetno povzroči porod, da rodi svojega pravkar umorjenega otroka. To so načini. In v marsikateri državi je umetna splavitev otroka brez omejitev dovoljena skozi celotno trajanje nosečnosti. Znane pa so tudi zgodbe neuspelih umetnih splavitev otroka, zgodbe, ko je bil otrok živ zunaj maternice, ko je dihal in jokal, pa ga je medicinsko osebje pustilo, da počasi v mukah umre.
Obstaja abortivna industrija, ki služi s prodajanjem trupelc splavljenih otrok. Svet pozna sistematske splavitve otrok enega spola, pa sistematsko hitlerjansko iztrebljanje nerojenih otrok z Downovim sindromom v nekaterih državah. Ampak ne, sejalcem smrti ni mar za nič od tega. Govorijo o zdravstveni oskrbi žensk, o reproduktivni zdravstveni oskrbi in o tem, kako je zdravstvena oskrba temeljna človekova pravica. Ne vidijo samoironije v tem, da zdravstvene oskrbe in temeljne človekove pravice do nedotakljivosti telesa in življenja ne priznavajo otrokom v maternici. Sejalce smrti moti molitev za nosečnico in nerojenega otroka pred porodnišnico. Sejalce smrti moti oglas zavoda Živim na ljubljanskem avtobusu, ki širi veselje do življenja in ki ženski v stiski ponuja pomoč. Na poziv enega državljana prek Twitterja je oglas z avtobusa odstranjen v samo tednu dni. Sejalce smrti motijo dejanja, ki fizično nikomur ničesar ne odvzemajo in ki ne posegajo v pravico nikogar drugega. Sejalcem smrti pač ni do demokracije in svobode.
Tinkara Jecl