Prejšnji teden se je nekaj čudakov z Goriškega zbralo na Sabotinu pri napisu TITO, kjer so čakali, da bodo na vrh prišli člani SDS, ki so imeli na ta dan napovedano družabno srečanje goriške regije. Srečanje je bilo zaradi slabe vremenske napovedi nekaj dni poprej odpovedano.
Ti čudni modeli z zastavami z rdečo zvezdo so poklicali POP TV in v kamero izjavljali, kako ne bodo dovolili, da bi na drogu na vrhu Sabotina nekaj deset metrov nad napisom TITO (včasih je bil to napis NAŠ TITO) zaplapolala slovenska zastava, in kamera POP TV je potrpežljivo čakala, kdaj bo nastal konflikt. Malo bolj resna televizija bi takšne čudake ignorirala ali pa naredila analitični prispevek o zblojenosti ljudi, ki ob pomoči postkomunističnih političnih strank zastrupljajo našo družbo. Na Sabotinu je manjkal samo še Tit Turnšek. Mogoče se je skrival v kakem grmovju.
Na katerem političnem polu je več netolerantnosti?
Skupaj s Turnškom bi ti primorski eksoti lahko bili zanimiva slovenska folklora, ob katerih bi se lahko režali in zabavali, če ne bi vse skupaj zrcalilo stanja duha na Slovenskem. Ko levičarji in njihove iz državnega proračuna dobro plačane organizacije, tako imenovane civilne družbe, na dolgo in široko razpredajo o nestrpnosti Slovencev in politike do raznih manjšin ali migrantov, pa sami ravnajo ravno v maniri, ki jo v teh kavarniških razpravah kritizirajo: spodbujajo nestrpnost do drugih, drugače mislečih, drugače opredeljenih. Dominantni mediji poskušajo ustvarjati ozračje, kako je netolerantnosti in nestrpnosti več na konservativni kot na liberalni strani ali, če hočete, več na desni kot na levi. V Sloveniji bi si taka hipoteza gotovo polomila zobe, če bi se nekdo lotil resne empirične raziskave in če ne bi potvarjali podatkov in rezultatov raziskav, kar je pri nas v javnomnenjskih raziskavah in anketah pač nekaj običajnega. Za nestrpnost slovenske leve politike kakopak ni kakšnih empiričnih podatkov, ker so v teh desetletjih uspeli ustvariti podobo, kako je ta politika strpna in tolerantna.
Bučam v Prekmurju več pozornosti kot škandalom v parlamentu
Ta avtoritarni, izrazito nedemokratični sindrom slovenske leve politike se je v zadnjem času najbolj pokazal pri odvzemu poslanskega mandata Janezu Janši, kar je za državo, ki je članica Evropske unije in Nata, škandal brez primere. Dominantni mediji ta škandal in napad na demokratične norme danes bolj redko omenjajo in ga potiskajo v pozabo. Ob letni inventuri dogajanja v državi dajejo več časa in prostora največji buči v Prekmurju kot pa temu ekscesu v slovenskem parlamentu. Več časa in prostora je namenjenega debati, kako nekdo čaka na odgovor glede azila poldrugo leto, kar je seveda nedopustno, kot pa takemu robatemu posegu parlamenta in levičarskih poslancev v demokratične in civilizacijske norme ter človekove pravice. In nikakor se ne smemo se čuditi, zakaj ta država ne funkcionira, ko pa si oblast nekaznovano privošči tak poseg, kot si ga je pri Janši. Imajo imuniteto za kriminal in vse neumnosti, ki smo jim vsakodnevno priča. Nič se jim ne zgodi ali pa jim ljudstvo vse odpusti.
Beg pred psihopati komunistične nomenklature
Politična psihologija bi za nestrpnost in netoleranco slovenskega levega političnega bloka seveda morala iskati razloge v preteklosti in ideologiji, v kateri koreninijo te novodobne leve politične stranke na Slovenskem. Individualna nestrpnost, kot jo je prezentiral tisti model na Sabotinu, in kolektivna nestrpnost in mržnje, ki jo poosebljajo levičarske civilne organizacije in leve parlamentarne stranke, vsestransko škodujejo. Zavirajo kreativnost, inventivnost, nove ideje in napredek. Ko mladi, razgledani in izobraženi Slovenci na televiziji gledajo razne psihopate iz nabora komunistične nomenklature, ki širijo sovražnost in vnašajo v družbo nestrpnost, poiščejo najbližjo pot na tuje, saj v tej državi ne vidijo prihodnosti.
Za nesposobnost aktualne oblasti naj bo odgovorna kar SDS
Shizofrena medijska scena pri tem pomaga po najboljših močeh. Parlamentarna opozicija bi skupaj z mediji in novinarji morala biti temelj demokracije in nadzora nad oblastjo, mediji pa svoj obstoj utemeljujejo na sesuvanju opozicije in poveličevanju vlade, četudi je njeno vladanje škodljivo. In če slučajno kritizirajo oblast ali njene satelite v gospodarstvu, bankah in zavarovalnicah, poskrbijo še za dobro dozo manipulacije. Svet na Kanalu A je ob poročanju o nepravilnostih v DUTB in o dr. Marku Simonetiju, predsedniku upravnega odbora DUTB, na fotografiji prikazoval dr. Vaska Simonitija, člana SDS in ministra za kulturo v prvi Janševi vladi. Slučajno? Pomota? Ne se hecat’. Ob napakah in kriminalu aktualne oblasti je treba vzpostaviti najmanj ravnotežje in pri ljudeh aktivirati pogojni refleks, da je tudi za nesposobnost, kriminal in neumnosti te oblasti vendarle kriva SDS.
Miro Petek