Šivankino uho v senu

Foto: STA

Opazke o Libiji, Bližnjem vzhodu, o nemškem in ruskem narodu, o njunih dolgotrajnih voditeljih Merklovi in Putinu (oba vladata od leta 2000) in – seveda – o slovenski zunanji politiki.

Omahovanje med Prusi in Rusi? V trenutkih nemoči in malodušja so se Slovenci (v zadnji tretjini 19. stoletja) spraševali, ali naj načrtujejo svojo politično/jezikovno prihodnost v povezavi z Rusi ali s Prusi, pri čemer so imeli v mislih tudi ali predvsem avstrijsko nemštvo. Slovenci so si želeli Avstrijo preurediti, da bi bila tudi slovanska država, vendar tega niso mogli doseči, zato so se povezali s Srbi. Rusofilstvo je bilo med Slovenci zelo razširjeno, npr. pred II. svetovno vojno, ko je v Ljubljani delovalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki je postalo jedro Osvobodilne fronte. Med vojno so bile simpatije razdeljene. Poleg Sovjetske zveze je bila – za manjšino? – privlačna tudi Nemčija. Tesno se je s Sovjetsko zvezo povezala Titova Jugoslavija, katere prestolnico so Sovjeti osvobodili že oktobra 1944. Leta 1991 pa sta bili Avstrija in Nemčija glavni zagovornici slovenske osamosvojitve. Slovenci so v preteklosti nekako omahovali med prijateljstvom z Nemci in prijateljstvom z Rusi.

Moskva in Berlin. Slovenija je v začetku tega stoletja posvetila precej pozornosti svojemu uveljavljanju v multilateralnih sistemih, predvsem v EU in Natu. Želeli smo biti (kot je nekoč formuliral Janez Drnovšek) dejaven in prepoznaven člen mednarodne skupnosti. Slovenija je delovala kot nestalna članica Varnostnega sveta OZN (1998-1999), vodila je OVSE (2005) in Evropski svet (2008). Nekateri dogodki in pojavi v mednarodnih odnosih zbujajo vtis, da so nekatere države, med drugimi tudi Slovenija, bolj ali manj izključene – ali pa se nemara same izključujejo – iz odločilnih procesov v mednarodni skupnosti. Eden takšnih procesov je povezan s sovražnostmi in mirovnimi prizadevanji na Bližnjem vzhodu. Slovenija se je v te procese vključila na marginalen, tako rekoč neopazen način, iz njih pa se je nedavno tudi umaknila. Gre za umik šesterice slovenskih vojakov iz Iraka po atentatu na Sulemanija in po napadu Irana na ameriške oz. Natove vojaške baze. V teh oporiščih so slovenski vojaki delovali v okviru nemške skupine.

V Libiji, od koder se selijo v Evropo tisoči beguncev, se spopadata dve vojski: večjo in uspešnejšo vodi general Halifa Haftar, ki so ga nekoč šolali Američani, danes pa ga podpirajo Rusi, Združeni arabski emirati, Egipt in Savdska Arabija. Njegov protiigralec je predsednik uradne vlade Fajez Al Saraj, ki ga poleg OZN podpira Turčija. Nedavno so se z libijsko krizo ukvarjali v Moskvi (13. januarja) in v Berlinu (19. januarja). Kanclerka Merklova je v Berlin povabila voditelje/predstavnike stalnih članic Varnostnega sveta OZN: ameriškega Pompea, britanskega Johnsona, francoskega Macrona, kitajskega Janga Džiečija (na sliki) in ruskega Putina; turškega Erdogana, voditelje Alžirije, Egipta, Emiratov, Italije in Konga; generalnega sekretarja OZN, predsednika komisije Afriške unije in predsednico Evropske komisije, predsednika Evropskega sveta,  generalnega sekretarja Arabske lige in evropskega “zunanjega ministra” Borella.

Oba libijska voditelja sta prišla v Moskvo, vendar Haftar ni podpisal prekinitve ognja. V Berlinu se nista hotela srečati oz. sedeti v istem prostoru, vendar sta bila informirana o pogovorih in sta se strinjala z oblikovanjem vojaškega odbora 5+5, ki naj bi pripravil trajno rešitev. Vrhunski sestanki o Libiji in drugih krizah so potrebni, za članice Evropske unije, tudi za Slovenijo pa je nenavaden format. Če naj bi se pogovarjale stalne članice VS OZN, je bila na sestanku v Berlinu odveč Nemčija; če naj bi (so)odločala Evropska unija, bi zadoščala navzočnost evropskega zunanjega ministra ali npr. predsednice Komisije, skratka funkcionarji, ki predstavljajo vse članice in ne le posameznih držav. V Berlinu so Evropsko unijo predstavljali Nemci, Francozi, Italijani in Španci. Posebnost pogajanj in odločanja o Libiji je izbira lokacij: Moskva in Berlin.

II.

Mednarodna skupnost in mednarodni odnosi. S pojmom mednarodna skupnost označujemo velike skupine ljudstev/narodov/držav, političnih voditeljev in pomembnih organizacij iz vsega sveta. Mednarodno skupnost predstavlja recimo Organizacija združenih narodov, ki z večjim ali manjšim uspehom skrbi za temeljna pravila mednarodnega življenja oz. za svetovni red. Sodelovanju večjega števila držav so namenjene še organizacije, kot so Afriška unija, EU, Mercosur, Nato, Ovse itn. Na besedno zvezo mednarodna skupnost (MS) naletimo v razpravah o geopolitiki in o mednarodnih odnosih. Včasih se MS uporablja kot sinonim za t.i. zahodni svet, t.j. za Ameriko in Evropo. Študij mednarodnih odnosov (MO), ki spada med politične vede, se ukvarja s povezavami med politiko, gospodarstvom in pravom na globalni ravni. Študij mednarodnih odnosov je povezan s študijem zunanje politike in diplomacije.

Mednarodni odnosi (nasprotja in vojne) v mednarodni skupnosti. Vzemimo dve zanimivi državi, kot sta Nemčija (oz. Prusija) in Rusija (oz. Sovjetska zveza). Tidve državi skupaj predstavljata velik in pomemben del mednarodne skupnosti, v mednarodnih odnosih pa sta vsaka zase, povezani ali sprti med seboj in z mnogimi tretjimi državami.

Rusija in Prusija sta bili skupaj z Avstrijo zaveznici v Sveti Aliansi in na Dunajskem kongresu (1814-1815), ki je obračunaval s francosko revolucijo in Napoleonovimi osvajanji. V prvi svetovni vojni sta bili Rusija in Nemčija na nasprotnih straneh. Rusija se je umaknila iz vojne za ceno sporazuma v Brest-Litovsku (marca 1918). S tem sporazumom je Rusija izgubila veliko ozemlja (več kot 3 milijone kvadratnih kilometrov) in veliko prebivalstva (62 milijonov): priznala je neodvisnost Ukrajine, Gruzije in Finske, odpovedala se je Poljski in baltskim državam Litvi, Latviji in Estoniji… V Versaillesu (1919) se je položaj spremenil: Nemčija se je morala odpovedati pridobitvam iz Brest-Litovska, njeni protektorati so postali neodvisne države.

Rapallo, Molotov-Ribbentrop. Aprila 1922 sta Rusija in Nemčija v Rapallu sklenili sporazum, s katerim sta normalizirali odnose, se odpovedali kakršnimkoli odškodninam; začeli gospodarsko in vojaško sodelovati. Najbolj razvpit nemško-sovjetski sporazum je sporazum Molotov-Ribbentrop oz. Stalin-Hitler (avgust 1939), s katerim sta si državi razdelili velik del Srednje oz. Vzhodne Evrope. Sporazum je vseboval tajni del, ki je določil nemško in sovjetsko vplivno sfero brez upoštevanja meja Poljske, Litve, Latvije, Estonije in Finske.

Druga svetovna in hladna vojna. Po juniju 1941 sta bili Rusija oz. Sovjetska zveza in Nemčija v vojni. Po drugi svetovni vojni oz. v hladni vojni sta bili Nemčija in Sovjetska zveza na pol zaveznici (NDR), na pol pa sovražni državi (ZRN). Po koncu hladne vojne je prišlo do združitve Nemčij in do “premirja” med nekdanjima nasprotnima taboroma. Združena Nemčija zaradi članstva v Natu ne more biti ruska zaveznica, vendar želi (sama, v družbi s Francijo ali v okviru EU) doseči zbližanje z Rusijo. Za ta namen se je povezala v Normandijsko četverico (Francija, Nemčija, Rusija, Ukrajina). V Berlinu se srečujejo Nemci in Rusi (in še nekatere pomembne zahodne države) v zvezi z urejanjem razmer v Libiji (januar 2020). Kot vidimo, se odnosi med državami spreminjajo glede na njihove nacionalne interese in glede na splošno razpoloženje v mednarodni skupnosti.

III.

Pred tridesetimi leti je Slovenija zbudila pozornost mednarodne skupnosti, ker se je složno (plebiscit) in relativno mirno (desetdnevna vojna, brionska deklaracija) umaknila jugoslovanskim potresom, požarom in povodnjim. Skupaj z nekdanjimi sovjetskimi republikami Estonijo, Latvijo in Litvo se je tako rekoč brez težav pridružila novim evropskim zvezdam, kot so bile Češkoslovaška, Madžarska in Poljska. Skupaj z Jugoslavijo je propadla tudi Sovjetska zveza, in na neki način je postala zvezda tudi (Jelcinova) Rusija. Leta 2001 je Slovenija s srečanjem med Georgeom Bushem in Jelcinovim naslednikom Vladimirjem Putinom na Brdu deklarirala in utemeljila svoj odnos do Rusije in do ZDA. Istega leta se je sporazumela z Vatikanom, podpisala dunajsko pogodbo o nasledstvu SFRJ in se celo uspešno pogajala s Hrvaško. Dosegla je sporazum Drnovšek-Račan, ki ga je Hrvaška nato odpovedala, s čimer se je začela tradicija njene pomanjkljive verodostojnosti. Leta 2003 je Slovenija poskrbela za svojo verodostojnost z referendumom o EU in Natu, katerih članica je postala naslednje leto. Leta 2007 je prevzela evro in vstopila v schengensko območje. Težave so se začele konec leta 2007, tik pred začetkom slovenskega predsedovanja EU. Karavana mimoidočih jugonostalgikov in ortodoksnih levičarjev je mednarodno javnost “opozorila”, da na čelo Evrope prihajajo reakcionarji.

Po uspešnem slovenskem predsedovanju so se omenjeni jugonostalgiki in ortodoksni levičarji prebili v ospredje slovenske (zunanje) politike. Njihov glavni štab je bil – med letoma 2007 in 2012 – pri predsedniku republike Danilu Türku. Slovenija se je začela vidno približevati Rusiji in po tej poti se je želel (leta 2016) bivši predsednik Türk povzpeti na položaj generalnega sekretarja OZN. V tistem času (ki je sovpadal s Türkovim porazom na volitvah v OZN) se je Slovenija začela dokončno izgubljati v vrvežu in metežu svetovnega dogajanja. Postala je neprepoznavna in nepomembna. Vnet in zaslužen prometnik takšnega razvoja je bil nekdanji zunanji minister Karl Erjavec. Toda težave slovenske zunanje politike se z odhodom Karla Erjavca niso končale. Nadaljujejo se po zaslugi Erjavčevih somišljenikov in naslednikov, pri čemer jim niso ravno v pomoč aktualne razmere v mednarodni skupnosti.

Šivankino uho. Od plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, od referenduma o vključitvi v EU in Nato, od Drnovškove zgodbe o uspehu… je minilo precej let. Lažje kot primerljive dosežke v aktualni politiki bi našli šivanko v senu. Če bi si dovolili podaljšati znameniti izrek iz Matejevega evangelija, bi lahko rekli: Lažje je velblodu priti skozi šivankino uho in lažje je bogatinu priti v božje kraljestvo kakor najti bistrovidnost v današnji slovenski politiki! Kot vse kaže, so obupali, da bi našli šivanko v senu, in se domislili, da bi tam lažje našli šivankino uho. 

dr. Dimitrij Rupel

  • Dimitrij, a ti še nisi dojel, da si globalist in je vaš čas minil? torej minil je čas prodanih duš mednarodnim organizacijam, kjer politkomisarji, kot si ti Dimsi Rupsi v zameno za stolček in 5min slave v stilu mentalnih siromakov širite kognitivno disonanco in globalistično anti-slovensko ideologijo, hkrati pa ste ti in tebi podobni iz vseh političnih barv, za par 1000eur plače, ko ste bili na funkciji, prodali usodo tega naroda na oltarju zgrešenih idej liberalne demokracije….ker roko na srce, jebe se Vam za vse, razen za sebe….in v tem duhu, ti prijazno sporočam….spizdite levi in desni prefarbani oportunisti z odra, dokler še obstaja oder….intelektualno gledano ste siromaki brez dodane vrednosti za naše generacije

  • Ivan Ivanovič

    Slovenci smo bili brez svoje države in smo zato razvili preživetveno strategijo naslanjanja na druge: Nemce (Avstrijce), Srbe/Hrvate, Ruse … V zadnjem času smo se naslonili na EU, Nato in prek tega na Ameriko. To ne bi bilo nič narobe, če bi naše zunanje povezave temeljile na jasni viziji preživetja slovenskega naroda. Toda te vizije in posledične strategije nikoli ni bilo in je tudi danes ni. V “bruseljski povezavi” smo spet zadnji hlapčki, ki sicer zvesto izpolnjujemo vse, kar globalistični Bruselj zapove, a nas nihče ne kaj pretirano ne upošteva. Sicer pa, v čem naj bi nas upošteval? Zvesto izpolnjujemo bruseljsko globalistično agendo odprave evropskih narodov, s čimer smo se odpovedali nacionalnemu interesu apriori. Kdor samega sebe ukinja, nima in ne more imeti avtonomnih interesov. Če hočemo Slovenci preživeti, moramo najprej odstaviti izdajalsko fašiglobalistično kliko, ki nas peha v propad, potem bomo šele lahko kaj zahtevali tudi od Bruslja in to tudi dosegli v povezavi z drugimi evropskimi narodi, ki želijo isto. Če to ne bo mogoče, bo EU pač razpadla, kar se kaže kot vedno bolj verjetna opcija. Fašiglobalisti, ki vodijo EU, so pač zločinci, s katerimi dialog ni mogoč, tako kot ni bil mogoč dialog z nacifašisti . Šele ruski in ameriški tanki so jim zaprli usta in ustavili njihovo zločinsko agendo. Zgodovina se ponavlja, pravijo…

  • Jožef

    Menim, da je avtor članka zelo dobro analiziral početje Slovencev in Slovenije.
    Tisti, ki tega ne verjamete, ste pač prepričani ali gluhi ali slepi.
    Tisti dogodki devedesetih let so bili samo majhen preskok, ki pa nas ni rešil krvave poti, po kateri hodi slovenski narod. Nikoli, razen takrat leta 90, se nismo in se ne bomo znali poenotili. G. Pučnik je bil slovenski Mojzes, ki nas je pripeljsl v obljubljeno deželo. Njevih zapovedi se nismo držali in rdečo tele še naprej častmo. No, danes to tele na zunaj ni več rdeče barve ampak se je spremenilo v zeleno barvo, tako kot lubenica.
    Žalostno, toda boleče resnično.